Ona - Nika Vistoropski sprašuje Mojco Zaplotnik, žensko, ki ji je alpinizem zarisal življenje
Mojca Zaplotnik je lastnica znanega kranjskega kozmetičnega salona Studio Ma. Rada dela z ljudmi, pravi. Prepričana je, da mora vsak po svojih najboljših močeh pomagati drugemu, ne glede na to, ali delaš z bolniki, si kozmetičarka ali mati Tereza. Je izjemna in lepa ženska, polna presunljivih zgodb. Govoriti z njo je ena sama poezija pristnosti. Prihodnje leto mineva trideset let, odkar se je njen pokojni mož Nejc Zaplotnik kot prvi Jugoslovan povzpel na Mt. Everest. Mladinska knjiga pripravlja posebno izdajo njegovega izjemnega izpovednega dela Pot, ki ga je posvetil svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu – ženi Mojci.
V rokah imam sliko vas in sinov iz leta 1981 …
Joj, krasna je! Svetovna! Ja, to je bilo naše staro stanovanje in v levem zgornjem kotu je valjar, na katerem so podpisi prijateljev – mislim, da ga je Nejc dobil kot darilo za vzpon na Everest. (smeh) Morda je bila slika fotografirana tik pred spanjem ali pa smo pravkar vstali.
Takrat ste bili pogosto sami doma, mož je bil na odpravah v tujini. Kakšna so bila vaša pričakovanja glede življenja, ki je bilo pred vami?
Moram se zelo skoncentrirati, preden odgovorim na to vprašanje, in sicer zato, ker je najmlajši sin žal že dve leti pokojen … (Se ustavi, njen glas postane tresoč, nato se zbere in mirno nadaljuje.) V tem obdobju živiš popolnoma nenačrtovano. Dan je podoben dnevu. Skrbiš, da vse deluje, kot je treba: otroci, služba, mož, trening, izredni študij. Ravno v tem obdobju sva oba z Nejcem študirala na fakulteti za šport. Nejc je bil poznan športnik, a vendarle nam je bilo, se mi zdi, mnogo jasno vnaprej. Jasno nam je bilo, da bomo imeli službo, stanovanje, da bodo otroci po vrtcu šli v šolo, potem študirali, in vse je bilo tako zelo preprosto, da se ne morem spomniti kakršnega koli načrtovanja. Kakor je bilo, mi je bilo dobro. (Zavzdihne.) Ampak vmes je pa minilo veliko.
Poročili ste se sedemnajstletni, rodili kmalu potem …
Poročila sem se avgusta in rodila naslednjega februarja. Šele nato sem dopolnila osemnajst let. Bilo je zgodaj, da, a vse skupaj se mi je zdelo strašansko imenitno. Ko sem se z avtobusom v Ljubljano vozila na sestrsko šolo, sem se vedno usedla tako, da se je videl prstan, torej – da je vse pod nadzorom. (Smeh.) Lepo se mi je zdelo, prav nič me ni obremenjevalo. V šoli so bili sicer presenečeni, toliko bolj, ker sem bila naslednje leto spet noseča. (Smeh.) Mislili so, da mi bo težko, a sem kasneje ob delu dokončala tudi študij na fakulteti za šport. Vse se mi je zdelo zelo preprosto.
Ste morda kdaj moža nezavedno obtoževali, ker ste ostali sami s tremi otroki ali pa je bila vajina zveza podoba popolne sprejetosti?
Kot ste rekli: popolna sprejetost. Nejca sem spoznala kot alpinista, takšen mi je bil všeč. Nikoli nisem premišljevala o tem, da bi se mu lahko kaj zgodilo. Vsi smo držali pesti zanj, se veselili njegovih uspehov. Zdel se mi je lep. Ma, bogovski! (Smeh.)
Kako je bilo vzgajati tri sinove?
Ko sem ostala sama, je bil Jaka star sedem, Luka deset in Nejc enajst let. Verjetno so čutili primanjkljaj očetovske vzgoje, a si nikoli nisem rekla, da bom zato strožja. Strog si, ali pa nisi. Otrokom nisem želela biti oče in mati. Seveda bi lahko bile zadrege, kajti fantje te, ko odraščajo, začnejo tudi fizično preraščati – ti pa si še vedno tako šibek. (Smeh.) To bi lahko moji otroci izkoristili, a se to ni zgodilo.
Kako ste ohranjali spomin na moža?
Stanovanje je bilo vedno polno stvari, ki jih je Nejc prinesel z različnih odprav. S tem je bila prisotna njegova energija. O njem se nikoli nismo pogovarjali tako, kot da ga ni več. Morda nam je s tem, kako je umrl, tudi pomagal. Če nimaš pogrebnih slovesnosti, v spominu ostaja mehkoba.
Leta 1996 ste s sinovi odšli v Himalajo, pod Manaslu, na možev grob. Kako je ta dogodek spremenil vaše življenje?
Ne vem. Fantje so se mi že zdeli pripravljeni za kaj takega. Nejčeva smrt je postala dokončna. (Se zamisli in zavzdihne.)
Ste hribovka?
Zelo rada hodim v hribe. Z Nejcem sva preplezala Dolgo nemško smer. Hodila sem z njim, da bi ga razumela, a nikoli nisem imela želje postati alpinistka.
Torej vas nikoli ni mikalo, da bi se kot Marija s svojim možem Andrejem Štremfljem povzpeli na Everest?
