Iskanja: To poletje sva z najdražjo sklenila dopust preživeti na Korziki. Obema je bila že sama misel na obisk nepoznanega otoka skoraj eksotična, ko pa je olja na ogenj s poželjivimi besedami prilil še prijatelj, se ji enostavno nisva več mogla upreti: »Kristalno čisto, turkizno morje, tople reke s tolmuni in nad njimi visoke gore …«
Brez zadrege bi lahko na dolgo in široko našteval prigode, ki so naju spremljale med pohajkovanjem, a ustavil se bom pri srcu najljubši; obisku prekrasne Paglie Orbe (2525 m).
Najvišja gora otoka nosi ime Monte Cinto (2706 m). Fino, si rečem doma. A ko iz Planinskemu Vestniku priloženega vodnička o Korziki (Gore med nebom in morjem: Mira in Mete Steinbuch) požiram besede o njunem najlepšem vršacu Paglii Orbi: »Najlepša dolina, najlepši vrh, najlepši tolmuni, najlepši sončni vzhod: biblično rojevanje svetlobe, barve kot v filmu Odiseja 2001, v ušesih zadonijo veličastni akordi Straussovega Zaratustre …« kar zastrižem z ušesi! Obema z drago je prvi plan zakoličen.
Tretji dan se v Portu dobiva s prijateljema, ki čislata identične misli! Kar hitro smo zmenjeni. V ranem jutru naslednjega dne se vsi nadebudni odpeljemo proti izhodišču. Ko čez preval Col de Vergio iztegnejo lovke prvi sončevi žarki, stopimo pred kažipot. Refuge Ciuttulu? Ja, ta bo kar prava. Markirana pot se sprva prečno spusti do skromne koče Berg de Radule, kjer se dobi marsikaj 'za pod zob', a le, ko je odprta (tako zgodaj še ni bila). Že tu me docela prevzame živozelena podoba skalovja, kakršne niti v sanjah nisem pričakoval. Obenem vse skupaj deluje božansko kompaktno. Po bližnjem mostiču prestopimo strugo rečice Golo, napredovanje ob njej pa zavoljo lepot vsem 'ježi' lase. Biserno čisti tolmuni z nič kaj mrzlo vodo so fantastični. Tu si tudi obljubimo, da se nazaj grede, za popoln zaključek ture v enega od njih kar vržemo. Še preden pa v dolini dosežemo točko, od koder pogled zaobjame dve skorajda zraščeni gori temnih oblik, 'preživimo' nevsakdanje srečanje … Bogsigavedi od kod se pred nami v spremstvu dveh psov pojavita konjenika? Ko član naše odprave nič hudega sluteč v njuno smer dvigne oko objektiva, tisti na čelu naenkrat povsem ponori! »No photo, no photo!« se začne dreti na ves glas. Svareče s konjem pridirja v našo neposredno bližino, ter požuga s kazalcem. Priznam, da sem otrpnil, ko sem mu snel izraz z obraza. V skoraj istem hipu je sprostil uzde in izginila sta, kakor sta prišla. V mislih sem premleval razloge za takšen odziv, a ostal brez zaključka. S cmokom v grlu smo kmalu stopili na travnati rob, ter pod vtisom razgleda neprijeten dogodek potisnili vstran. Do koče Ciuttulu nas je ločil le še kratek sprehod.
Po krajšem počitku se po uhojeni poti usmerimo pod vezni greben med gorama. Na levi nas spremlja drzna ostrica rdeče-zelenih odtenkov, ki sliši na ime Capu Tafunatu, na desni pa njeno 'obilno' nasprotje, Paglia Orba, v katere naročje nam odnese korak. Številni možici ne puščajo dvoma v pravilnost izbire vzpona (od koče naprej je nemarkirano), saj jih je kot gob po dežju. Kateremukoli slediš, vsak te popelje v strmo, lepo razčlenjeno grapo, ki se izteče na nekakšen Paglijin predvrh. Mi smo nanj prilezli kot krave na paši, večinoma kar vsak po svoje (težavnost I.-II.). Skala je nezemsko rdeča in čvrsta, dobesedno za obliznit prste. S predvrha občudujemo Paglijino severno steno, ki je odtod res mogočna. Od prostornega, glavnega vrha nas loči le še spust v široko škrbino, ter sprehod po goli temenski strehi na 2525m. Prvi občutek, ki se me je polastil z razgledom in me silil v vprašanje, je bil: »Sem mar v peklu ali nebesih?« Barve gora na obzorju so bile namreč temačne.
Do škrbine sestopimo po smeri vzpona. A ker bi srčno radi goro 'objadrali' krožno, sledimo možicem levo navzdol. Le ti si sprva sledijo čez strmo pobočje, ki postopoma preide v strm žleb. Tu se, namesto da bi se mu prepustili, obrnemo desno, kjer nas na odprtem svetu znova pozdravi možic. Nadaljnji sestop je eden najlepših, kar sem jih okusil v življenju. Verjamem celo, da Paglia lepšega niti ne nudi! Lepotni poudarek pa je v naravnih prehodih … Precej izpostavljeno se po odlični skali spustimo v prvo ozko razpoko, ki človeku ustavi sapo. Iz nje se moramo iztisniti v netežavno grapo, a nas od nje loči kratek, celo malce previsen skok. S pomočjo vrvi gre brez težav. Do dna pod steno si prehodi izmenjujejo okna, tako nalahno, da človek komaj verjame.
Pri koči smo si naročili zasluženo pivo ter po njem kaj hitro dopuščali možnost, da je bilo vse skupaj le sladek sen …
V prvi globlji tolmun rečice Golo na poti povratka, smo res poskakali, eni na glavo, drugi na rit. Osvežitev v polnem pomenu besede. Prijatelj je kmalu opazil, da temperatura vode pritoka v tolmun nenavadno odstopa od te v 'bazenčku'. Ker mu nisem verjel, sem jo preizkusil še sam. Res, opazna razlika. Seveda, do sem se preliva čez razbeljene skalne plošče. Na splošno pa je imela v tolmunu zagotovo čez 20 stopinj. Med povratkom na izhodišče smo naleteli na še nekaj podobnih 'namakačev'.
Povzetek? Paglio Orbo je več kot vredno obiskati. Nam je na žalost zmanjkalo časa, da bi se povzpeli še na sosednji Capu Tafunatu, oziroma vsaj do njegovega ogromnega okna. A dejstvo je, da preprosto nismo želeli hiteti. Lepote tod požirajo čas z velikimi usti! Tehnične težave se gibljejo med I. in II. težavnostno stopnjo, zavoljo res sanjsko čvrste skale, pa je plezanje en sam velik užitek.
Pa srečno.
Stane Škrjanec