Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Škrlatica in Srednji Rokav

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Špik, Mala in Velika Martuljška
Ponca s Škrlatice


Veliki Oltar in Visoki Rokav s
Škrlatice


Visoki in Srednji Rokav nad
Kotlom


V Kotlu. "Kam pa zdaj?"


Škrlatica in stolpa Rokavskega
grebena s Srednjega Rokava


Visoki Rokav s Srednjega


Triglav s Srednjega Rokava.


Široka peč in Dovški križ s
Srednjega Rokava


Kar je ostalo od mene ...

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

četrtek, 4. september 2008, ob 05:30, Gorazd Gorišek, ogledov: 6970

Posledice moje nesreče

Gorniška potepanja: Na Srednjem Rokavu je bilo komaj dovolj prostora za dva človeka in mojo malenkost. Sedli smo k počitku in se dodobra razgledali. Pod nebo so kipele skalne ostrice Rokavskega grebena, na drugi strani pa nas je pozdravljal očak. Vse je bilo tako lepo, potem pa …


Zgodba nekega fotoaparata

Rodil sem se na Daljnem vzhodu. Imel sem veliko željo, da bi dolgo živel in služil svojemu namenu. Vendar življenje ubira svoja pota. Moje je bilo burno, a žal mnogo prekratko.

Triglav s Škrlatice

Da bom doživel marsikatero zanimivo dogodivščino, sem spoznal že prvi dan, ko sta me moja lastnika peljala na sprehod. No, vsaj rekla sta tako, a sem že takrat videl veliko novega na razglednem grebenu osrednjih Karavank. Vsak konec tedna sta me vzela s seboj. Manjkal nisem na nobeni resni turi. Zvečer sem bil sicer utrujen, vendar so mi dnevi do naslednjega konca tedna dali novih moči.
Dober mesec smo takole hodili in plezali po gorah. Moje zadnje sobotno jutro se je začelo tako kot vsa prejšnja. Budilka me je zbudila sredi noči in obenem naznanila, da je čas za nov potep. Odpeljali smo se v Vrata. Že začetek je obetal, da bo ta dan nekaj posebnega. Na Škrlatico se odtod še nismo povzpeli in v jutranji »furji« že na izhodišču zgrešili pravo pot. Tabla z imenom druge najvišje gore je obrnjena bolj proti Malemu Triglavu (s skobami in jeklenico opremljen balvan pri Aljaževem domu), kot pa v smeri poti, ki vodi čez travnik. Kar po svoje smo jo ucvrli skozi gozd in pet minut višje stopili na pot.

Kmalu zatem pa se je začela prava dirka. Ne vem kaj je bilo mojima spremljevalcema, a navzgor sta drvela s takšno hitrostjo, kot da se podi za nami cela turška vojska. Žal nisem vedel kaj se dogaja, saj mi vse do vrha Škrlatice (2740 m) nista omogočila, da bi pokukal na svetlo. Ponavadi mi že med potjo razkazujeta prelepi gorski svet, danes pa … Še sreča, da sta prehitela nekaj počasnejših od sebe. Iz pogovora sem razbral, da je zunaj megla, ki se vse do sto metrov pod vrhom ni hotela umakniti. Pri (pre)velikem križu na Škrlatici pa sem le dočakal razgled. In to kakšnega! Iz meglenega objema so gledali samo najvišji vrhovi moje dežele. Kar »moja« ji rečem, čeprav sem prijokal na svet daleč stran, a tukaj je tako zelo lepo … Dolgo (vsaj zame) žal ne bo več.Iz Kotla na Rokavsko škrbino

Ker smo na vrh pritekli v dobrih dveh urah, je bil daljši počitek več kot zaslužen. Megla se je vendarle začela spuščati in hkrati obetati, da bomo še danes splezali na Srednji Rokav, ki je bil glavni cilj mojega, kot se je izkazalo kasneje, zadnjega dneva. Sestopili smo do škrbine v južnem grebenu Škrlatice in poiskali prehod v Kotel. Iz njega je bilo treba splezati na Rokavsko škrbino. Skala je na zahtevnejših mestih dovolj trdna, tako da večjih težav ni bilo. S škrbine do vrha nas je ločilo še slabih sto metrov plezanja.

Na Srednjem Rokavu (2589 m) je bilo komaj dovolj prostora za dva človeka in mojo malenkost. Sedli smo k počitku in se dodobra razgledali. Pod nebo so kipele skalne ostrice Rokavskega grebena, na drugi strani pa nas je nad meglenim morjem pozdravljal očak. Vse je bilo tako lepo, potem pa …

Na Srednjem Rokavu. Zadaj Rokavski greben in Visoki Rokav.

