Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Anonym 2469 9

Gora razgledov in spominov

Večer, Narava, gore in ljudje - Urška Šprogar:Rombon je 2208 metrov visok vrh severno od Kanina in tudi od Bovca. To je gora lepih razgledov in zgodovine spominov 1. svetovne vojne


Foto: Urška Šprogar
S poti na Rombon
Za Rombon potrebujemo lepo vreme, brez megle, ne samo brez napovedi neviht. Domačini priporočajo, da začnemo vzpon na Rombon po nemarkirani poti od trdnjave v Klužah, vračamo pa se po markirani planinski poti preko Čukle in planine Goričice v Bovec. Pot vodi nad gozdno mejo in je orientacijsko zahtevna, vendar prijetna.

Hoditi začnemo pri trdnjavi v Klužah, levo nad parkiriščem, na široki, v skalo vsekani poti in skozi dolg predor do zgornje trdnjave, kjer se široka pot konča in nadaljujemo po ozki stezi skozi gozd. Malo višje v gozdu se pot razširi, tukaj se pot razširi v terase in opazimo sledove avstrijskih barak. Skozi redkejši gozd pa je lep razgled v dolino Koritnice in levo na Mangart. Pot je skozi gozd kar dobro vidna, ko pa zmanjka dreves, se izgublja v rušju in še slabše je skozi trave. Kmalu pa pridemo na pobočje, imenovano Vršiči.

O tem piše Tomaž Ovčak, avtor zapisov dogajanj iz soške fronte: "Kot da bi se vrnili petinosemdeset let nazaj. Zidovi, kaverne, stopnišča, ostanki bivališč in povezovalni jarki. Tu so imeli Avstrijci zaledje, nekaj sto metrov zahodneje, na kraških podih Krljišča je bila že prva linija. Ker običajne mulatjere niso zadoščale za oskrbo vojaštva, so iz doline Koritnice, preko kote 1313 na Vršiče speljali tovorno žičnico in od tu dalje še pod vrh Rombona. Ker je poleti vojakom primanjkovalo vode, je žičnica služila tudi za vodno oskrbo. Za silo so si pomagali tudi tako, da so zgradili številne vodne zbiralnike. Z Vršičev vidimo celotno bojišče pod Rombonom. Avstrijci so bili na kamnitem Krljišču, kjer so v živo skalo dolbli jarke in kaverne, Italijani pa na bližnji, s travo porasli, Čukli. Najbolj proti Italijanom pomaknjeni položaji na Krljišču so bili na neizraziti travnati kopi prav pod Čuklo, pomenljivo imenovani Mrtvaška glava. V te jarke je lahko vsak trenutek priletela iz višje ležečih italijanskih okopov ročna granata, ki so jih na večje razdalje metali s posebnimi katapulti. Čeprav so jarki na Mrtvaški glavi zasuti in poraščeni, je njihov potek še vedno dobro viden."

Na grebenu je spet markacija

Od Vršičev se po ozki poti vzpnemo na greben Rombona, kjer naletimo na markirano pot, ki pripelje iz Bovca. Od tu do vrha ni več daleč. Poleg celotnih naših Julijskih Alp se z vrha lepo vidi tudi Viševo skupino. Globoko pod sabo, pod razdrapano severno steno, slutimo dno doline Možnice. Okoli vrha potekajo strelski jarki avstrijskih vojakov. Bolj kot sovražnikovih granat so se vojaki poleti bali neviht, ko so strele udarjale po izpostavljenih grebenih.

Iz zapisa Tomaža Ovčaka: "Od vseh avstrijskih enot, ki so se borile na Rombonu, so bili na njem najdlje vojaki 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Rekli so jim Bošnjaki. Na Rombonu so bili kar sedemnajst mesecev. Veljali so za elitne enote avstro-ogrske vojske. Čeprav niso bili posebej izurjeni za gorsko bojišče, so se ti vojaki, doma iz hribovite Bosne, v gorah dobro obnesli. Od ostalih vojakov so se razlikovali po tem, da so namesto običajnih kap nosili fese. Dodatne gorske izkušnje, posebno za zimske razmere, so si pridobivali na gorniških tečajih, ki jih je za avstrijsko vojsko organiziral dr. Julius Kugy. Sloveli so po svoji hrabrosti, poslušnosti in predanosti. Italijani so se jih bali, saj so bili v spopadu na nož nepremagljivi. Menda so v napad najraje odšli, podkrepljeni z rumom, le z jurišnimi noži in ročnimi granatami. Mnogo jih je našlo svoje zadnje počivališče na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. Bosanski vojak je upodobljen tudi na spomeniku, ki stoji sredi tega pokopališča. Skupaj z drugim vojakom, gorskim strelcem, simbolično zre v masiv Rombona."

