S tem pojmom označujemo delovne postopke v gozdovih, povezane s sečnjo in prevozom lesa do žagarskih obratov. Dandanes so ti postopki povezani s sodobnimi stroji, hitrimi in  kapitalsko zaznamovanimi procesi. Nekaj takšne in drugačne zgodovine ter slikovnega prikaza dela v gozdu na pobočjih pod Lomom in Plešivcem (Rogatčeva skupina).

Slovenci veliko lesa izvozimo v sosednjo Avstrijo, zato od tam prihajajo tudi sekači. Lahko bi rekli, da se je tok obrnil. Včasih po vodi navzdol, sedaj po cestah in železnicah navzgor proti severu. Na podrtih gozdnih površinah nad Črnivcem srečaš še gozdne delavce s Češke, Slovaške, Hrvaške, Madžarske..., le Slovencev je bore malo. Način dela se je spremenil v zelo hitrem času, saj včasih tod ni bilo velikih strojev za sečnjo in spravilo lesa. Vendar so ti moderni postopki precej bolj varni...

Boris Štupar

Spravilo lesa

S pojmom spravilo lesa označujemo delovne postopke v gozdovih, povezane s sečnjo in plavljenjem lesa do žagarskih obratov. Zlasti v Zgornji Savinjski dolini in na Pohorju je izkoriščanje gozda bilo in je še eden izmed glavnih virov preživljanja.

Delo v gozdu je že od nekdaj težko in nevarno. Vse do 2. svetovne vojne so drevesa podirali s sekirami in šele tik pred njo se je pojavila dvoročna žaga, tako imenovana amerikanka. Ponekod je žaga izpodrinila sekiro že proti koncu 19. stoletja, na območju Zgornje Savinjske doline pa so pri uporabi sekire dolgo vztrajali zato, ker so imela tako podrta debla ob vlačenju pred poškodbami bolje zavarovan zaobljen spodnji del, medtem ko se je ravno, z žago podrto deblo pri udarcih ob skalo zlahka poškodovalo ali celo razklalo.

Zaradi lažjega dela so se sekači združevali v manjše skupine dveh do štirih ljudi. Pri vleki so si pomagali tudi s konji. Debla so morali razžagati na 4 metre dolge hlode, ki so jih tudi oklestili in olupili. V višjih legah so sekali poleti, v nižjih jeseni, vendar v primernem času, da se je hlodovina na sečišču primerno osušila. Drvarji so bili vešči gradnje suhih riž, po katerih so les spravljali v dolino v zimskih mesecih. Vodne riže so uporabljali predvsem na Pohorju. Poznali so jih tudi v Zgornji Savinjski dolini, a so jih tam le redko uporabljali. Njihova postavitev je bila precej zamudna in samo velike količine posekanega lesa so lahko, ob siceršnji skromnosti takratnih delavcev, omogočile donosno delo. Na južnem Pohorju so poznali tudi začasne riže, narejene iz hlodov. Bile so več sto metrov dolge in so jih po končanem spravilu lesa podrli. Les so ob potokih, primernih za plavljenje, zlagali v velike skladovnice. Pri tem so morali paziti, da jih ni dosegla morebitna narasla voda.

Po vodah so les plavili do žag venecijank, deske in tesan les pa so pozneje povezane v splave prevažali do kupcev na Balkanu. Zanimivo je, da zgodovinski viri znatno prej omenjajo splavarstvo kakor plavljenje lesa, čeprav je gotovo, da je plavljenje starejše od splavarjenja, ker drugače ne bi mogli pripraviti lesa za splave. Na ozemlju Slovenije se plavljenje prvič izrecno omenja šele leta 1551, ko so v Idriji zgradili lesene grablje za zaustavljanje plavljenega lesa. Konec 16. stoletja se prav tako na Idrijskem omenjajo klavže, posebne zapornice, namenjene zbiranju in časovno določenemu izpustu vode v potok, po kateremu so potem plavili les. Plavljenje lesa so poznali tudi na Soči in pritokih, Bači, obeh Sorah, Gradaščici, Zali in Iški, Krki, Meži in Mislinji ter seveda na Savinji in njenih pritokih v zgornjem toku. Tu je bilo dolgo mogoče spraviti les do žag le s plavljenjem. Cesto z Ljubnega ob Savinji do Luč so zgradili šele leta 1900, cesto iz Luč v Solčavo pa le šest let prej.

