Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med dolinama Belega potoka na jugu in Mrzle vode na severu se iz Jezerske doline požene visoko navzgor, vse tja do vrha mogočnega Viša, ...
... dolgo gorsko sleme, prijazno na Kraljevski špici nad Rabljem, potem pa vedno bolj priostreno, razdrapano in prepadno, dokler se ne izteče v mogočna ostenja divjih gora nad zatrepi Belega potoka, Mrzle vode in Žabniške krnice. V tej čudoviti skalni ogrlici, nepristopni, kadar nimamo v mislih alpinističnih mojstrov, je komaj kaj upanja za siceršnje gorniške junake. Na južnem robu zatrepa Belega potoka, po grebenih Malih Belih špic, so speljali spominsko, zahtevno in z železjem opremljeno pot (Sentiero del Centenario) ob stoletnici goriške podružnice Italijanskega planinskega društva (Club Alpino Italijano), na severnem robu pa zaznamovana pot seže iz Belega potoka v Mrzlo vodo prek prepadne Škrbine Belega potoka, po zahtevni poti Carlo Puppis. Pot k naši gori, najlažja od njih, ki vodijo v te divje robove, pa je še vedno zahtevna in predvsem naporna. Sicer ni zaznamovana z običajnimi italijanskimi planinskimi znamenji, ampak nas vse do vrha naše gore po njej zanesljivo vodijo le rdeče pike. Te poti ne boste našli niti na najnovejših zemljevidih in glede na to, da na njej ni enega samega klina ali vsaj metra jeklene vrvi, morda lahko zaznavamo kakšno novo, bolj neokrnjenemu gorskemu okolju prijazno odločitev njenih upravljalcev.
Lepa glava (2049 m)
Gore nad Belim potokom s poti na Lepo glavo. Foto: Mitja Košir
Komur je mar veličastno okolje gora nad Belim potokom, se bo iz Jezerske doline povzpel najprej prav v dolinsko dno, k leseni kočici Brunner, nekoč plezalcem v okoliških stenah prijaznem zatočišču, zadnje čase pa (žal) razpadajoči kolibi, in se tam odločil: ali na zahod, h goriškima bivakoma (Bivaco Gorizia) v zatrepu Belega potoka, ali pa po, z rdečimi pikami zaznamovani poti na Lepo glavo, k edini gori, ki se nanjo nad Belim potokom lahko vzpnemo brez zahtevnejšega plezanja. Vsa pot od koče Brunner tja gor je potem, ko takoj pod kočo krenemo čez strugo Belega potoka, povsem jasna in razvidna. Le navzgor za rdečimi znamenji. Najprej skozi visokogorsko goščavje in skozi gosto ruševje, zgoraj, nad gozdno mejo pa po grušču in skalovju, ves čas strmo navzgor, z enim samim, od daleč vidnim ciljem na vrhu grebenske rame med našo goro in sosednjo, le nekoliko nižjo Visoko polico.
Ko bi ne bilo nekoliko zahtevnega in izpostavljenega skalnega praga na grebenu nad globoko grapo, ki pobočja Lepe glave loči od strmih sten Visoke police, bi o poti na našo goro govorili le kot o naporni, a jo teh nekaj metrov nad spoštljivim prepadom vendarle uvršča v zahtevnejše v gorah nad Jezersko dolino. Še posebej pa velja, ko smo že pri opozorilih, poudariti, da se v meglenem in hudo oblačnem vremenu tam zgoraj lahko znajdemo v velikih težavah.
Vrhovi teh gora med Belim potokom in Mrzlo vodo seveda niso na listini najbolj obiskanih v Zahodnih Julijcih, so pa prav gotovo med najbolj prvobitno ohranjenimi kotički našega julijskega sveta. Kot Martuljške gore, na vzhodu rastoče iz triglavskega naročja, so te gore nad Belim potokom in Mrzlo vodo kot miren raj divjih brezen in prepadnih grebenov, rastoč iz naročij veličastnega Viša in kraljevskega Montaža. To je svet Kugyjevih sanj, ki so mu bogatile noči njegovih poznih let pod prijaznimi strehami zasanjane Ovčje vesi tam globoko spodaj pod vrhovi nad Zajzero in Žabniško krnico.
Ko bi ne zrli v Jerebico onstran Jezerske doline (tja gor je speljana lepa označena pot), ki se narcisoidno ogleduje v zrcalu Rabeljskega jezera, bi z vrha Lepe glave pogledovali le na povsem nepristopne vrhove gora, ki so takšne že vse čase, le kakšno alpinistično srce si zaželi nekaj več. Mi pa z našega vrha pomahajmo srčnim in pogumnim, v blagi zavesti, da so te gore onkraj Ziljice in Soče zapisane v našo občo gorniško zavest, vsakemu po njegovih zmožnostih in seveda vsakemu po njegovih željah.
Zdaj pa v roke knjigo Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) in zemljevida Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000 in Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir