Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrtača

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Orličje


Nad sedlom Belščica


Na zahodnem grebenu Vrtače


Grad


Vrtača z Gradu


Tu zgoraj še ne vedo, da države
ni več ...


Pogled na Grad

 

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

ponedeljek, 18. avgust 2008, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 9424

Grad in Vrtača

Gorniška potepanja: Po jutranji ogrevalni vaji, ki naju je z Ljubelja pripeljala na Zelenico, sva stopila na prečno pot proti Stolu. Po njej je šlo do doline V Kožnah, kjer sva zapustila markacije in se po brezpotju povzpela na sedlo Belščica. Na Svačico (1953 m) je bil le kratek skok, ki se mu seveda nisva mogla upreti. Z vrha je prelep pogled na Vrtačo (2181 m) in njen zahodni greben.

 Čez Grad na Vrtačo

Na drugo najvišjo goro v Karavankah sva se povzpela že velikokrat, začenši z označeno potjo, pred mnogimi leti. Potem je prišel na vrsto vzpon čez Malo glavo (JV greben) ter zimska pristopa po južni in vzhodni grapi. Krona najinih srečanj z Vrtačo (2181 m) je bil »beli vzpon« od Podnarja na koroški strani gore. Tokrat pa sva se na goro čudnega imena (ali ni vrtača popolno nasprotje gori?) povzpela kakor prava "graščaka".

Orličje, Stol, Krkotnik, Celovška špica in Jelenčka

Po jutranji ogrevalni vaji, ki naju je z Ljubelja pripeljala na Zelenico, sva stopila na prečno pot proti Stolu. Po njej je šlo do doline V Kožnah, kjer sva zapustila markacije in se po brezpotju povzpela na sedlo Belščica. Na Svačico (1953 m) je bil le kratek skok, ki se mu seveda nisva mogla upreti. Z vrha je prelep pogled na Vrtačo in njen zahodni greben.

Na Grad

Obhodila sva Vatelco (koroška beseda za skledo) in dosegla začetni, travnati del grebena. Zelenja je zmanjkalo že za prvim robom. Sprejelo naju je krušljivo pobočje, ki ni odjenjalo vse do stika z markacijami. Greben je podrt, da je le kaj. Po njem se je treba gibati skrajno previdno.

Grad (2008 m) sva iskala kar nekaj časa. Na enem vrhu je bil možic, a drugi je bil višji. Kakorkoli, midva sva splezala na oba (pa še na kakšnega za povrh ) in pri stiku z označeno potjo ugotovila, da je sicer zahodni greben krušljiv, podrt in izpostavljen, vendar zelo zanimiv, vznemirljiv in samoten. Samoten? No ja ... To najino »samoto« je vseskozi motila glasna veselica sredi gora. Od Roblekovega doma so iz glasnih zvočnikov odmevale domače viže. Ob pomoči jugovzhodnika je bilo vse skupaj res neznosno. Nič nimava proti glasbi, še najmanj proti naši, toda po najinem mnenju veselice v gore ne sodijo. Ali ni dovolj, če bi planinsko društvo organiziralo družabni dogodek nekje v dolini, gore pa prepustilo tistim, ki hodijo tja gor zaradi miru in tišine? Ali je res treba vso dolinsko navlako, s hrupnimi veselicami vred, zvleči tudi v gore? Prosiva, nehajte s tem! Tisto popoldne naju je bilo zelo sram, da sva člana najbolj množične organizacije v Sloveniji. Organizacije, ki naj bi si »prizadevala za trajnostno ohranjanje gorske narave«.

Košuta in Grintovci z Male glave

Z Vrtače sva sestopila čez Malo glavo (2031 m), ki proti Zelenici pošilja brezpotni jugovzhodni greben. Zahajajoče večerno sonce nama je pričaralo čudovite poglede na Košuto in osrednjo verigo Grintovcev. K boljšemu razpoloženju je pripomoglo tudi to, da so veseljaki na Robleku že malo omagali ...

Komentiraj (2):

Tomaž Ogrin, torek, 19. avgust 2008, ob 00:13

Ja, kjer tišina šepeta (prof. Avčin). Evropa je spoznala, da je naravni mir visoka kvaliteta prostora in vredna zaščite. Zato je naročila vsem članicam, da določijo območja miru. Ne vem, da bi Slovenija sploh delala na tem. Marjeta je na to že zdavnaj opozorila. A naše nerazgledano ministrstvo molči. Ne zaveda se, da je taka kvaliteta prostora tudi ekonomska, ne le ljubiteljska kategorija. Da bi to seglo do ministrstva za gospodarstvo pa ni niti v sanjah za upati. Pazimo koga volimo. Zakaj vsako leto nasedamo na prazne obraze in srca? Na blef. Zato se nam dogaja muzka pri Robleku.

Franc Štibernik, torek, 19. avgust 2008, ob 09:17

Ja, tam kjer se za dobičkom hlasta, tam je tišina redko doma.
Planinske koče bi morale zagotavljati prijazen odnos do okolja.
Na PZS so bila podprta "Merila za okolju prijazne koče", ki so bila predlagana na sestanku predstavnikov komisij za koče v članicah Alpskega loka (CAA) 29.6.2003.
V teh merilih je jasno zapisano, da morajo oskrbniki in upravljalci koč poskrbeti za preprečevanje hrupa.
Na Robleku tega sigurno ne upoštevajo. Planinci, združeni v različnih planinskih organizacijah, bi se morali pomena varovanja okolja v vseh segmentih še posebej zavedati ne da nas bi morala v to prisiliti zakonodaja, čeprav bi morala tudi ta zasledovati iste cilje.
Spoštovani Tomaž, odprli ste temo o kateri bo govora tudi na sestankih z gospodarji planinskih postojank in tudi na sestankih predstavnikov PZS s predstavniki odgovornih ministrstev. Tudi sam upam, da se bo sodelovanje z odgovornimi na vseh nivojih okrepilo in pripomoglo, da si bomo obiskovalci gora lahko izbirali kotičke "kjer tišina šepeta"

eXTReMe Tracker