Boris Štupar 01.09.2008 07:29 2594 0

Z otroki v gore

V začetku poletja smo se kar malo grdo gledali s starši, ki so s seboj imeli majhne otroke. Ob srečanju U Trát, pod Koglom se nismo povsem strinjali, da je nadaljevanje poti najbolj primerna izbira. Kaj o tem pravi v reviji Ognjišče, Gremo v gore: Izidor Šček in kaj Luka!

V sodobnem svetu se prostor za razvijanje in utrjevanje dobrih medčloveških odnosov vse bolj oži. Tudi družina vedno težje najde čas zase, zato redki trenutki skupnega druženja dobivajo vse večjo veljavo.Kako jih najbolje izkoristiti ter obogatiti sebe in druge, pa je vprašanje, ki se postavlja vsak dan znova. Če odgovor vsebuje nekaj v povezavi z naravo, potem gotovo nismo zgrešili.

Družina se običajno na pot odpravi z različno starimi otroki. To po eni strani pomeni, da se moramo prilagoditi običajno najmlajšemu, oziroma najšibkejšemu članu izleta in zato znižati svoje cilje, po drugi strani pa je najvažnejši cilj vsake ture druženje. Poleg tega otroci skupaj raziskujejo naravo, spoznavajo njene skrivnosti in zakonitosti, se učĳ o živeti brez nepotrebnih materialnih dobrin, deliti hrano in pĳačo iz nahrbtnika ter v naporu prehojene poti utrjujejo družinske vezi. In na koncu ostanejo še lepi spomini, za katere nam bodo otroci večno hvaležni.

Razlogov, da se ob koncu tedna ali v počitnicah odpravimo z otroki v gore, je torej več kot dovolj. Seveda je potrebno pred turo temeljito premisliti, na kakšno pot se bomo podali. Pri tem ima največjo besedo otrokova starost in njegove sposobnosti. Do četrtega leta naj bi otrok zmogel do štiri ure bivanja na zraku, od tega dve uri hoje. S petim letom pa naj bi bil že sposoben hoditi in plezati (seveda z varovanjem) po manj zahtevni zavarovani poti z vmesnimi počitki štiri ure. Turo, ki jo načrtujemo z najmlajšimi, moramo sami dobro poznati, saj si spodrsljaja pri načrtovanju ne smemo privoščiti. Otroci bi takoj začutili našo negotovost in strah, kar bi pokazali z nemirom in jokom. Kako jok vpliva na splošno počutje, pa starši dobro vemo. Zahtevnost ture je odvisna tudi od izbrane poti za vzpon in sestop. Za sestop naj bo vedno izbrana lažja pot, otrokom pa kljub temu ne pustimo brezglavega dirjanja v dolino. Otroci ne marajo dolgočasne hoje, zato se moramo pripraviti, da jim bomo znali krajšati na primer dolgočasen vzpon po neskončnem številu ovinkov skozi poraslo pobočje brez razgleda. Pot gotovo skriva neskončno zanimivosti, le priklicati jih moramo pred otrokove oči. Seveda pa si moramo za vse vzeti dovolj časa in se ozirati na otroka, ki mu je pot važnejša od cilja. Pripravimo se tudi na pogosta otrokova vprašanja: »Koliko je še do vrha?«.

Vedno mu povejmo resnico, sicer bo izgubil zaupanje v nas. Seveda pa to povejmo na primeren način, tako da bomo otroka z odgovorom vzpodbudili. Otroci imajo radi težje poti, kjer v polnosti zaposlĳo možgane in mišice ter tako pozabĳo na težave, ki se pojavĳo na lažjih, dolgočasnih poteh. Otroci se hitro utrudĳo, zato se je potrebno večkrat ustaviti.
Med potjo moramo budno spremljati njihovo prehrano, saj bi sicer kmalu ostali brez pĳače in morda tudi brez hrane. Na vrhu si vedno privoščimo obilen obrok ter počitek, otroci pa naj svoj uspeh ovekovečĳo z žigom ter podpisom v vpisno knjigo. Seveda morajo biti deležni tudi naše pohvale in morebitnega priboljška. Po družinskem fotografiranju pa srečno pot v dolino!

Srečno pot! Izidor Šček

revija.ognjisce.pdf