Sčasoma so se v Zgornji Savinjski dolini izoblikovali strogi zakonski predpisi, ki so opredeljevali možnosti, pravice in obveznosti v zvezi s plavljenjem. Les so plavili v dolžini do 50 km, vse do Letuša. Ocenjuje se, da so med Solčavo in Nazarji s plavljenjem letno prepeljali do 100.000 kubičnih metrov hlodovine. Večji del plavljenja so opravili v spomladanskih mesecih, ko so bili potoki zaradi topljenja snega v visokogorju dovolj vodnati. Plavljenje je navadno trajalo dan ali dva. Glavno nevarnost so predstavljali nepredvidljivi hudi nalivi z naraslimi vodami.

"Plav" je vodil izkušen možak, imenovan "plavmojster". Ta je okrog sebe zbral tudi celotno ekipo, ki je navadno štela med 50 in 60 delavcev. Ti so skrbeli za spuščanje hlodov v vodo, za njihovo usmerjanje v želeno plovno smer, za odpravljanje morebitnih zamaškov (to delo je bilo še posebej naporno in nevarno) ter za končno zaustavljanje, zbiranje in nakladanje lesa na izbrano mesto na bregu. Škodo, ki jo je plavljenje povzročilo na vodnih objektih, so morali poravnati lastniki lesa, ki so se v ta namen povezali v "Plavičarsko zadrugo".

Množična uporaba motornih žag, traktorjev in gozdnih žičnic pri vleki posekanega lesa ter izgradnja gozdnih cest, ki omogočajo spravilo hlodov s tovornjaki, so v zadnjih desetletjih prinesli pravo revolucijo pri delu v gozdu. Stari načini spravila lesa so hitro zamrli in utonili v pozabo. Nanje v gozdovih še spominjajo številni ostanki riž in drč, ki so nevajenim pohodnikom večkrat resna ovira pri prečenju. O zadnjem plavljenju lesa na območju Zgornje Savinjske doline poročajo leta 1948.

