Gorniška potepanja: Nato sva se šla tisto »kdo bo prej«, a prostovoljca, ki bi se potrudil vstati, ni bilo še nadaljnji dve uri. Sicer pa ... Ali je res treba vsak gorniški dan izkoristiti do konca? Tudi midva lahko enkrat malo počijeva. Rosojanskih in njej podobnih poti bo še več kot dovolj.
Na mehkem naslonjaču Loške stene
Po sobotnem dolgem dnevu je bil naslednji dan čas za lenarjenje. Z mislijo, da se povzpneva na Plešivec (2185 m) in Bavh (2186 m), sva se zapeljala v Koritnico. V njenem zatrepu sva našla pot, ki vodi na preval Čez Brežice. Na začetku naju je kar malo presenetila navpična in izpostavljena zavarovana pot. Skala je bila še mokra in vzpenjanje po železju prav nič zabavno.
Strmina se je kmalu unesla. Nadaljevala sva pod krošnjami dreves, višje pa čez trave in zanimivo raznobarvno kamenje. S prevala ni več daleč do travnatega razglednika na vzhodnem robu Loške stene. Najprej sva sedla samo h kratkemu počitku, misleč: »Kakšno uro bova posedela, nato pa odšla naprej.« Prva ura je minila kot bi trenil, druga tudi ... Ko sva ležala v travi že tretjo, sva vendarle vprašala drug drugega:
»Ti, če misliva še danes priti na Bavh, bo treba vstati.«
»Aja?« spet oba v en glas.
Nato sva se šla tisto »kdo bo prej«, a prostovoljca, ki bi se potrudil vstati, ni bilo še nadaljnji dve uri. Sicer pa ... Ali je res treba vsak gorniški dan izkoristiti do konca? Tudi midva lahko enkrat malo počijeva. Rosojanskih in njej podobnih poti bo še več kot dovolj.
Mehke trave Plešivca so zmagale. Ko je sonce začelo padati nekam za Benečijo, se nama je le uspelo dvigniti in sestopiti v dolino. Navzdol grede sva nad zatrepom Koritnice preizkusila še staro pot, ki jo vodniki sicer odsvetujejo. Pravzaprav ne veva, zakaj, saj je tehnično veliko lažja od navpične »ferate«, ki so jo vsilili v steno. Na stari poti so žice potrgane in je bolje poprijeti za skalo, a naravni prehodi na njej so nama bili veliko bolj všeč. Spodaj sva doskočila na obsežno snežišče in na njem našla ovce. Očitno so si zaželele zimskih počitnic sredi poletja ...
Ob mladi Koritnici naju je čakala še ena dogodivščina – premetavanje kamnov. Ja, prav ste prebrali. V strugi je polno slapov in brzic. Najvišji slap se nama je skril v grmovje in nikakor ni hotel na svetlo. Še videti ga je bilo težko, fotografirati pa skoraj nemogoče. Pa tako dobra slika bi bila, z Mangrtom v ozadju. Žal je ne bo ...
»Čakaj, čakaj. Ali ne curlja nekaj tudi na desni strani?« Povzpela sva se nad slap in videla, da skoraj vsa voda teče v grmovje, na drugo stran dvopramenskega slapu pa komaj toliko, kot bi kdo odprl pipo v kopalnici. Sezula sva gojzarje, zavihala rokave in se lotila dela. Odvečno energijo je bilo pač treba nekako porabiti. V nekaj minutah nama je s premetavanjem kamnov uspelo spraviti slap iz grmovja v vzporedno ustje, odkoder je začela voda silovito padati v novi tolmun. Prej se v njem še stuširati ne bi mogel. Seveda sva si svoj »izdelek« ogledala tudi od spodaj. Za prvič je bil videti kar v redu - do naslednjega deževja.
Zaželela sva mu, da bi še dolgo »živel«. Dokler bo prijazno šumel, tudi v Logu ne bo nove hude ure. Da bi je ne bilo nikoli več!
