Gorniška potepanja: Takoj nad trdnjavo se steza požene v breg. Pot je prava umetnija. Vije se po zelo strmem pobočju, ki bi bilo brez steze skoraj neprehodno. Po dobri uri se je strmina unesla in napis naju povabi k zgodovinski koti 1313 m. Tu so ostale le še ruševine in prelep pogled na Bovško kotlino z vencem gora v ozadju.
Po sledeh prve svetovne vojne
Na Rombon (2208 m) sva se pred mnogimi leti povzpela iz Bovca po označeni poti. Tokrat sva se odločila za pristop od trdnjave Kluže.
Skozi predor vodi do zgornje trdnjave sprehajalna (vojaška!) pot. V dolgem ovinku pripelje naravnost nad spodnjo utrdbo, ki jo lahko opazuješ s ptičje perspektive. Takoj nad trdnjavo se steza požene v breg. Pot je prava umetnija. Vije se po zelo strmem pobočju, ki bi bilo brez steze skoraj neprehodno. Po dobri uri se je strmina unesla. Napis je povabil do zgodovinske kote 1313 m. Tu 
so ostale le še ruševine in prelep pogled na Bovško kotlino z vencem gora v ozadju. Nadaljevala sva po mulatjeri, vseskozi proti levi navzgor. Ko sva stopila iz gozda, je bilo treba najti odcep poti v krnico Veliki Dolič. Po njej naj bi bil razmeroma enostaven prehod po vzhodnem pobočju na vrh Rombona. Odcepa pa ni in ni bilo. Našla sva sicer možic, ki pa v desno navzgor ne pokaže nobene shojene poti. V vodniku sicer piše, da v krnici lahko zasledimo ostanke poti. Očitno ne na začetku. Ko sva se že čisto približala stenam grebena, ki loči Veliki Dolič od Stojnikovega Doliča, sva se odločila, da jo ubereva kar desno navzgor – pa čeprav brez poti – v krnico, kjer je obljubljen prehod na vrh. Začetni metri so bili res zoprni, vendar sva kmalu našla ostanke stare vojaške poti. Sledila sva ji brez večjih težav. Pod vršno glavo se je že od daleč pokazal prehod, ki naju je pripeljal do novih, še obširnejših razgledov. Že do takrat se nisva ravno pritoževala nad njimi (Mangrt, Jalovec, Triglav...).
Z vsakim metrom je bila pot bolj ohranjena. Vodila naju je mimo temeljev vojaških objektov, ki so jih zgradili tik pod vrhom. Na Rombonu je pogled zajel še drugo, zahodno polovico obzorja. Kanin, Montaž, Viš in ostali vrhovi Zahodnih Julijcev so se postavili na ogled.
V načrtu je bil še Rombonov SZ greben. Sestopila sva po označeni poti v zahodni smeri. Steza tako vztrajno vijuga levo in desno, da je pot do vznožja Črnelskih špic daljša, kot je videti od daleč. Na Vrh Ribežnov (2024 m) sva se povzpela z markirane poti po lahkem brezpotju. Grebensko nadaljevanje naj ne bi bilo pretežko. Prečila sva Prišno glavo (1946 m) - v njeni bližini je pravo pravcato grebensko okno, Malo Ušje (2007 m) in Veliko Ušje (2048 m). Greben res ni pretežak (strme trave, lahko preplezljivi skalni pragovi in celo shojena stezica), ni pa tistim, ki imajo težave z vrtoglavico priporočljivo preveč pogledovati v Možnico, ker je na tej strani globok prepad.
Glede podobnosti imen v naših gorah pa naslednja prigoda. Ko sva se zjutraj z Biserko odločala kam bova šla je rekla samo:
"Kamorkoli, samo, da ne bo rušja. Za nekaj časa ga imam čisto dovolj."
Ni še namreč minilo veliko časa od takrat, ko sva se precej pretepala z njim na SZ grebenu Trentskega Pelca. Obljubil sem ji, da ga ta dan ne bo niti »pošlatala«. Ko je ob vožnji do izhodišča današnje ture pogledala na zemljevid, je iz njenih ust priletelo:
»Rušje bo!«
Jaz sem samo začudeno pogledal, pa je brž pojasnila:
»Poglej, tukaj piše, da bova hodila čez Malo in Veliko Ušje ter Vrh Ribežnov. In kaj je bilo zadnjič? Zelo podobno. Na Trentski Pelc sva pristopila preko vrha, ki se mu reče Ušje (itak bi se mu moralo reči Rušje!), na drugi strani Trentskega Pelca je pa sedlo Ribežni.«
Res je, da so si imena zelo podobna, težav z rušjem pa vseeno ni bilo ...
Po krajšem počitku na Velikem Ušju (brez rušja), sva nadaljevala po grebenu proti Rombonu. Poiskala sva še zadnjo grebensko vzpetino, ki naj bi se imenovala Vrh Police. Jaz sem zastavil čisto preveč po grebenu in sem moral za kazen obračati malo pred škrbino z omenjenim vrhom. Eden prestop je bil namreč zelo siten in sem raje »cviknil«, kot da bi preizkušal trdnost melišč v Možnici. Vrnil sem se nazaj do »primernega mesta«, kjer se je že pred tem spustilo dekle in prehod zadelo v prvo. Saj veste, tisti (ne vem kateri že) ženski čut ... Pristop na Vrh Police (2105 m) je bil potem presenetljivo enostaven. Vsaj v primerjavi z mojimi akrobacijami pred nekaj minutami.
Raziskovanja je bilo za danes dovolj. Bližal se je večer. Skočila sva na Veliki vrh in s pogledom objela njegov SZ greben, ki sva ga ravnokar dodobra »prešnofala«. Sestopila sva po že znani poti. Nekaj metrov pod vrhom naju je presenetil majhen križ (spomin in opomin na krvavo zgodovino Rombona), ki se, pritrjen na majhni skali, razgleduje po okolici.
Prav prijeten je bil sestop po gozdu. Odpadli listi naredijo pot mehko. Tisoč višinskih metrov čistega užitka. Le na ostrih zavojih je bilo treba paziti. Zavore nama zaenkrat še dobro služijo. Na takšni strmini ne bi bilo priporočljivo zleteti s steze.
Ravno toliko dneva je še ostalo, da sva se sprehodila skozi Hermanovo trdnjavo. Sicer so vse skupaj samo še ruševine, vendar debeli zidovi pričajo o mogočnosti zgradbe - ter hkrati o človeškem strahu pred samim seboj ...