Gorniška potepanja: Tisto reč, ki spominja na nežnejši spol, sem malo zavihal in bil pripravljen, a hkrati zelo primeren kandidat, da me odpeljejo z zelenim kombijem. K sreči na grebenu nisva nikogar srečala. Tudi ob sestopu po Kremžarjevi poti ne. Mimo Češke koče sva šla (vsaj jaz) malo bolj naokoli in po grmovju ...
Na najdaljšem grebenu Grintovcev
Kadar ni bilo časa za dolgo vožnjo v Posočje, so prišli na vrsto bližnji grebeni. Eden takšnih draguljev je tudi severozahodni greben Kokrske Kočne, katere višina in z njo položaj sta se na zemljevidih sčasoma kar precej spremenila. 
Dandanes je Kokrska Kočna visoka 2520 m, a je na nekaterih zemljevidih napisana tudi ob koti 2475, ki se nahaja jugozahodno od tod. V stari in skorajda neuporabni knjigi z vpisi iz začetka osemdesetih let na vrhu, ki se dandanes imenuje Na Križu in je visok 2484 m, jasno in razločno piše Kokrska Kočna. Arhivsko gradivo je medtem vzel čas, a dilema ostaja. Prepričan sem, da je marsikdo od bralcev, še posebej domačinov, bolje podkovan v imenoslovju, kot sem sam, zato ga prosim, če pomaga razjasniti tole zmešnjavo, ki v naših gorah nikakor ni osamljen primer. Medtem pa vas vabim v hribe. Tura bo dolga ...
Podroben in zelo uporaben opis, na katerega se lahko (preverjeno!) zanesete, si preberite pri Marijani in Marku. Meni preostane le to, da navržem nekaj najinih vtisov s te lepe, a tudi zahtevne ture, ki ljubitelje »zelenjave« in lažjega plezanja zagotovo ne bo razočarala. Le z vremenom se je treba dobro pogovoriti. Nama je uspelo zadeti zelo dober dan.
Čeprav na izhodišču v bližini Makekove domačije nisva bila ravno pozna, sta markirano pot na Veliki vrh že pred nama prehodila dva fanta iz znamenite Karničarjeve družine. Srečali smo se nekje na pol poti, ko sta že drvela navzdol. Še dobro, da je bilo tako, saj mi ponavadi pripade čast, da pokvarim vse delo, ki ga pridni pajki opravijo prejšnji dan. Na manj obljudenih poteh pa jim verjetno pokvarim večdnevni šiht.
Malo pred hribovskim pozdravom sva opazovala komatarja, ki je pel prijetno jutranjo budnico. Zelo je bil zgovoren. Žal je bilo za spodobno fotografijo v 
temnem gozdu premalo svetlobe. Pogled z Velikega vrha je obetal obilo ruševja. Nanj sva se psihično pripravila že doma, a »pozabila« na primerno opremo. Čelado, ki v takšnem tepežu zelo prav pride, plezalna pasova, vrv in vse ostalo sva seveda imela, toda dolge hlače, ki s pomočjo »fršlusov« zelo kmalu spremenijo dolžino, so bile samo ene. Precej smeha je bilo, ko sem predlagal, da zamenjava oblačili na spodnjih okončinah … Nekaj časa sva se še muzala in hihitala, na koncu pa vendarle izvedla blagovno menjavo. Dobesedno! Zame je bilo itak vseeno, če sem po svojih kosmatih tacah še malo bolj popraskan, Biserka pa je lahko svojo dolinsko damsko garderobo uporabljala še naprej ...
Preživela sva oba. Začuda tudi jaz, čeprav sem dobljeno komaj zvlekel nase. Še dobro, da so bile kratke hlače raztegljive. Tisto reč, 
ki spominja na nežnejši spol, sem malo zavihal in bil pripravljen, a hkrati zelo primeren kandidat, da me odpeljejo z zelenim kombijem. K sreči nisva nikogar srečala. Tudi ob sestopu po Kremžarjevi poti ne. Mimo Češke koče sva šla (vsaj jaz) malo bolj naokoli in po grmovju. Potem pa se je vendarle počasi začelo temniti ... Moje prave hlače, s katerimi sem turo začel, so bile po njej tako uničene (beri raztrgane, osmoljene in kar je še podobnih neprilik), da so bile primerne samo še za najbolj zakotne rušnate predele, kjer je veliko večja možnost, da bi srečala izumrlega dinozavra kot pa človeka. In takšnih koncev je kar precej, zato še vedno niso pristale v smeteh. Res pa je, da se z vsako podobno turo manj ve, kakšna je bila njihova osnovna barva.
Če se je komu ob moji pripovedi dvignil pritisk, da sva se neodgovorno in brez toplih oblačil za morebitno poslabšanje vremena v visokogorju odpravila na resno in zahtevno turo, naj povem, da je bilo v nahrbtniku tudi zgoraj napisano, a kdo bi vlekel nase vse to v lepem in vročem sončnem vremenu.
Na grebenu večjih težav ni bilo, a treba je biti zelo previden pri izbiri stopov in oprimkov. Rušje pred in za Lipovo pečjo je treba preživeti. Pomagajo vztrajnost, dobra volja in stavek: »Saj bo minilo.« Pri stolpih sva, zadovoljna, da je 
pretepanja konec, sledila opisu. Prav tako čez »steno« na Kljuko (2137 m). Na krušljivih in izpostavljenih stolpih Oltarjev sva se malo zaštrikala. Nekaj sva jih previdno prečila, nato malo sestopila z grebena, a se kmalu spet vrnila nanj in na njem uživala do »stare« Kokrske Kočne ob poplezavanju mimo šopkov najvztrajnejših gorskih cvetlic. Z vrha Na Križu do markacij ni bilo več daleč in tudi težko ne, saj sva pristop poznala že od prej. Kmalu sva bila na Kokrski, zatem še na Jezerski Kočni (2540 m), nato pa poiskala še »pot« na bližnji Koles (2530 m). Vzpon nanj z označene ni niti težaven niti dolg, je pa seveda krušljiv. Sledil je priklon znamenitemu trebuhu, spust po Kremžarjevi poti do Češke koče in naprej v dolino, kjer so naju v mraku pozdravili Makekovi konji.
Bil je še eden od mnogoterih prijetnih dni, ki ne bodo šli kmalu v pozabo. Če sploh kdaj ... Prijetno utrujena sva pogledala navzgor. »Najin« greben je tonil v noč. Kaj bi si želela še več … Nove hlače? Ah ne, tiste se da kupiti. Marsikaj drugega pa ne. In prav je tako!