Večer, Narava, gore in ljudje: Ribnica na Pohorju je izhodišče za izlet do Jezerskega vrha s severne smeri, še prijetnejši, vendar nekoliko daljši pa je pohod od Grmovškovega doma čez Črni vrh
Foto: (Urška Šprogar)
Okoli Jezerskega vrha se razširjajo planje, ki so polne travišč gorskega šaša, predvsem pa polne grmičev borovnic in brusnic.
|
Za mnoge planince in številne nabiralce borovnic je izlet na Jezerski vrh pri Ribniški koči rezerviran za avgust. Posebno letos so grebeni zahodnega Pohorja polni borovnic in veliko je turistov, ki nabirajo te drobne črničke za marmelado in borovničevec. Te cenjene plodove narave nabiramo letos od Kremžarjevega vrha, po južnih pobočjih Male in Velike Kope, v okolici Črnega, Jezerskega vrha ter Lovrenških jezer.
Z Ribniške koče sledimo smerni tabli proti Rogli, sprva kar po cesti in na grebenu nadaljujemo pot proti vzhodu, proti Lovrenškim jezerom. Vzpon je kratek, le do visokega spomenika NOB in v nekaj minutah dosežemo Jezerski vrh. Okoli nas je polno borovnic, čeprav so ob poti že pobrane, pa je nekaj sto metrov proti jugu in vzhodu še precej neobranih grmičev. Pravijo, da je letos borovnic toliko, kot že dolgo ne pomnijo, in da so jih že nekaj sto kilogramov odpeljali v dolino.
Okoli Jezerskega vrha se razširjajo planje, kot imenujemo visokogorske travnike in ki so polne travišč gorskega šaša, jesenskega resja, kjer najdemo le posamezne smreke, predvsem pa polno grmičev borovnic in brusnic. Raziskovalci in opisovalci Pohorja so zapisali, da planje niso naravnega izvora. Pastirji so že v prejšnjih stoletjih posekali gozdove in s tem ustvarili visokogorske pašnike. Danes planje ne služijo več za pašo, so predvsem poezija v vetru zibajočih se trav in kjer so speljane številne steze in poti. Ribniško jezero s širšo okolico je naravni rezervat in zato hodimo le po označenih poteh. To opozorilo je pomembno predvsem zaradi zamočvirjenosti terena, lahko se izgubimo in zatavamo med dober meter visokim ruševjem.
Vzhodno pod vrhom leži barijsko jezero
Z Jezerskega vrha sledimo lepo označeni ozki poti in nato po mostnicah pridemo do Ribniškega jezera; okoli nas pa je močvirje, pravzaprav barje, ki je v zamočvirjeni kotanji sredi magmatskih kamnin nastajalo tisočletja. Takšno okolje je botrovalo nastanku številnih ljudskih pripovedk s številnimi zgodbami o podvodnem možu Jezerniku, ki je svaril gozdarje, naj ne uničujejo mogočnih smrek, ki rastejo v okolici jezera. Kot varuh narave je šotni mah, ki prerašča celotno močvirje, tvori tudi do dva metra debelo mehko preprogo, ki pa je neprehodno in ščiti mogočne smreke. To visoko barje z mahom je nastalo na vlažnih, z mineralnimi snovmi revnih tleh. Značilnost šotnega mahu je, da je neodvisen od podtalnice, saj sprejema vodo preko listov. Spodnji, starejši deli rastline odmirajo, zgoraj pa raste rastlina nemoteno naprej in zato nastane dvignjeni rastlinski pokrov, ki je nekaj metrov višji od okolice ter nima stika s podtalno vodo. Takšna barja se napajajo le s padavinsko vodo, ki je revna z mineralnimi snovmi, kar je razlog, da uspevajo le rastline, prilagojene na skrajne ekološke razmere. In prav taka, skoraj v celoti ohranjena in v naravnem stanju je okolica Ribniškega jezera, polna mahu in barjanskega ruševja. Okolje jezera je resnično pravljično zaradi zrcalne gladine jezera, lokvanjev in kačjih pastirjev, ki se spreletavajo ob bregu. Tukaj lahko ob toplem poletnem soncu tudi vidimo, od kod ime kačji pastir; na vejicah ruševja je veliko prozornih oklepov, ki so jih po levitvi za seboj pustili hitri in spretni letalci.
Na Pesnik na gobovo juho
Ob vrnitvi pa se le ustavimo v malem naselju, na travnati planoti, pri planinski koči na Pesniku, približno na polovici poti do Ribnice na Pohorju. Na vse strani je lep razgled, le proti jugu zremo v severna pobočja Pohorja z Jezerskim in Črnim vrhom. Na vzhodno stran se razprostirata hriboviti svet ribniško-lehenskega pobočja in Dravska dolina do Maribora. Na nasprotni strani ob glavnem pohorskem hrbtu, proti dolini Drave, je bela cerkev sv. Antona, zadaj pa Svinška planina in Golica. Vedno lep je pogled proti severu na gorski hrbet Kozjaka s Košenjakom nad Dravogradom in cerkvicami sv. Simona na Pernicah, sv. Primoža nad Muto, na Radeljski prelaz, na Kapunar, vasico Remšnik in cerkvici sv. Pankracija in Sv. Duha na Ostrem vrhu. Poleg lepe pokrajine pa nas pri Pesniku vedno čaka prijazna Helena Eman z gobovo juho, pohorskim loncem in palačinkami z domačo marmelado iz slastnih gozdnih sadežev.
Ker imajo ob koči kar široko parkirišče, lahko že zjutraj tukaj pustimo avto, sledimo markacijam in se peš podamo do Ribniške koče. Za križiščem nad kočo pri Pesniku se makadamska cesta razcepi in takoj najdemo mehko, z iglicami posuto planinsko pot. Sprva hodimo nad cesto, čez nekaj minut pa se odmaknemo in zakorakamo navkreber. Hodimo v senci, pod gostimi bukovimi krošnjami, ki jih le redko presvetlijo sončni žarki. V tem času iz vlažnih tal že razločno diši po gobah. Po slabi uri pridemo na zaraščajočo se krčevino, s katere vidimo gozdnata pobočja Velike Kope. Za večjim razcepom zavijemo spet navkreber, prečkamo gozdno cesto, kmalu zapustimo široko pot in se po stezi povzpnemo do potoka, nad njim pa široko sleme in Ribniška koča, najviše ležeča koča na Pohorju.
Foto: (Urška Šprogar)
Skozi močvirje pridemo po mostnicah do Ribniškega jezera
|
|
Urška Šprogar