Dnevnik; Priloga Nika št. 121: Nesreče v gorah
Gore vsak leto zahtevajo davek. Neprimerna oprema, precenjevanje svojih sposobnosti, nenadna bolezen, nepoznavanje terena… so lani zahtevali življenja 29 gornikov. Ujete, izgubljene, poškodovane je iskalo 2.606 gorskih reševalcev, ki so se v akcije odpravili kar 349-krat. Letos so do začetka julija našteli 92 reševanj, v njih pa je sodelovalo 747 gorskih reševalcev.
Najodmevnejše je bilo tisto, v katerem je zgolj požrtvovalnost slovenskih in italijanskih reševalcev zanesljive smrti rešila 38 večinoma mladoletnih belgijskih skavtov, ki so v metru snega obtičali v kratkih hlačah in majicah.
Na Triglav v natikačih
Naše gore so tudi zaradi dobro označenih poti in postojank ob njih zelo priljubljene med tujci. Glavna zasluga gre Planinski zvezi Slovenije. »Delo planinske organizacije že več kot 110 let temelji na prostovoljnem delu. Opravljajo ga številni amaterski društveni odborniki, vodniki in mentorji, inštruktorji, vzgojni delavci raznih specializacij in seveda člani, ki skrbijo za več kot sedem tisoč kilometrov urejenih in označenih planinskih poti in 160 koč,« je pojasnil Danilo Škerbinek, podpredsednik PZS. Povedal je tudi, da naše gore vsako leto obišče blizu dva milijona ljudi. Čeprav vsak »zaresen« gornik ve, da se tura začne doma, da je sploh na zahtevnejših poteh vedno treba imeti pripravljen še dodaten načrt, torej kako ravnati, če nas doleti neželeno, in da je primerna oprema v gorah absolutna nuja, je realnost pogosto drugačna. »Pri nas ni mehanizma, po katerem bi lahko ljudem, ki se na ture odpravljajo popolnoma neprimerno opremljeni, preprečili, da pot nadaljujejo,« je priznal Miroslav Pogačar, vodja Gorske reševalne zveze Slovenije. »Lahko jih le dobrohotno opozorimo, (kar vzamejo različno, nekateri opozorilo celo upoštevajo ali obljubijo, da ga bodo drugič), drugega pa ne moremo nič, čeprav vemo, da gredo dobesedno nesreči naproti. Ko pa se bo zgodilo, da bo vsak, ki se bo v gore odpravljal neprimerno opremljen, za to finančno kaznovan, se bodo zadeve obrnile.«
Občasni pohodniki pogosto brez znanja in izkušenj
Ali smo Slovenci dovolj ozaveščeni gorniki in ali se za v gore na splošno znamo primerno opremiti? »Ločiti je treba med dvema generalnima skupinama ljudi, ki jih srečujemo v naših gorah,« je dejal Danilo Škerbinek. »Stalni obiskovalci gora so ozaveščeni in se odpravljajo v gore pripravljeni, opremljeni, z izkušnjami in znanjem. Občasni pohodniki v gore, izzvani v nekem trenutku ali okoliščinah, so večinoma tisti v naših gorah, ki so fizično ter psihično nepripravljeni, slabo ali v celoti izbranemu cilju neustrezno opremljeni, pogosto brez znanja, informacij o svojem cilju, brez načrta za svoje dejanje in se brez pomisleka podajo na gorsko pot. S temi izhodišči se ob najmanjši spremembi razmer, vremena, okoliščin in tako dalje dogaja vse mogoče in številne nesreče.«
Vlagamo v opremo, v znanje še ne dovolj
»Slovenski trg ima v zadnjem času na voljo izredno veliko kakovostne opreme in tudi Slovenci sami smo pripravljeni vanjo dosti investirati. Malo manj pa smo pripravljeni investirati v znanje uporabe te opreme. Še posebno pri zimski opremi je zelo pomembno, da jo znamo pravilno in varno uporabljati. V visokogorju, zlasti na tehnično zahtevnejših poteh, je v zadnjih desetih letih videti ogromen napredek. Mnogo gornikov že uporablja čelado, varovala za jeklenice, plezalne pasove…« je pojasnil Miroslav Pogačar. »Če pa že pride do nesreče, nezgode ali kakršne koli potrebe po pomoči (zaidemo, se zaplezamo, ujame nas noč), je treba pametno odreagirati: takoj prekinemo nadaljnje ogrožanje sebe, poskušamo ravnati čim bolj trezno in se zaščititi. Če imamo srečo in je signal za mobilnik – v naših gorah je ta pokritost precej velika – pokličemo 112, center za obveščanje. Oglasi se tisti, na območju katerega smo, in aktivira potrebno pomoč. GRZS s 17 reševalnimi enotami pokriva celotno območje Slovenije. Če mobilnika ne moremo uporabiti, je zadeva drugačna. Če nismo hudo poškodovani, če smo v skupini, naj gre tisti, ki najbolje pozna teren, je najbolj sposoben, do planinske postojanke, do kraja, kjer je signal za mobilnik ali kjer lahko obvesti nekoga, ki bo obvestilo prenesel v dolino oziroma aktiviral 112. Zelo važno je, da reševalcem pove, kje se je nesreča zgodila, kdaj je do nje prišlo, koliko ljudi je udeleženih, kakšno je njihovo stanje (ali so poškodovani…), kaj je bilo na terenu že narejeno in tudi kakšno je vreme na tem terenu. Čim več podatkov dobimo, tem laže se odločimo, v kakšnem številu se bomo reševalci odzvali in s kakšno opremo.«