Na Rombonu so se borili tudi Slovenci, največ jih je bilo v sestavi drugega gorskega strelskega polka. Med njimi so bili tudi domačini iz Trente. Starejša gospa iz Trente, katere oče se je boril na Rombonu, ve povedati, da si je izmed vsega najbolj zapomnil prav lakoto in mraz. Medtem ko je bila v dolinah in na nižje ležečih južnih pobočjih že pomlad, so vojaki v gorah preživljali še trdovratno zimo.

V letih po koncu prve svetovne vojne so po hribih še vedno stale barake, po zapuščenih položajih je bila raztresena vojaška oprema. Ljudje, ki so se po vojni vrnili iz begunstva na svoje domove pod Rombonom, so material za obnovo porušenih hiš nabirali tudi po hribih. Razdirali so barake, vlačili v dolino deske, tramove in gradbeni material. Mnogi so se še dolgo po vojni preživljali z nabiranjem železja, ki je ostalo po hribih. Česar niso že takrat pobrali ljudje, ki so si s tem služili vsakdanji kruh, danes odnašajo številni zbiralci. Mračne kaverne in skalnati okopi pa bodo ostali in opominjali prihodnje rodove.

Vračamo se po markirani poti preko Čukle in planine Goričice v Bovec.

Urška Šprogar

Vecer.si 14.08.2008

 
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Narava, gore in ljudje novosti Večer

9 komentarjev na članku "Gora razgledov in spominov"

Iztok Snoj,

Upam, da ne menite, kako je gospa Urška žrtev moških pripominjalcev, in bi jo bilo potrebno zaščititi; ali ste samo po žensko solidarni?

»Očitno so tudi novinarji prezaposleni, da bi lahko prehodili prav vse poti o katerih pišejo.«

Gospa Renata, verjetno ste spregledali najočitnejše: novinarji so za pisanje člankov plačani, tudi gospa Urška je bila za svojega. (Če ponesreči tega ne veste – zabijanje klinov na planinskih poteh in risanje markacij ni plačano. Klinov se po planinskih poteh ne da zabijati doma iz naslanjača, pred zaslonom računalnika, in napenjanje jeklenice potem objaviti v Primorskih novicah.) Si predstavljate kako bi bilo, če bi Večer objavil reportažo z nogometne tekme, ki se je novinar sploh ne bi udeležil in bi jo le prepisal s kakega gloga, po objavi pa bi se izkazalo, da kaj ni bilo resnično? Časopis Večer si mora prizadevati za korektno objavo, natančne informacije in za podatke, ki niso zavajajoči. Se vi ne strinjate s tem? Da ni potrebno prehoditi prav vseh poti, o katerih pišejo? Če zmorejo korektno napisati članek brez tega, ne vidim razloga. Očitno ni tako. Mimogrede - če gospa Urška sama ne zmore ture, o kateri piše, zakaj potem nanjo napeljuje druge ljudi?

»Temu se ne čudim, vsako leto je treba opisati kar 48 planinskih izletov.«

Ponovno, to je njeno delo, za katero je plačana. Vam se zdi veliko, na leto opisati okoli petdeset izletov?

»Ne pozabimo, tudi Tine Mihelič je priznal, da osebno ni prehodil prav vseh poti ki jih je opisal v vodnikih.«

O tem ne vem nič. Tudi ne vem, zakaj je to potrebno poudarjati. Vse kar je potrebno vedeti - njegovi zapisi so zanesljivi. Predstavljam pa si, da bi se pri opisu poti, ki bi je ne prehodil sam, zanesel na zanesljivega in izkušenega človeka, ki je tisto pot dobro poznal in jo večkrat prehodil. Čisto vsem napakam se je zelo, zelo težko izogniti. Prepričan sem, da bi se dalo najti napako celo v vodniku, kjer avtor navaja, da je vse poti prehodil sam.

