Večer, 7 dni - Boris Strmšek: Med legende je odšel še eden od zlate generacije alpinistov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja
Ob takšnih nesrečah, ki seveda odmevajo v javnosti, mnogi laiki dobijo vtis, da je alpinizem izredno nevaren šport in da se z njim ukvarjajo ljudje, ki kaj prida ne dajo na svoje življenje.
Toda resnica je seveda popolnoma drugačna. Pavle Kozjek je bil, tako kot še marsikateri drugi znani alpinist, ki ga je kruta usoda doletela v gorah, predvsem človek z neverjetno veliko izkušnjami, vselej se je izredno dobro pripravljal na svoje podvige in jih tudi skrbno načrtoval. Toda gore seveda niso igrišče ali športna dvorana in pogosto pripravijo presenečenja. Tudi usodna. Le droben trenutek nezbranosti po napornem vzponu lahko pomeni konec sreče, ki nas spremlja na dolgi vrsti vzponov v alpinistični karieri posameznika. Izzive, ki jih postavljajo stene, je pričel spoznavati konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med študijem je raje plezal po gorah, kakor posedal v predavalnicah. Študij je vseeno brez večjih težav dokončal, bil kot diplomirani inženir računalništva zaposlen na Statističnem uradu Slovenije. In bil je mož in oče.
Še preden je prišel med alpiniste, je preplezal Slovensko smer v Triglavu, kot tečajnik pa že znameniti Čopov steber v severni Triglavski steni, ki še sedaj velja za plezalsko klasiko za precej izkušene alpiniste. Stena se mu je priljubila, v njej je znal preplezati tudi po več smeri v enem dnevu. Tudi ena od znamenitih plezalskih zgodbic je vezana za Čopov steber. Leta 1985, ko sta se dva plezalca mučila z najtežjimi deli smeri, so se od zgoraj nenadoma prikazale noge in navzdol je priplezal Pavle. Sam je sestopal po smeri. Plezalca seveda skoraj nista mogla verjeti temu, kar sta doživela, toda Pavle je marsikdaj presenetil. Stal je na petih osemtisočakih in številnih nižjih vrhovih, a zmerom našel motiv za nadaljnje raziskovanje "nekoristnega sveta", kakor je nekoč označil gore slavni francoski alpinist Lionel Terray. Zadnja leta je pogosto obiskoval Ande, kjer je možnosti za nove vzpone še veliko, in skoraj vedno se je vrnil s kakšno zanimivo novo smerjo ter obenem z novimi idejami za prihodnje odprave. Kot pravi športnik se je pričel ukvarjati tudi s tekom, predvsem maratonom, v zadnjem času še s kolesarstvom. Leta 1983 je Pavle pričel svojo pot po najvišjih vrhovih sveta, takrat se je s soplezalci povzpel po prvenstveni smeri na Gangapurno (7455 m) v nepalski Himalaji. Tri leta kasneje je svoje izkušnje z višino nadgradil s kar dvema osemtisočakoma Broad Peak (8051 m) in Gašerbrum II (8035 m), na vrhove je stopil v razmiku le petih dni. Leta 1987 se je spet srečal z najvišjimi gorami sveta, tokrat celo v zimskem času. Daulaghiri (8167 m) je bil leta 1987 sicer zelo blizu, saj se je moral Pavle obrniti le kakšnih 50 m pod vrhom, toda takrat je zaradi zares ekstremnih razmer dobil občutek, kaj vse je sposoben prenesti. Leto kasneje se je trdo garanje na drugi najvišji gori sveta K2 (8611 m) končalo 8100 m visoko. Leta 1989 je bila odprava Šiša Pangma (8027 m) uspešna, saj sta z Andrejem Štremfljem preplezala 2200 m visoko prvenstveno smer čez jugozahodno steno, a je takrat zaradi mraza izgubil nekaj prstov na nogah. Po tistem se devet let ni vrnil na pobočja osemtisočakov. Njegov četrti osvojeni osemtisočak je bil leta 1997 najvišja gora sveta Mount Everest. Na 8850 m visoki vrh se je povzpel s tibetanske strani brez kisika, kar je še vedno edini tovrsten slovenski vzpon. In lani je svojo pot po osemtisočakih spet kronal s prvenstveno smerjo, tokrat čez jugozahodno steno Čo Oja (8201 m), ki jo je sam do vrha preplezal v enem dnevu. Za ta vzpon je dobil tudi najvišjo alpinistično nagrado zlati cepin. Posebej rad je imel Ande, kjer je preplezal vrsto sten in vrhov, na mnoge se je povzpel v solo vzponu. Pred dobrimi dvajsetimi leti je bil član ekipe, ki je preplezala do takrat eno najtežjih smeri v Patagoniji: Peklensko diretissimo v vzhodni steni Cerro Torreja, granitnega stolpa, ki velja za eno težje pristopnih gora na svetu. Granit je spoznaval tudi v severnoameriških stenah. Bil dovzeten za vse moderne plezalske trende, kot je na primer kombinirano plezanje, sodeloval je na tekmovanjih v lednem plezanju, ves čas je bil aktiven član slovenske in tudi mednarodne plezalske scene. Na in ob plezalskih poteh je tudi snemal. Ko je leta 1987 nastajal igrani film Steber, ki pripoveduje o prvem vzponu čez osrednji steber Triglavske stene, je Pavle Kozjek sodeloval pri snemanju. Kot odličen alpinist in poznavalec stene ter Čopovega stebra je bil Pavle dvojnik glavnega igralca Boruta Veselka, ki je igral Joža Čopa. Kljub starinski opremi mu legendarna smer ni povzročala težav. Leta 2003 sta z režiserjem Matjažem Fistravcem, s katerim sta se srečala že večkrat (Patagonija, film Steber, K2, Šiša Pangma ...), združila moči in nastal je film No fiesta, Pablo, ki je presek njegove dotedanje alpinistične poti. Na koncu filma ugotovi, da zanj ni počitka, praznovanja, da mora nadaljevati svojo pot. In ta pot ga je pripeljala do gore Muztagh Tower, ki je bila zanj usodna. "Ni težko biti dober alpinist, težko pa je biti star alpinist," je rad rekel. Odšel je za svojimi plezalskimi prijatelji Stanetom Belakom Šraufom, Janezom Jegličem in drugimi. A Pablo bo s svojimi deli živel, kakor vse plezalske legende. Samo na žalost si z njim nikoli več ne bomo stisnili roke na vrhu smeri ali gore.
Boris Strmšek