Na glavo čelado, v nahrbtnik prvo pomoč in čelno svetilko
Brez česa pa se nikakor ni pametno odpraviti v gore? »Absolutno je pametno v gore iti s čelado. Tudi če je pot sorazmerno varna in enostavna, se lahko zgodi, da stopiš z nje in takoj je pod teboj nevarno pobočje. Tisti, ki mu ni vseeno za varnost glave, čelade ne uporablja le na zahtevnih, ampak tudi na lažjih poteh,« je razložil Miroslav Pogačar. »Tisto, kar imamo na sebi, naj bo kakovostno in času ter zahtevnosti ture primerno. V nahrbtnik sodijo stvari za rezervo in preživetje: rezervna obleka, ki ščiti pred vetrom in mrazom, čelna svetilka, prva pomoč, v visokogorju tudi poleti rokavice in kapa, zaščita pred soncem: krema, očala, hrana, pijača. Bolje je nositi kakšen kilogram opreme več in če že varčujemo, naj bo to na račun hrane (v naših gorah je toliko koč, da lačni ne bomo dolgo), nikakor pa ne na račun pijače in zaščitne opreme. Najpogostejši vzroki za nesreče v gorah so zdrsi, pri katerih pride do padca in poškodb, nepoznavanje terena, zaradi česar se gorniki izgubijo ali zaidejo, bolezni, na primer kap ali kakšni drugi napadi, ter padajoče kamenje. Temu primerne so poškodbe. Predvsem gre za poškodbe okončin in glave. Veliko pa je tudi zdrsov zaradi nenadne bolezni, na primer kapi.«
Reševalci vsakodnevno tvegajo svoje življenje, da pomagajo tistim, ki svoje mnogokrat po neumnosti skoraj zapravijo. Zakaj? »V želji pomagati, ko nase niti ne pomisliš, smo slovenski reševalci že plačali precejšnji (tudi smrtni) davek,« je priznal Miroslav Pogačar. »Žene nas neka notranja potreba, čut do sočloveka, veselje pomagati drugim. Občutek, da si nekoga rešil zanesljive smrti ali ga spravil na varno, je neprecenljiv. Bi pa morala država tu vzpostaviti boljše pogoje za naše delo v smislu časa. Reševalci za izobraževanje porabimo veliko več časa kot za sama reševanja, zatakne pa se pri delodajalcih. Enostavno ne moreš kar tako iti iz službe. Niti na reševanje ne, kaj šele na izobraževanje.«
Pri nas je reševanje brezplačno
Gorski reševalci za svoje delo ne prejemajo plačila in reševanja tudi ne zaračunavajo, čeprav zakonodaja predvideva plačilo reševanja v primeru velike malomarnosti. Vendar slednja v podzakonskih aktih še ni dodelana. »Malomarnost je lahko slaba oprema, lahko je slabo znanje, neprimerna izbira ture glede na sposobnosti…« je dejal Miroslav Pogačar. »V tujini je plezanje brez opravljenega alpinističnega tečaja opredeljeno kot malomarnost in tudi strogo sankcionirano. Pri nas se zaračunava zgolj prevoz reševanca. Cena helikopterske ure stane približno 1.800 evrov. Kdor ima urejeno zdravstveno zavarovanje, gre prevoz iz tega naslova, pri mrtvih stroške plača država, če pa gre za reševanje nepoškodovanih, lahko pride do problema. Čeprav bi bile lahko posledice že čez uro ali dve katatsrofalne, če človeka ne bi spravili na varno, se je v preteklosti pri plačilu helikopterskega prevoza že zapletlo. Posebni problem so tujci. Država bi od njih absolutno morala izterjati stroške reševanja. Gorski reševalci smo samo izvajalci, naša naloga je pomagati ne glede na vzrok, zaradi katerega je prišlo do nesreče. Reševalci za svoje delo sploh nimamo izdelanih tarif. Tujcem zaračunavamo le dejanske stroške: prevoz na kraj reševanja in minimalno nadomestilo v obliki dnevnice.«
Vzgoja za hojo v gore se začne doma
Čeprav veliko otrok v obdobju najstništva zaradi popolnoma nehribovskih interesov svojih vrstnikov opusti zahajanje v gore, se k tovrstnim vrednotam vrnejo, ko odrastejo. »Mladi v PZS, zlasti najmlajši v vrtcih in prvih razredih devetletke, so izredno aktivni, polet za hojo v hribe jim daje tudi akcija Zlati sonček,« je pojasnil Danilo Škerbinek. »Uspeh pri delu z mladimi je veliko odvisen od nagnjenj pedagoškega kadra. Mentorjem, ki bi prostočasne krožke vodili, bi bilo treba dati podporo in to delo vrednotiti. Brez dvoma je pomembna spodbuda za hojo mladih v gore, če so s tem seznanjeni in to počno v okviru družine. Že pred leti smo v planinski organizaciji temu dali podporo z različnimi usposabljanji, družinskim izletništvom, taborjenji družin in drugimi ustreznimi akcijami. Danes vse leto za različne starostne skupine organiziramo številne izlete s spoznavanjem gorske krajine, favne in flore, turno kolesarjenje, pohode, razna tekmovanja, srečanja…, na katerih strokovni kadri skrbijo za varnost in zanimive vsebine (na leto več kot 3.200 takih dogodkov), poleti pa prirejamo taborjenja za različne starostne skupine (lani jih je bilo 48). Programi so objavljeni na spletnih straneh PZS, v planinskem koledarčku in v dnevnem tisku.«
Mojca Šimenc