Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pozabljeni Henrik Tuma

  01.08.2008

 

sobota, 2. avgust 2008, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2606

Gorenjski glas, Snovanja – Miha Naglič: Veste, kdo je bil Henrik Tuma (1858-1935)

Spominjamo se ga, ker je julija minilo 150 let od njegovega rojstva in zato, ker je kot politik in publicist ter kot alpinist in domoznanski pisec zapustil trajno sled v narodovem življenju.

Osnovno o njem si lahko preberete v uvodniku teh Snovanj. Tu pa se ga spomnimo še tako, da preberemo nekaj odlomkov iz njegovih planinskih spisov. "Imam v spominu iz tistih časov izlet na Sv. Ahac, 749 m; tam je lep razgled po Dolenjski, po Barju in proti Turjaku. Pot me je vedla čez Grosuplje, Ponovo vas, točnik in na vrh k cerkvici sv. Ahaca, kjer sem ležal ves popoldan ter užival prirodo in razgled. Potem sem krenil na Turjak, Raščico, Velike Lašče, Podpeč, Videm in Krko. Odšel sem bil od doma ob štirih zjutraj ter zaužil nekaj kozjega mleka .. Na vrhu sem se precej zamudil, nisem pa hotel odstopiti od svojega potnega načrta; zato sem koraka! brez prestanka, da si niti nisem privoščil kosila in sem le v različnih krajih mimogrede popil kozarec cvička. Iznad Krke vede s ceste bližnjica med grmovjem. Bilo je temno ob mlaju, pod seboj v dolini sem pa slišal lajati pse stražarje. Zanašal sem se na svoj izborni vid sem krenil kar naravnost skozi goščo. Zadel sem pravo smer in okoli desetih zvečer prišel na Krko, kjer sem videl luč v hiši nad mlinom. Bila je gostilna. Dobil sem gospodarja in gospodinjo pokonci, dva mlada, čvrsta, zdrava Dolenjca. Začudena sta me gledala. Hodil sem namreč, kakor reven dijak, v stari, obnošeni obleki, da sem napravil na vsakega vtis delavca vandrovca. Kot takega sta me tudi nekoliko odurno sprejela. Šele ko sem povedal, da sem študent in da si ogledujem Dolenjsko. sta postala prijazna. Gospodinja mi je napravila prav izdatno večerjo: juho z jajci, velik kos koštrunovega mesa in še večji kos domačega kruha. Seveda sem vse pošteno zalil s poličem vina in med tem gostiteljema pravil o turah, katere sem bil napravil po Istri in Dolenjskem. Vemo sta me poslušala in kadar se je možu kaj čudno zdelo, je sunil svojo ženico pod rebra, pa vprašal: 'Ti, ali si slišala?' Dobil sem čisto ležišče v zgornji izbi in drugi dan skodelico kave. Plačal sem vsega skupaj za večerjo z vinom vred, prenočišče in kavo 64 krajcariev, to bi bilo računa da je bilo to najcenejše prenočevanje za dolge dobe mojega turistovanja. Drugi dan sem šel mimo rojstne hiše pisatelja Jurčiča na Muljavi preko Višnje Gore na Polico nazaj." Se vam ne zdi, da bi bilo še danes lepo takole "vandrati" po slovenski deželi? Če je to sploh še mogoče?

"Kakor s tančico objema vrhove nebesna sinjina. Kakor bi kipela molitev zemlje v neskončnost vesoljstva! Kakor molitev ti sili svetli duh iz temne globine duše v vesoljnost! Stojiš sredi veličastva, sam del prirode."

Slovenske gore je Tuma doživljal na svoj in tedanjemu času posebni način. "Iz Savske doline se vzpenjajo Alpe. pogled ti strmi nad lepoto veličastne slike. Iz zelenega širnega dna se dvigajo čez zeleneče bukovje pobočja, snežni plazovi in snežine v nebotične vrhove. Kakor s tančico objema vrhove nebesna sinj ina. Kakor bi kipela molitev zemlje v neskončnost vesoljstva! Kakor molitev ti sili svetli duh iz temne globine duše v vesoljnost! Stojiš sredi veličastva, sam del prirode." Vzpel se je tako rekoč na vse vrhove Julijskih Alp, preplezal vse g1ame stene, v glavnem sam in neustrašno. Ko je tako preplezal znameniti Ojcingerjev prehod Kugyjeve smeri v Montažu (Kugy ga opisuje kot pravo dramo), zapiše hladnokrvno, kar sledi. "Ker sem prepričan, da obstoji nevarnost v negotovosti in omahljivosti ali pa v organski napaki človekovi, zaradi tega ne priznavam opasnosti v tem, da človek stoji ali pleza nad prepadom. V tem oziru je zame plezanje v telovadnici ramo tako nevarno kakor v gorah. Treba vaje tam in tu in vaja dela človeka sigurnega v telovadnici in v gorah. Razlika je le ta, da v telovadnici ne deluje fantazija, ki se v gorah po gorostasni okolici razburja. Groza sama izhaja pa vedno le iz fantazije. V planinah se torej kakor v telovadnici prepuščam hladnemu razumu." V tem pogledu je po mojem Tuma zelo blizu današnjim ekstremnim alpinistom. Sicer pa so mu bile gore telovadnica in šola duha obenem.