O, ne! Z Nejcem sem nenehno hodila v mislih, da bi pa hodila s svojimi nogami, pa – ne, ne, ne. (Smeh.) Nimam želje po ekstremih.
Kako je bilo plezati s profesionalcem?
Vedno sva plezala kot mož in žena. (Smeh.) Zdaj vsi tako grozno opozarjajo, da morajo biti ljudje dobro pripravljeni za pot v gore, a midva z Nejcem sva plezala kar v supergah. (Smeh.) Druge sva v steni dohitela, prehitela in vsi so se čudili, a naju niso preveč svarili, ker so poznali Nejca. Moža nisem dojemala kot vrhunskega športnika, kot nekaj posebnega, temveč kot svojega prijatelja, s katerim si deliva družino. Sva se pa zelo veliko in zelo rada pogovarjala. In veliko kadila. Nejc se je recimo pogosto ob enajstih zvečer spomnil, da bi lahko kaj pojedla. Začel je rezati špeh in kruh na zelo majhne kose in to sva jedla vsaj do polnoči. Jaz sem takrat delala v zdravstvenem domu in sem morala zelo zgodaj vstati. Še ko sva šla spat, mi je kar govoril in me spraševal. Izdelala sem sistem, da sem mu vedno odgovorila vse, kar me je vprašal, a zjutraj sploh nisem vedela, o čem sva se pogovarjala. (Smeh.) Težko mi ga je bilo zavrniti, ko je bil že ravno zagret, čeprav sem vedela, da bo težko vstati. Sistem poslušati, ne da bi se zjutraj kaj spomnila, še vedno obvladam. (Smeh.)
Leta 2000 je Viki Grošelj k petemu ponatisu Poti zapisal, kaj se je z Nejčevo dediščino dogajalo po smrti. Grošelj je bil tudi tisti, ki je pod Manaslujem postavil Nejcu leseni križ, ki je bil, ko ste vi prišli h grobu, praktično nepoškodovan. Ste tudi iz Nejčevih ust pogosto slišali zgodbe o požrtvovalnosti in medsebojni pomoči alpinistov?
V razmerah, v kakršnih se znajdejo alpinisti, je to nujno in samoumevno. Kdor tega ne razume in dojame, nima med alpinisti kaj početi. Ekstrem te prav posebno naravna, deluješ točno tako, kot bi reagirala tvoja notranjost. Nič ni zlaganega, narejenega, takrat se tvoja srčnost in pripravljenost na tovarištvo veliko bolj izkažeta.
Res je, da se giblješ hitreje in se marsičemu lahko izogneš, če greš v steno sam, a včasih je bilo veliko več timskega dela, fantje so drug na drugega zelo računali. Kljub nazoru, ki zdaj sili na površje, torej da sem pomemben samo jaz, potem dolgo nihče drug, nato spet jaz, bi morali vsaj pri svojih otrocih in vnukih bolj poudarjati temelj narave – medsebojno povezanost.
Kaj menite o množičnosti pohodov na nekdaj samo določenim izbrancem dostopne vrhove?
Gore so zato, da ljudje hodijo nanje. Nikoli pa jih ne smeš zlorabljati, torej da se zato, ker imaš veliko denarja, odločiš za podvig, ki mu nisi kos. Komercialnih odprav ne štejem za zlo, a morajo imeti spoštovanje do življenja, drugačnega, kot smo ga vajeni. Mnogi mislijo, da lahko z denarjem kupiš tudi uspeh. Spoštovanje do narave bogatim pogosto uide. Prave vrednote niso naprodaj.
»Moj oče je bil kralj! Poglej, kakšno pokrajino si je izbral za svoje pokopališče …« je rekel vaš sin Jaka, očaran nad veličastno naravo pod Manaslujem. Če je bil vaš mož kralj, ste se vi kdaj počutili kot kraljica?
(smeh) Hm. Zdi se mi, da znam občutiti notranji mir. Seveda ni nenehen, a včasih je tako zelo močan, da se počutim, kot da ničesar ne potrebujem, kot da bi bila breztelesna. Morda bi bilo to lahko občutje kraljestva v sebi. Kralje in kraljice smo vajeni videti v sijaju in blišču zunanjega sveta, medtem ko se v mojo notranjost pogosto pripeljejo lepa občutja, ki bi si jih želela obdržati za večno.
Kako gledate na svoje življenje?
Gotovo ničesar ne obžalujem. Zelo pomembno je, da si sam s seboj spravljen. To te, tudi če se ti zgodi kaj težjega, rešuje. (Po licu ji spolzijo solze.) Otroci, vnuki, snahe, sedanji mož Tomaž Jamnik so moje lučke, ki zasvetijo točno takrat, ko je to najbolj potrebno.
Bog ti naloži toliko, kolikor lahko preneseš. Ko so vpletena čustva, tega ne moreš razumsko dojeti, čeprav sčasoma res postajaš boljši. Težke življenjske situacije te prisilijo k temu, da odklopiš glavo in priklopiš srce. Tri mesece po Jakovi smrti se mi je na prsih pojavila bula. Šla sem na vse preglede, jaz pa sem se vprašala, zakaj se je sploh pojavila, sem morda kaj »izpustila«. Odločila sem se za 40-dnevni post. Glavo sem prečistila, bula je ostala. Zdaj je moja frendica, ki me spominja na to, kaj je dobro in kaj slabo.
Sprašuje: Nika Vistoropski
Foto: Tomi Lombar