Peter Podgornik: Stene nad Mangartskimi jezeri
Alpinistični vodnik, SIDARTA, 6. avgust 2008
Alpinistični vodnik
MANGART
Stene nad Mangartskimi jezeri
AVTOR: Peter Podgornik
STROKOVNI PREGLED: Filip Bence
SKICE: Ennio Antonello
FOTOGRAFIJE: Peter Podgornik
(razen na str. 102, 104, 106 Matevž Lenarčič, na str. 99 Peter Janežič)
PREVOD: Nadia Milievich
UREDNIŠTVO: Ines Božič Skok
OBLIKOVANJE: Sidarta
Založba: © SIDARTA, Ljubljana, 2008
796.52(234.323.61 (036 I
ISBN 978-961-6027-53-3
COBISS.SI-ID: 239880192
Mehke, v platno vezane platnice, 248 strani, 12 cm x 18 cm, zemljevid, skice in fotografije z vrisanimi smermi, v slovenskem in italijanskem jeziku; cena 24,90 EUR
UVOD
Ko sem pred kratkim v zgodnjih jutranjih urah čakaI ob Zgornjem Mangartskem jezeru, da se dvigne meglena zavesa in se na mirni gladini prikaže ostenje Mangarta, mi je spomin ušel v čas pred petindvajsetimi leti, ko sva s prijateljico Pavlo tu zaman čakala, da se iz stene vrneta Pavle in Tamara. Njune glasove sva prejšnji večer slišala visoko pod robom stene Malega Koritniškega Mangarta. Sledile so mučne ure iskanja in končno kruto dejstvo, da sta za vedno zaspala tam gori tik pod izstopno polico.
Izguba brata dvojčka in prijateljice Tamare je bila hud udarec, Le dva meseca zatem sem organiziral prvi spominski tabor pod steno Malega Kontniškega Mangarta, ki je kmalu prerasel v tradicionalno srečanje alpinistov. Prav vsakoletni plezalni tabori pa so kmalu pokazali potrebo po opisih novejših smeri.
Prvi vodnik leta 1984 je bil skromen začetek, vendar dobra začetna osnova. Z leti je bilo preplezanih veliko novih smeri in pridobljenih ogromno informacij. Leta 1996 je kot logično nadaljevanje začetega dela sledil vodnik, razširjen na vse stene nad jezeri.
Lepo je bilo sodelovati s Tinetom Miheličem, Francijem Savencem, Ginom Buscainijem in z veliko drugimi, ki so sodelovah pri obeh izdajah. Spoznal sem mnogo italijanskih in avstrijskih plezalcev, ki so aktivno plezali v teh stenah in preplezah veliko težkih novih smeri. Veselje je bilo seči v roke Piussijevi gardi in njihovi mlajši generaciji, s katero smo se občasno navezali na vrv in nenehno izmenjavali informacije o opravljenih vzponih.
Žal je kar nekaj akterjev v teh letih preminilo, stene pa kljub temu ne samevajo, saj prihajajo novi rodovi plezalcev, ki bodo tu gotovo našli še veliko zanimivih izzivov.
Potreba po novem vodniku je spet združila tri stare prijatelje in soplezalce Filip Bence – Ta črn kot neutruden raziskovalec in odličen poznavalec celotne verige gora ter Ennio Antonello kot nepogrešljiv izdelovalec skic sta mi bila v neprecenljivo pomoč pri pripravi vodnika Svoje pa je tudi tokrat s podatki in napotki prispeval Franci Savenc.
Precej informacij sem dobil iz starejših virov doma in v tujini Popravljeni teksti, skice in fotografije posameznih sten z vrisanimi smermi so v želji po boljši predstavnosti le-teh zahtevali veliko energije in časa. Ob gostoti smeri v severni stem Vevnice in Malega Kontniškega Mangarta je že prava umetnost pravilno vnsati smeri na fotografije in v skice.
V vodniku smo poskušali zajeti vse smeri, ki so bile do sedaj preplezane v ostenjih nad Mangartskimi jezeri; če katera manjka, je to zgolj zaradi pomanjkljivih podatkov. Poleg opisov, skic in fotografij smo na koncu dodali še kronološki pregled opravljenih vzponov po posameznih stenah. Vodnik je dvojezičen, slovenski in italijanski, kar bo zagotovo še poglobilo dolgoletno sodelovanje med plezalci z obeh strani meje.