Gorazd je očitno menil, da si hočem od blizu (in zelo na hitro) ogledati še severni prepad. Želel me je pospraviti v stranski žep na nahrbtniku, a pozabil odpreti zadrgo. Padel sem na tla. Na manj prepadnem mestu se z mano ne bi zgodilo nič hudega, saj sem bil lepo pospravljen v foto torbico, tukaj pa sem začel z veliko hitrostjo drveti v pogubo. Vse se je zgodilo v trenutku. Preletel sem steno in pristal sto metrov nižje na grušču Rokavskega ozebnika. Ovoj mi je sicer pomagal preživeti, a poškodbe so bile zelo hude. Vse je bilo polomljeno, le srce je ostalo celo. Toda to mi ni veliko pomagalo. Prepričan sem bil, da me ne bosta našla. Le kako bi vedela, kje sem končal svojo gorniško pot. Po dobrih dveh urah sem dokončno obupal. Do teme ni bilo več daleč. Sprijaznil sem se z usodo, da bo moj zadnji dom v kraljestvu gora. V to sem bil še bolj prepričan, ko me je živ grušč v Rokavskem ozebniku skoraj popolnoma prekril.

Visoki Rokav s Srednjega

Nad sabo sem opazil punco, ki hodi po ozebniku navzdol. Na ves glas sem zakričal:

»Hej, tukaj sem!«

Ni me slišala, videla pa tudi ne, saj me je kamenje, ki se je valilo izpod njenih nog, dokončno zasulo. Ko se je vračala, me tudi ni zagledala, ker je hodila po drugi strani ozebnika. Nato je prišel v pomoč še fant. Ustavil se je na veliki skali čisto blizu mene. Še enkrat sem zavpil, čeprav nisem verjel, da bo kaj pomagalo. Tokrat je! Čeprav je izpod kamenja gledal le majhen del torbice, je njena črna barva vendarle toliko izstopala od sivega grušča, da me je moj »krvnik« vendarle opazil. Po glasnem vzkliku, ki ga je namenil svoji punci: »Našel sem ga!« me je previdno vzel v roke. Zadrge ni bilo treba odpreti, ker jo je raztrgala že sila pri padcu. Od mene ni ostalo veliko. Gorazd me je za »zahvalo« še stresel v roki. Vse v meni je ropotalo in oddajalo čudne zvoke. Fotografije pa so vendarle bile – zadnje. SIM kartica je ostala cela in doma sta si moja »rablja« pričarala še zadnje utrinke, ki smo jih skupaj doživeli v gorah.

Nad severnim prepadom. Tja dol sem strmoglavil. Zadaj Široka peč in Dovški križ.


Nekaj mi še vedno ni šlo v račun, zato sem ju povprašal:

»Zakaj sta potrebovala toliko časa, da sta me našla?«

»Ja, veš kako ljubi fotoaparat. Najprej sva z vrha oba splezala tja, kamor si ti odletel. V steni te nisva našla. Nato je odšla Biserka po ozebniku navzdol, a te do skoka v njem ni zagledala. Medtem je Gorazd splezal še enkrat na vrh, tokrat bolj proti levi skozi zanimivo votlino, a te tudi tam ni našel. Na Rokavski škrbini sva se srečala in še zadnjič poizkusila v ozebniku. Uspelo je! Zadovoljen?«

No, naj vama bo. A na mojega naslednika le bolj pazita. Vem, da je bila naslednji dan nedelja in vama ni ostalo drugega, kot da kupita film za mojega predhodnika. Tudi povedal mi je, kam ste šli. Na sprehod čez Prvi, Srednji in Zadnji Vogel. A kako sem to izvedel? Dovolj časa imava za pogovor. Sedaj namreč skupaj počivava v predalu in uživava zaslužen pokoj, saj sta si vidva kupila boljšo in zmogljivejšo »mrcino«. Mi pa ni prav nič všeč, da je nekdo od vaju izjavil:

»Še dobro, da je strmoglavil v prepad. Sedaj imava končno dovolj zmogljiv fotoaparat.«

Ojoj, dobro me je pretreslo ...

Ni lepo, da se delata norca iz mene. Čisto lepe fotografije sem delal. In še bi jih, če me ne bi Gorazd poslal v »predčasno penzijo«. Roko na srce pa sem si beneficirani delovni staž pri vaju več kot zaslužil ...

Komentiraj (1):

Gašper Benedik, četrtek, 4. september 2008, ob 22:51

Ja,domiselno zapisano. Ampak fotoaparat sta pa "slab izbrala". Moj Canon IXUS 400 se je mojemu dekletu izmuznil sredi "zuga" iz nahrbtnika, poletel cca.150m, se medtem trikrat do štirikrat odbil od stene in elegantno pristal na tleh. Sva "odabzajlala" smer, na srečo našla po policah "črevesje" IXUS-ovo, ga ob vznozju pobrala, sestavila, nakar ga je prijatelj malce "popedenal" in glej ga vraga, že dolgo je tega, kar spet beleži vse tisto, kar počneva v gorah. Sicer ni več pravokoten, diagonala se mu je spremenila, ampak vseeno.......
No ja, "fajn se mejte"!!!!!
Gašper

eXTReMe Tracker