Miha Naglič

(Vir: Henrik Tuma, Planinski spisi, založba Tuma, Ljubljana 2000.)

Komentiraj (3):

Tone Škarja, torek, 5. avgust 2008, ob 00:35

Tuma seveda ni pozabljen in njegov Pomen in razvoj alpinizma je imel na slovenski alpinizem precej večji vpliv kot vse Kugyjeve knjige. A je že tako, da smo Slovenci pomembne tujce hitro poslovenili (Reselj, Cojz itd., pa tudi kralj Matjaž)), kake Štefane in Puhe (Puch) pa hitro vrgli iz narodovega spomina. To je problem majhnosti, saj še danes vsakega tujca vprašamo, kako mu je všeč Slovenija, in to na način, da sploh ne more odgovoriti drugače kot s pohvalo in trepljanjem po rami. Kugy je bil prepričan pripadnik nemške kulture, sicer pa (pokroviteljski) svetovljan in bi se smejal našemu računanju odstotkov slovenskih genov v svoji krvi. Tudi današnji slovenski alpinist je za to deželo nekaj vreden šele, ko v Slovenijo pripeljemo kakega "messnerja", da nam ga javno pohvali. Ko beremo, koliko negodovanja je bilo za postavitev spomenika Francetu Prešernu tam v Ljubljani, se Kugy upravičeno dobrohotno smehlja tam nad Trento. Le muze mu nismo dodali. Vsa čast mu in še posebej njegovim prav pesniškim knjigam, a že vse leto ga slavimo, kot bi brez njega sploh nihče zunaj Slovenije ne vedel za naše lepe Julijce. Pa je že kar nekaj tujcev napisalo obsežne knjige o naših gorah, lepe in še vodniško praktične, in današnji prav množični tuji obiskovalci (saj jih je skoraj več kot Slovencev) niso rezultat Kugyjevih knjig. Zato imejmo pravo mero in podobne uteži za vse, tudi za naše.

Marjan Petrovič, torek, 5. avgust 2008, ob 07:44

Pozdravljeni!

Kaj ko bi enako, kot častimo Kugyja, častili tudi Jožo Komaca. Bil je daleč največji, ali pa eden od treh, štirih najboljših alpinistov tistega časa. Kako lahko govorimo o osvajalcu vrhov Kugyju, če pa ga je večinoma na vrh privlekel Komac. Seveda je rad hodil s trentarskimi fanti, pa saj drugače bi te vrhove občudoval le iz doline.
Se zelo strinjam z g. Škarjo, dajmo imeti pravo mero, ker zame gre to poveličevanje Kugyja že čez mejo dobrega okusa!
Lp

Maruška Lenarčič, sreda, 6. avgust 2008, ob 18:59

Malo pozno se oglašam,pa vendarle ... Morda je res dr. Henrik Tuma ostal nekoliko v senci Kugyja, je pa vse prej kot pozabljen. Na Primorskem smo se ga dostojno spomnili: Obalno planinsko društvo Koper mu je posvetilo spominski večer v svoji koči na Slavniku, poimenovanem po njem (o tem smo poročali tudi na tem spletišču), Planinsko društvo Nova Gorica je pripravilo manjšo slovesnost ob njegovem spomeniku v NG, v Gorici so poimenovali predavalnico po njem, SPD Gorica je izdala razglednico z njegovo podobo...Primorske novice in Primorski dnevnik sta obširno poročala o teh dogodkih, tudi Radio Koper mu je posvetil oddajo itd.
Je pa tudi res, da o teh dogodkih ni bilo zapisov v osrednjem slovenskem dnevniku Delo.

Lep pozdrav, Maruška L.

eXTReMe Tracker