Naj se na koncu zahvalim vsem, kl ste nam tako ali drugače pomagali, da je vodnik zagledal luč sveta. Naj bo vsem izziva željnim koristen pripomoček za varno hojo in plezanje po gorah nad Mangartskimi jezeri, starejši generaciji pa čtivo za obujanje spominov.
Nekje na Jadranu, 8. 7. 2007
Peter Podgornik
~ ~ ~
Menda naj bi bil spet Ta črn kriv, da je prišlo že do tretje, dopolnjene in temeljito predelane izdaje mangartskega plezalnega vodnika. Bo že držalo, če pomislim na vse, kar je bilo ustvarjenega v teh stenah v zadnjem desetletju. Izognil se bom navajanju suhoparnih številk in drugih podatkov, zato pa raje poudaril tisto glavno in zelo osebno vodilo, ki me že od vsega začetka kot nekakšna zvezda stalnica vabi v te konce. Medtem ko so se cilji in želje spreminjali, je namen ostal isti - ohraniti spomin na Pavla in Tamaro, ki sta ravno tako želela uspeti, a žal za vedno zaspala tam zgoraj v Bulfonovi poči. Od prvega spominskega tabora v avgustu 1982, le dva meseca po tragični nesreči, je naše druženje, ki je sprva privabljalo predvsem njune prijatelje in znance, preraslo v enotedenske plezalne tabore. Sprva zazrtim le v Mali Koritniški Mangart in Vevnico nam je že takoj na začetku uspelo ponoviti precej težkih smeri in preplezati celo nekaj novih. Vsakdo izmed nas je skušal prispevati vsaj po en vzpon v spominski mozaik.
Kar nekajkrat so različne okoliščine ogrozile nadaljnji obstoj spominskega tabora, saj je bil obisk minimalen ali pa so razmere onemogočile plezanje. Nemalokrat nam je ponagajalo slabo vreme, ki je bilo tudi glavni vzrok za njuno tragedijo, a nismo odnehali. Vedno se je dalo splezati vsaj eno smer, pa še to morda solo, tako da se je tabor nadaljeval več kot dve desetletji v upanju, da bo trajal in trajal ...
Vsak tabor je bil po svoje specifičen, bodisi po obisku, dosežkih ali vremenu. Prav počasi, a vztrajno so se vrstile nove in nove smeri vseh mogočih težav, imen, spominov, vedno z mislijo na Pavla in Tamaro. Morda sta prav onadva dodatno varovala vse plezajoče, da se je vedno vse srečno izteklo. Morda sta nam prav onadva kazala možnosti za nove smeri.
Kmalu sem se soočil s povsem drugačnimi problemi: želje so postale večje od možnosti oziroma časa soplezalcev, in tako mi ni preostalo drugega, kot da začnem solirati, najprej lažje, potem pa vse težje, tudi nove smeri.
Tako je po 64 letih človeška roka spet prijela za nove oprimke v steni Mangarta, kjer se je v prepadnem prostranstvu skrivalo še veliko možnosti za nove smeri.
Tudi Ponce, Strug in ostale stene nad Mangartskimi jezeri so bile sčasoma deležne vedno večjega obiska navez in solistov, tako poleti kot pozimi, ko se celotna veriga gora spremeni v pravi zimski raj. Zanimanje za zaledenele slapove v ostenju Strmega nosa je naenkrat bistveno poraslo. Desetletja spregledani slapovi in grape so bodisi zaradi svoje zahtevnosti ali odmaknjenosti čakali na današnji čas, tako rekoč na nas.
Neka globoka, tiha želja mi je vedno znova kazala pot tja k Mangartskim jezerom tudi takrat, ko sem si zaželel le sanjskega pogleda na venec sten teh strogo izklesanih, a meni tako Ijubih gora.
Uspelo nam je srečno preplezati prenekatero smer za naše zanamce, a tudi pustiti stene skoraj takšne, kot smo jih dobili. Le tu pa tam tiči v skali kakšen klin, ki kaže, da je tu že nekdo bil.
Tudi možnosti za nove smeri so še, seveda pa je odvisno od vsakega posameznika, s čim se bo zadovoljil: morda z razgledom, sprehodom, ponovitvijo smeri ali pa ga bo gnala želja po prvenstvenem vzponu.
Četrt stoletja življenja lahko posvetiš le tistim, ki so si to zaslužili. Pavel in Tamara nedvomno sodita mednje. Pokazala sta nam pot v ta čudoviti, žal zanju usodni kraj, kjer je marsikdo našel smisel svojega ustvarjanja, tako duhovnega kot telesnega.
Filip Bence - Ta črn
