Gorazd Gorišek 21.08.2008 07:35 5115 0

Mrzli vrh in Storžek

Gorniška potepanja: Najprej sva sledila shojeni potki, ki se vije prav po mejnem grebenu. Kmalu je stvar postala bolj resna. Izpostavljenost na obe strani je precejšnja in potrebna je bila velika previdnost. Malo pod vrhom sva prispela do dobrih deset metrov visokega praga.

Nad Belsko kočno

To sta verjetno manj znana vrhova v severni verigi Grintovcev. Prvi je zahodni sosed višje in bolj priljubljene Mrzle gore, drugi pa stoji severno nad Jezerskim sedlom in je edini vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju.

Vzpon sva začela v zatrepu Belske kočne, kjer še nisva bila na obisku. Do zapuščene planine Presteralše vodi pot čez izpostavljen prag, ki pa je dobro zavarovan in tudi manj izurjenim ne predstavlja težav. Na planini je sedaj samo še zasilen bivak, kjer se da prenočiti. Storžek je s te strani zelo markanten hrib, ki ga ni mogoče zgrešiti, vendar bolj ko se bližaš Savinjskemu sedlu, bolj izgublja veljavo ob pogledu na svoje višje sosede. Na sedlu sva se odločila, da bova najprej obiskala Mrzli vrh (2094 m). Najprej sva sledila shojeni potki, ki se vije prav po mejnem grebenu. Kmalu je stvar postala bolj resna. Izpostavljenost na obe strani je precejšnja in potrebna je bila velika previdnost. Malo pod vrhom sva prispela do dobrih deset metrov visokega praga. Čezenj je najlažje malce levo od grebena. Po lažjem svetu sva bila kmalu na vrhu.

Z Mrzlega vrha je prekrasen pogled na severna ostenja Rink, ki kraljujejo nad krnico Mrzli dol. S pogledom sva poiskala najin naslednji cilj - Storžek, ki naju je kar malo vlekel za nos. Na glas sva razmišljala, da je Storžek pač tisti hrib levo od Velike Babe. Ampak kje je potem Ledinski vrh, ki naj bi bil prav tam? Na koncu se je izkazalo, da se grebena obeh vrhov skoraj prekrivata in, da če res dobro ne pogledaš, si kaj hitro v zmoti.

Po uspešno razvozlani zanki sva se previdno vrnila na Savinjsko sedlo. Spust do odcepa poti na Storžek (2110 m) je bil zelo kratek. Na vrh pelje strma steza. Na nekaterih mestih je v pomoč jeklenica. Najprej je treba prečiti nekaj nagnjenih plošč, potem pa gre do vrha po strmem travnatem žlebu. Na vrhu naju je pričakal kar močan veter in tudi dež se je že ponujal skozi težke oblake, zato sva se kmalu pobrala navzdol. Jaz se seveda moral »pod nujno« zlesti še h križu, ki stoji na rami severno od vrha. Ugibava, da so ga Avstrijci postavili sem, ker se pač z glavnega vrha ne vidi v dolino. Očitno mora biti križ po njihovem mnenju prav na vsakem kuclju. Sicer pa glede tega tudi Slovenci nismo veliko boljši.

Dež je še nekaj časa grozil, a se je na koncu odločil, da naju bo spustil suha domov.