»Verjetno tudi drugi avtorji niso izjeme.«

Mislite prepisovanje opisov? Sploh ne. Opise ključnih mest v brezpotju sem v različnih vodnikih velikokrat našel zapisanega enako, nekatere celo identično. Predpostavljam, da so avtorji vodnikov ob sestavljanju poznali literaturo svojih kolegov. Ko se najde najboljši možen opis (kratek, jedrnat in učinkovit), ga je pametneje povzeti, kot se izmišljevati svoje variante.

Hvala, ker ste se oglasili. Brez vaše pripombe bi ne bilo moje.

Lep pozdrav (v Beltince, če ste od tam).


Igor Zlodej,

Spet en prepis iz vodnika. Povsem neverodostojno pisanje avtorice Urške Šprogar. Če bi namreč resnično šla po navedebni poti iz Kluž, bi videla, oz. bi vsaj morala videti, če ni povsem slepa, da je pot markirana in to vzorno in tudi to, da se nikjer ne izgublja med travami. Resnično ne vem, čemu služijo taki prepisi in fotografija posneta z gondolske žičnice. To morajio biti pri časopisni hiši Večer veseli takih reportaž.


Igor Zlodej,

Vrana vrani ne izkljuje oči, pisanje na pamet pa pogosto škoduje, tako tistim, ki bi radi šli pa kakšni poti pa je zaradi takih neumestnih opisov ne opravijo, še bolj tistim redkim posameznikom, ki se danes še trudijo, da obnavljajo poti, skrbijo za prehodnost, predvsem pa za varnost pohodnikov.Vedeti moramo, da tudi markacije predvsem v megli rešujejo življenja. Sicer pa sem bil na vrhovih gora nad Bovcem po 40 in večkrat tako, da si preprostio ne dovolim pavšalnih opisov. Z Renato se strinjam le v tem, da je pisanje pripomb zelo lahkotno, zato ji predlagam, da si tako, kot jaz občasno kdaj naloži kakih 20 kg klinov ali jeklenic pa naj jih nese na kakšno delovišče. Ali pa naj od 5 zjutraj do 7 zvečer riše markacije, mogoče bo potem še ugotovila kaj je prezaposlenost. Toliko let že skrbim za poti, da si preprosto ne dovolim žaljivega in neresničnega opisovanja. Sicer pa je Igor pot Kluže-Rombon na spletni strani Gore-ljudje-net že opisal v letu 2007, opis najdete tukaj:http://www.gore-ljudje.net/novosti/9844/

Včasih je poleg pisanja pripomb treba znati tudi malo pobrskati po spletnih straneh.

lep pozdrav vsem


Matija Turk,

Tale članek gopodične Urške Šprogar mi zveni zelo znano. Nič čudnega, saj gre za očitno kopijo mojega članka, objavljenega v danes žal že pokojni reviji Grif (št. 30, junij 2000). Članek je objavljen tudi na spletni strani Tomaža Ovčaka, posvečeni soški fronti:

http://prohereditate.com/portal/reportaze/reportaza001.htm

Ne le da gre za copy paste članek, gospodična ni niti dobro pogledala od koga prepisuje.

Res žalostno, kako nekateri ne premorejo niti kančka vesti in dobrega okusa. In žalostno je, da uredništva takšne članke objavljajo.

Gospodični svetujem, naj tega ne počne več. In če se že čuti poklicano pisati o raznih planinskih izletih, naj jih za začetek vsaj prehodi. Iz njenega članka se vidi, da te ture sploh ni opravila.

Matija Turk


Filip Vidmar,

Nuša Turk:

"Prizadelo me je, da kradejo novinarji članke in ideje in da za to zaslužijo še denar!"

Sindrom Vide Žabot in Mojce Mavec, ampak ti dve sta morali prej še vsaj prevesti, čeprav ju to seveda ne opravičuje. Urška je pa bolj aptudejtana in na izi: gugl in kopi/pejst. A ni to fajn ...


Renata Krauthaker,

Očitno so tudi novinarji prezaposleni, da bi lahko prehodili prav vse poti o katerih pišejo. Temu se ne čudim, vsako leto je treba opiati kar 48 planinskih izletov. Ne pozabimo, tudi Tine Mihelič je priznal, da osebno ni prehodil prav vseh poti ki jih je opisal v vodnikih. Verjetno tudi drugi avtorji niso izjeme.

