Gorenjski glas, Razgledi - Janez Kavar: Konec avgusta je Triglavu spet posvečene še več slovenske pozornosti kot sicer. Proslavljamo že 230 let od dne, ko je štirim srčnim možem uspel prvi vzpon na slovensko goro vseh gora. Kar trideset let pa je že minilo, odkar je takrat še TV Ljubljana uspel prvi neposredni televizijski prenos z vrha Triglava.
Če nam je danes že povsem samoumevna neposredna prisotnost televizije na vseh, tudi najbolj nedostopnih koncili domovine in sveta, je bil pred tridesetimi leti triglavski TV prenos kar zahteven in zavidljiv dosežek. Še zlasti ob tehničnih zmogljivostih takrat še edine televizije na Slovenskem.
Vseslovenski proslavitvi prvega pristopa na Triglav se je avgusta 1978 hotela dostojno pridružiti tudi slovenska televizija. Programski projekt Triglavski TV teden naj bi svoj vrh doživel z neposrednim prenosom priložnostne proslave na samem triglavskem vrhu na soboto, 26. avgusta 1978. Projekt je ob marsikaterem pomisleku zorel kar nekaj mesecev, programsko je nad njim bedel Beno Hvala. Pol leta pred predvidenim prenosom je vendarle padla smela odločitev in po prvem evrovizijskem prenosu iz Planice leta 1960 so v ljubljanski TV tehniki dobili v realizacijo do tedaj nemara najbolj zahtevno nalogo. Potem ko je dozorel programski koncept prenosa s prizorišči vrh Triglava, na Kredarici in v Bohinju, se je pričelo skrbno tehnično načrtovanje. Temeljni problem je predstavljalo pomanjkanje ustrezne, dovolj robustne in zanesljive, a vendarle fizično čim lažje tehnične opreme, zlasti kamer in visokofrekvenčnih zvez. Za prenos z vrha in Kredarice sta bili na razpolago le po ena kamera, brez vsakršne rezerve, prav tako tudi kompleta zvez. Breme s tveganjem tehnične zanesljivosti prenosa je bilo veliko, a ravno tako velik je bil rudi zanos in srčna želja vseh sodelujočih realizirati izzivalno nalogo.
Sama tehnična zasnova prenosa je bila dokaj preprosta. Kameri z mikrofoni z vrha in s Kredarice sta bili vsaka posebej prek brezžične linkovske zveze direktno povezani z reportažnim avtomobilom v Bohinju, kjer je bil programski in tehnični center prenosov. Iz Bohinja pa je TV signal prek Vogla in Krvavca potoval v ljubljanski TV center. Izumiti je bilo treba sistem brezžičnih pogovornih zvez, prek katerih bo režiser iz Bohinja lahko usmerjal kamermana na Triglavu in Kredarici ob sočasni nemoteni tehnični koordinaciji od Triglava do Bohinja in Ljubljane. Mnogo večji od tehničnega je bil logistični problem realizacije prenosov. Vse potrebne opreme za prenos se je nabralo kar za šeststo kilogramov, od tega za na sam vrh okoli sto petdeset kilogramov. V Sloveniji smo leta 1978 razpolagali zgolj z malim helikopterjem Milice AB-206. Takratna JLA za slovenske televizijce na Triglavu ni pokazala prav nobenega posluha. Nekaj manj občutljivih delov opreme je na Kredarico prišlo na hrbtih pridnih Lipovčevih konjičev iz Krme, nekaj v nahrbtnikih petindvajsetčlanske ekipe, v kateri sta bili tudi skupini gorskih reševalcev iz Mojstrane in Tržiča. Za transport ključne opreme za prenos pa je bil potreben transport s helikopterjem ob vsej negotovosti z vremenskimi razmerami za letenje. Vendarle je šio vreme televizijcem na roko in pilot Andoljšek je z nekaj zaporednimi leti spravil 23. avgusta vse potrebno na Kredarico, nato pa je še z mojstrskim letom ponesel del opreme pod sam vrh Triglava.
Izza kamer pri televiziji nikoli ne gre vse po načrtih, česar gledalci večinoma sploh ne opazijo. Transport in nočna vlaga sta na Kredarici opravila svoje, izpadlo je nekaj pomembnih naprav, a tveganje še ni bilo kritično. Zamenjava naprav zaradi slabega vremena ni bila mogoča. Po prvih tehničnih poizkusih 24. avgusta in z deževnim vklopom v TV Dnevnik s Kredarice je šio v petek, 25. avgusta, že povsem zares. V lepem vremenu, točno ob enajstih dopoldne, je iz kamere v rokah Franja Megliča namesto testnega signala prišla v ljubljanski TV center živa slika 2 vrha Triglava. Kratko iskreno veselje stotnije ertevejevcev od Triglava do Ljubljane in prvo poročilo TV reporterja na vrhu Jožeta Hudečka. Z večerno oddajo z naslovom Borba za Triglav je že vse teklo, kot je treba, generalka za prenos slovesnega dne je povsem uspela.
Šestindvajseti avgust 1978 je bil vseslovenski triglavski praznik. Spanec triglavskih televizijcev ni bil najbolj trden. Vreme zgodnjega sobotnega jutra okoli Triglava ni bilo najboljše. Dobri dve uri pred začetkom je bilo na vrhu Triglava že vse nared za prenos. Iz TV centra v Ljubljani pa je prišlo zlovešče sporočilo Hidrometeorološkega zavoda o nevarni nevihti, ki se je vila ob Soči in po dolini Zadnjice proti Triglavu. Kaj bi se lahko zgodilo ob nevihti, pri desetinah metrov kablov in aparatur ter stotniji prisotnih na vrhu, nihče raje ni niti pomislil. Programsko vodstvo v Ljubljani je predlagalo začetek prenosa pol ure prej. Legendarni predsednik Planinske zveze Slovenije Miha Potočnik, ki je bil z gosti že tudi ob Aljaževem stolpu, je pomirljivo menil, da bo vreme do opoldneva zdržalo. In je res! Oči tisočev Slovencev so se prek malih ekranov z vrha Triglava zazrle "do meja, kjer živi slovenski človek". Oblaki so se raztrgali. Godba z Gorij je veselo zaigrala. Županovi iz Tržiča so zapeli najlepšo Aljaževo pesem, posvečeno Triglavu. Smrčarjev Miha je govoril zaneseno in s ponosom. Kakšno čudovito slavje. Veseli obrazi televizijcev so izkazovali najbolj iskreno veselje nad uspešno opravljenim delom. Prvič je vedno le enkrat v zgodovini!
Janez Kavar