Fotografski in plezalni grifi - Urban Golob: V svojem prejšnjem prispevku sem napisal nekaj o bogovih na vrhovih gora. Takšen odnos gora je bil prisoten tudi v Evropi, v Alpah in se je ohranil vse do novega veka.
Zanimiv je primer iz Švice, kjer je mestni svet v Luzernu zagrozil hribolazcem za pristop na goro Pilatus (1920 m) težke kazni, ker so po njegovem pečevju menda gospodarili hudičji spaki. Leta 1387 je bilo tam na dolgo ječo obsojenih šest duhovnikov, ker so se povzepli na to goro. Ko je leta 1518 župan švicarskega mesta St. Gallen de Watt z nekaterimi učenjaki hotel zlesti na Pilatus, se jim je baje prikazala pošast Poncija Pilata, da so se od groze vsi razbežali. Šele l. 1555. prispel je na vrh Konrad Gassner, ki je poprej dobil pri oblasteh vsa dovoljenja.
Težave z oblastmi so se dogajale, ker so se na lastno pobudo v gore podajali navadni ljudje, podložniki. Če pa je vzpon morebiti zaukazal vladar, so bila vsa vrata odprta. Treba se je bilo »samo« še povzpeti na vršace. Namesto da bi sam pokazal svoje junaštvo, je tako leta 1492 francoski kralj Karel VII ukazal vzpon na Mont Aiguille (2019 m) v francoski Dauphineji. Po kostanj v žerjavico je poslal svoje podložnike in ti – po nekaterih podatkih sta bila dva, po drugih pa kar sedem – so srečno priplezali na vrh gore in se tudi varno spustili v dolino. Večina alpinističnih kronistov šteje ta podvig zaradi prve zabeležene uporabe vrvi za prvi alpinistični vzpon.
Nikakor pa ni bila to prva želja vladarjev, da bi osvojili kakšno goro. Nekateri kralji in voditelji so gorniške podvige opravili kar sami. Tako je makedonski kralj Filip V. leta 181 pr. n. š. stopil na Vitošo (2285 m), rimski cesar Hadrijan pa se je leta 126 sam povzpel na Etno (3331 m), čeprav so se Rimljani gora večinoma izogibali. Kasneje, v renesansi, so se med gornike iz estetskih vzgibov uživanja narave vpisali tudi nekateri umetniki. Italijani so bili med modernimi Evropejci prvi narod, ki je v liku pokrajine ugotovil in užival lepoto. Med njimi je bil nedvomno tudi Dante, ki je prepričljivo opisal naravne lepote. Vzpenjal se je tudi na visoke gore z edinim namenom, da bi z njih užival daljne razglede. Podobno je bilo tudi s Petrarco, ki je najbolj iskreno opisal svoje doživetje, ko se je povzpel na Mont Ventoux pri Avignonu, čeprav je brezciljna hoja na gore v njegovi družbi veljala za nesmisel. Petrarca je modroval takole: »Kar ni bilo nečastno za kraljevskega starca (kralj Filip, ki se je povzpel na goro Hem), tudi meni, ki sem mlad in navadnega meščanskega rodu, ne more biti v sramoto.«
Očitno se gorništvu - in v njem predvsem alpinizmu – tega slovesa nesmiselnega početja ni uspelo otresti vse do danes. Če bi se ga, potem voditelj Odmevov Slavko Bobovnik pred tremi tedni, ko je bila debata o veliki nesreči na K2, ne bi vrtal v svoja gosta, zakaj neki hodimo in plezamo po gorah. Morda velja takim izpraševalcem ponuditi tudi zgodbo o kraljevskih osvajanjih gora in jim nato prišepniti še Petrarcin komentar.