geografski obzornik

Ramunkov Terc

Ramunkov Terc je tudi tega leta pomagal očetu na planini. Star je bil šestnajst let in je bil na eno oko slep. Oko je izgubil, ko je bil štirinajst let star. Izgubil ga je pri podiranju in mu ga je neka veja celega iztaknila. Zvečer ga je v rokah prinesel domov, ga položil pred mater in rekel:
"Zdaj sem pa slep na eno oko.«
Od takrat so mu rekli: Terc, to je tepec ali junec, ker ni kazal nobenih bolečin in se je obnašal kakor junec, ki si na paši iztakne oko.
Nekega dne sta se z očetom zagnala na planino, kjer jima je bila odkazana cela poseka. Bila je vojna in delavcev je manjkalo, zato sta bila Ramunka zelo v časteh. Poseka je bila lepa in obetal se jima je bogat zaslužek, zato sta se lotila dela z velikim veseljem. Delala sta štirinajst dni in sta imela srečo; vreme je bilo ugodno in tudi pred gozdarjem sta imela mir, ker ga ves čas ni bilo v planino.
Nekega dne sta Ramunka na planini dobila obisk. Na poseko so stopili štirje neznani fantje s puškami na hrbtih. Najprej so ju fantje dolgo gledali, potem pa je eden rekel:
"Kaj pa vidva delata? Ali ne vesta, da je v gozdovih prepovedano sekati les?«
Ramunka sta zazijala. To je bila čudna novica. Šele čez nekaj časa je stari Ramunk mogel pobarati:
»Ali ste vi od gozdne uprave na gradu?«
Fantje s puškami so se zasmejali.
»Mi nismo iz gradu.«
»Od kod pa ste neki?« je dalje spraševal stari Ramunk.
»Mi smo z gore,« so odgovorili fantje.
Ramunka sta vedela toliko kot prej, namreč ničesar. To je bilo pa že preveč. Stari Ramunk je moral sesti na panj.
Nato je rekel eden izmed štirih fantov:
»Vesta kaj, mi smo partizani in mi smo prepovedali sekati les. Zato smo prišli, da vama to povemo, če še ne vesta.«
Ramunka skoraj nista mogla več zapreti svojih širokih ust. O partizanih je bilo v teh krajih še zelo malo slišati. Ko je stari Ramunk nekaj časa tuhtal, se je spomnil pravega in rekel:
»Vi že veste, jaz pa ne vem. Toda kaj bomo pa jedli doma, če nas boste iz lesa pregnali? Ali nam boste vi dali jesti?« Fantje, ki so se medtem tudi usedli lepo po vrsti, so se nasmehnili in rekli:
»Za zdaj ne kaže drugega, kakor da gresta lepo domov in se ne prikažeta več gor. Mi ne poznamo šale. Za okupatorja ne bosta sekala. Sedaj je vojna.«
Pri zadnjem stavku so vsi štirje fantje tresknili s puškami ob tla.
Ramunka sta pobasala orodje in zapustila planino, spredaj stari, zadaj pa mladi Ramunk. Nato je šel stari Ramunk na gozdno upravo in povedal, kaj se mu je pripetilo. Toda tam se mu je slabo godilo. Neki gospod, ki je sedel tam poleg gozdarja, je vpil nanj kakor obseden:
»Ti si bojazljivec! Kaj ti mar ti banditi! Kdo ti daje kruh, oni ali mi? Nazaj v gozd in delat, drugače te bomo zaprli s celo bando vred. Razumeš!«
»Razumem,« je odgovoril Ramunk in se vrnil domov. Ostal je doma nekaj dni, in ker mu je postalo dolgčas in si je mislil, da so imeli na gozdni upravi prav, se je nekega dne spet spravil na planino. S sinom sta delala ves teden, ne da bi ju bil kdo prišel motit.
Nekega dne pa so se fantje spet pokazali; samo da niso bili več štirje, ampak jih je bilo že šest.
»Ali bi rada izgubila glavi?« so fantje vprašali Ramunka. »Mi se ne šalimo.«
Stari Ramunk jim je povedal, kaj je opravil na gradu. Fantje so ga poslušali, potem so pa rekli:
»Sedaj pa gre zares. Če vaju še enkrat dobimo v gozdu, bo to vajina zadnja ura. Poberita jo takoj domov!«
Ramunka sta se hitro poslovila. Potem sta ostala doma. Včasih sta šla delat kam v okolico ali na kako dnino, toda manjkala je planina, ki ju je redila. In nekega dne je izginil slepi Ramunkov Terc.
Šel je v planino, tja, od koder sta morala z očetom pobegniti, in je začel sekati les. Bil je sam v planini. Ostal je tam en dan, dva dni, tri dni, potem pa so se že pokazali tisti fantje z gore. Ko jih je Terc zagledal, je že od daleč zavpil:
»Že tri dni vas čakam!«
»Ti si nas čakal! Ali nisi delal?«
»Nisem, čakal sem vas, da bi prišli. Jaz hočem z vami,« je hitel zatrjevati Tere.
Fantje so ostrmeli.
»Z nami hočeš? Toda ti si slep na eno oko.« »Slep sem, ali imam še obe roki.«
»Zakaj hočeš z nami?«
»Zato, da bom potem jaz čistil planine.«
Ramunkova usta so pokazala dve vrsti slabih zob.
Mladega Ramunka ni bilo več domov. Izginil je v planini, kakor izgine divja zver. Ljudje so začeli nekaj govoriti in starega Ramunka so potem klicali na žandarmerijo, kjer so ga pestili za sinom. Oče tako ni vedel in slutil ničesar in se je navsezadnje izgovoril:
»Moj sin je terc, pustite me pri miru.«
Potem so ga pustili pri miru.
Čez dolgo časa, pozimi nekoč, je potrkalo na okno Ramunkove bajte. Stari je šel odpirat. V bajto je stopila črna postava s puško na rami. Ko so prižgali luč, so spoznali mladega Ramunka. Njegovo prvo vprašanje je bilo:
»Ali ste še živi, mati?«
Ii mati je odgovorila:
»Ali si še živ, moj Terc?«
Sin je prinesel s seboj mesa, ki ga je mati skuhala, da so ga potem pojedli vsi Ramunki. Ko so se najedli, je sin rekel:
»Oče, z menoj pojdite. V gozdu vas potrebujemo.«
Stari Ramunk se je ustrašil, ker je slišal marsikaj, toda mati je takoj rekla:
»Oče, kjer je sin, tja moraš še ti. Ali ga boš pustil samega, ko je pa slep?«
Ramunkovo zdravo oko se je zaiskrilo, votlo oko je spustilo solzo. Stari pa je rekel:
»Prav imaš, slepega res ne morem pustiti.«
In se je takoj začel odpravljati. Preden sta odrinila, je mati vprašala:
»Kdaj se bosta pa vrnila?«
Stari Ramunk ni znal kaj odgovoriti, mladi pa je odgovoril:
»Takrat bova prišla nazaj, ko bova smela podnevi priti, ko bo svoboda.«
In mati je dejala:
»Dobro, pa pridita takrat gotovo!«
Potem so se poslovili, nato je Ramunka vzela noč ...

Lovro Kuhar - Prežihov Voranc