Ona, Fokus - Nika Vistoropski sprašuje Grega Kresala, alpinista
Začelo se je z željo, nadaljevalo s trdim delom in končalo z odpravo na 7273 metrov visoki Mustagh Tower v Pakistanu. Odpravo so začeli trije. Grega Kresal jo je zaradi bolezni prvi zapustil in se vrnil domov. Nekaj dni pozneje se je zgodila tragedija. Pod Pavletom Kozjekom se je, ko sta s soplezalcem Dejanom Miškovičem izplezala iz najtežjega dela stene, udrl opast. Ostal je na gori. Slovenci smo izgubili izjemnega alpinista.
Med dnevi reševanja niste zatisnili oči. Kaj ste doživljali pretekli teden?
Jaz kot Pavletov soplezalec marsikaj. Marsikaj pa se bo v moji glavi začelo dogajati šele zdaj, ko je zadeva končana. Zadnje štiri dni nisem imel nobene druge misli kot to, da pride Dejan čim prej dol. Počasi bo vse začelo prihajati za nami in veliko stvari se bo izjasnilo. Gotovo bom zavestno ali podzavestno sprejel določene odločitve; kakšne točno bodo, pa bi zdaj lahko kvečjemu špekuliral.
Kakšen človek je bil Pavle Kozjek?
Na svojo prvo pravo odpravo v tuja gorstva sem šel z njim. Po njej mi je bilo jasno, da greva lahko kamor koli. Čeprav nisva veliko plezala skupaj, sva naredila kakšnih 20 vzponov. Ko sva bila na vrvi, se nama ni bilo treba veliko pogovarjati, ker je vsak točno vedel, kaj ima narediti drugi. To je tisti šesti čut, ko veš – če si na vrvi skupaj s človekom, kot je Pavle – da ne boš imel nobenih težav. Mislim, da je bilo to popolno in skladno ujemanje. Cilji, ki sva si jih izbirala, so bili dokaj podobni. On je imel sicer na drugi strani v mislih vedno tudi osemtisočake, jaz sem se bolj usmerjal v ekstremno kombinirano plezanje; ampak pri enakem cilju smo se vedno našli brez prerekanja. Ko se je na mizi pojavila fotografija gore, ki nama je bila zanimiva, nama je bilo takoj jasno, kje bova šla. Zagotovo lahko sklenem, da je bil Pavle eden najmočnejših – fizično in psihično – slovenskih alpinistov. Menim celo, da mu po fizični pripravljenosti nihče ni bil kos. Njegov smisel za hitro orientiranje na terenu je bil izjemen. Bil je kot maček, ki se vedno postavi prav. To je bilo občudovanja vredno. To, da sem šel na svojo prvo odpravo ravno z njim, je bila zame – zelenca, kot sem bil takrat – gotovo velika in bogata izkušnja. Imeti takšnega mentorja je verjetno največ, kar si lahko želiš.
Kaj vas žene v gore?
Začne se z ljubeznijo do gora, nadaljuje z ljubeznijo do gibanja v vertikali, ki je nekaj posebnega. Vsak vrh je novo razodetje. Lahko, da gre samo za trenutek ali nekaj minut, pa vendar občutek ostane leta in leta; spominjaš se ga takšnega, kot je bil. Svetovno pomemben alpinist je pred več kot sto leti odvrnil na vprašanje, zakaj hodi v gore, da zato, ker tam pač so. Gotovo je nekaj te resnice tudi v mojem doživljanju tega početja, ki mu sicer težko rečeš samo šport. Odprava, kot je bila Mustagh Tower, je zahtevala skoraj leto dni fizičnih priprav, da preostalega – za nas smrtnike z napol prazno denarnico – niti ne omenjamo. Je nekaj, kamor so usmerjene vse tvoje misli.
Vezi, ki se stkejo v težkih razmerah alpinizma, so gotovo izjemno močne. Jih lahko opišete?
Občutkov, povezanih z vzponi, uspešnimi ali neuspešnimi, ne morem postavljati ob bok kakršnim koli drugim situacijam. O tem bi moral močno premisliti. A če odgovorim na hitro, priznam, da nobena meni znana stvar, čustvo, način doživljanja, ni primerljiva podoba tega, ko si na vrhu gore stisneš roke – in potem še enkrat v baznem taboru. To ti da energije za mesece vnaprej.
Sprašuje: Nika Vistoropski