Iztok Snoj 30.08.2008 07:30 2266 0

Srečanje

Naj ponovim zadnji izlet? Gore na severu Slovenije so na debelo obdane z malce odbijajočimi oblaki. Ta četrtek itak ni dan za večjo zgodbo. Od gorenjskega neba semkaj sije soj sončne svetlobe. Raje grem na izlet h gorski kapelici, pozvonit za sošolca.

V gorah

Obtičim v cestnem zamašku. Kolono po odstavnem pasu prehiteva rešilec z vklopljeno sireno. Čas imam premišljevati o jutru. Vklopil sem radio, ko je povezovalec Matej povedal: »Tisti, ki še niste slišali ...« Dejana so rešili iz gorske mišnice in ugasnilo je zadnje upanje za Pavletom. Oni dan, ko sem prebral najzgodnejšo novico, povzeto po obvestilu PZS o Pavletovi nesreči, me je pretreslo. Iz tistega sporočila je zavel leden piš s pakistanskih gora. Premogel ni nobene besede, ki bi izrazila kanček človeške topline. Saj niso mogli vedeti, biti prepričani o njegovi smrti. Ni se vedelo, kje je. Gotovo je bil le v naših mislih.

Sredi doline, kjer se svet dreves začne spajati z gorskimi stenami, ponovno poskušam ugotoviti, zakaj me je to tako pretreslo, užalostilo. Vedno sem z zanimanjem spremljal njegove uspehe, podoživljal kak košček njegove zgodbe. Med pohajkovanjem po goratem svetu so ti koščki njegovih zgodb neopazno postali del mene. Kot bi s Pavletovim padcem v ledeno brezno, kot so se izrazili, izgubil del sebe, izgubil kanček svojega življenja. V dolini je živo, srečavam ljudi, ki so na povratku z romanja.

Po nekdanji konjski poti hodim zanesljivo in zlahka. V svetu med skalovjem vlada gorski mir. Pavle je imel veliko psihofizično kondicijo. V najkočljivejših trenutkih je znal poiskati najboljšo odločitev. Imel je občutek, odlično je poznal svoje zmožnosti. Zakaj prav on? Nad veliko in zagruščeno kotanjo se občasno zasliši kak glas sestopajočega z vrha. Vrhovi me danes ne zanimajo. Razpoloženje postaja gorskemu svetu primerno in požvižgavam si veselejšo melodijo. Prijetna utrujenost v zadnji strmini ustavlja korak. Končno. Končno lahko nekajkrat udarim po meni najljubše donečem zvonu.

Koča je polna in glasna. Vtisi s spodnje poti me odnesejo ven. Za sestop ni pravi trenutek. Ponese me naprej, obiskat prijateljev vrh. Kar zgrabilo me je. Z lahkimi oblaki se dvigam kvišku, medtem ko je Pavle sedaj nekje med seraki. Konec dneva lezejo navzdol družine z otroki. Sonce je zašlo, da bo jutri lahko vzšlo, se ponovno rodilo. Da bi se kdaj ponovno rodila tudi Pavletova duša. Na vrhu bo prespala mlada trojica. Je to v spomin? Avstrijci so. Pavleta ne poznajo. Slučajno so tu. Kamnita okolica se je v zadnjem mraku začela stapljati z zrakom. Sedaj bi se rad vrnil.

Za Jožo Čopa bi rekel, da je bil človek, ki je živel za Triglav in Julijce. Med branjem knjige Nejca Zaplotnika sem imel vtis, da je bil za gore pripravljen dati tudi svoje življenje. In Tine Mihelič, kot bi si želel, naj se zgodi v gorah. In ti, Pavle? Gotovo si moral tudi ti o tem premišljevati. Kakšen scenarij si predvidel zase? Ne morem te primerjati z drugimi. Iz tvojega bloga veje vtis, da ti vrhovi sveta veliko pomenijo. Srečanje z gorami počasi mineva. Morda je Pavle na drugem koncu sveta postal prav del njih.

Iztok Snoj