Nekaj čisto drugega je kraja tujih besedil. Očitno se ni potrebno preveč bati sankcij, saj bloger verjetno ne bo vlagal tožbe proti novinarju ali časopisni hiši. Dokazovanje je zapleteno, vprašljiv končni rezultat pa morda niti ni vreden truda. Še celo pri skoraj pravih copy/paste kakor so bili prispevki zajeti iz Zaplana.net , kaj šele tukaj, ko je bilo iz Matijevega teksta pobranega nekje do 20% materiala (se pa absolutno strinjam, da gre resnično za kose iz Matijevega besedila).

Le s sklicevanjem na moralo, pa se bojim da avtorji ne bodo uspešni. Žal. Bolj zanimivo pri tem je, kako da je novinarka omenjala samo en vir, iz katerega je črpala, drugega pa ne.

Za konec pa ne morem mimo Igorjevih pripomb, ki imajo vse prevečkrat nek skupni imenovalec.

Stavek, da avtor (gre za različne pisce, ne samo za primer U.Š.) neke poti zagotovo ni prehodil, je popolnoma neprimeren. Dostikrat samo zato, ker ta omeni obledele markacije, potrgana varovala itd. Avtor je pot morda prehodil lani ali predlani, morda tudi večkrat, še preden so bovški markacisti šli v akcijo.

Zaradi tega ga še ni potrebno postavljati na laž! Večina avtorjev se trudi po svojih močeh in zato smo jim lahko samo hvaležni. Pisanje pripomb pa je nekaj najlažjega, priznam da tudi zame. Popolnoma ustrezno bi bilo, če bi Igor poslal zgolj pripombo, da je bila neka pot letos ali lani na novo nadelana in opremljena. S tem bi bilo še največ storjenega za obveščanje o trenutnem stanju na poteh.

Nenazadnje v teh tednih niti za sproti ni bilo jasno ali je "tisti presneti predor" danes odprt ali ne, kaj ne?

Se opravičujem, če sem bila preostra.


Renata Krauthaker,

Razumem, sporočilo je jasno. Če ženska ni sposobna nesti polnega nahrbtnika klinov in jeklenic - naj bo lepo pametno tiho (še tu se postavlja vprašanje če je tega sposobna).

Pot na Rombon je bila torej že opisana, pohvalno, priznam da tega nisem zasledila. Torej je glavni problem v tem, da je U.Š. kopirala pisanje slabo obveščenih opisovalcev?

Še o brskanju po spletu in lahkotnosti pripomb. Tudi dajanje pripomb planincem, ki se pritožujejo nad goljufanjem z vodo v kočah - naj pač pijejo pivo, da je stanje takšno zato, ker smo (mi vsi ostali!) hoteli kapitalizem, sedaj pa jokamo, ter da so znameniti štedilnik s Triglava namesto v muzej odpeljali zbiralci starega železa, je torej privilegij, ki pripada le močnim dedcem!

Da se razumemo, delo pridnih markacistov spoštujem, tovrstno vehemenco pa enostavno zaničujem. V zvezi s to temo se ne bom več oglasila, zahvaljevati se mi zato tudi ni potrebno.

Pozdrav, Renata


Nuša Turk,

Se popolnoma strinjam z Barbaro. Takrat, ko je Matija pisal članek pot še ni bila markirana, sedaj pa so razmere bistveno drugačne. Starejša gospa iz Trente, ki jo omenja omenjena novinarka in je vse direktno prepisala od Matije je gospa, ki jo poznam in je sedaj žal ni več med nami. Prizadelo me je, da kradejo novinarji članke in ideje in da za to zaslužijo še denar!


Barbara Niskac,

Originalno besedilo je bilo napisano leta 2000, ko pot še ni bila markirana - le komentar k neprofesionalnosti in neažurnosti gospe novinarke. V naši državi je očitno res vse mogoče in si vsak lahko vse dovoli.

Lep pozdrav,

Barbara

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Slovestnost na Gorjancih
Naslednja objava Svet tradicije planšarstva
  • Število objav: 46051

Novosti