Gorniška potepanja: V turističnem uradu v Lomu so naju razveselili z vremensko napovedjo. Naslednji dan naj bi bil lep, nato pa bo spet teden dni sivine, kakršni so bili tudi pretekli dnevi v teh krajih. Torej pod goro! Zjutraj pa pot pod noge!
Skozi slabo razsvetljene predore južno od Narvika sva zopet dosegla polarni krog. Kolikšna razlika: na finski strani nevidne črte naju je pričakal Božiček, tu pa se je pogled ustavil na spomeniku druge svetovne vojne. Poleg norveščine, ki je nič kaj ne razumeva, se je očem nastavljal tudi (skoraj) domači prevod.
Vreme je začelo kazati kisel obraz, kar pa naju pri sprehodu po nekdanji prestolnici ni posebno oviralo. Seveda naju je tudi prijazni Trondheim povabil na hrib nad seboj, kjer stojijo skakalnice. Kljub sivini na nebu sva nadaljevala proti jugu in se ob Langfjordu pripeljala do kraja Åndalsnes. Na slikoviti Trolovi cesti se je megla vendarle toliko dvignila, da sva lahko z razgledišča uzrla vse serpentine najznamenitejše ceste na Norveškem. Čez stene padajo številni slapovi. Eden izmed njih (Stigfoss) pa bi se najraje pognal kar čez most v globino. Prizor, ki se ne pozabi! S trajektom sva »skočila« čez Norddalsfjord in, upajoč, da bo naslednji dan lepši, nad Geirangerfjordom počakala noč.
Jutranji pogled na okoliške gore je obetal veliko. Vsa vesela sva se odpeljala do razgledišča slavnega fjorda, vendar je »sedem sestrá« padalo v meglo, ki se je »usedla« nad fjord, namesto v morje. Ampak nič ne de, takšnega pogleda tudi ni vsak dan ...
Do izhodišča za Galdhøpiggen ni bilo več daleč, a ker se resna tura nikoli ne začne sredi dneva, sva šla še malo naokoli. Najprej sva se pod zemljo zapeljala do Utfjorda, nazaj grede pa našla makadamsko panoramsko cesto, ki naju je skozi osrčje gora pripeljala do brzic na reki Otta. V turističnem uradu v Lomu so naju razveselili z vremensko napovedjo. Naslednji dan naj bi bil lep, nato pa bo spet teden dni sivine, kakršni so bili tudi pretekli dnevi v teh krajih. Torej pod goro! Zjutraj pa pot pod noge!
Do teme je bilo še nekaj ur in ker nama 
posedanje križem rok nikoli ne uspeva najbolje, sva našla še eno zanimivost, ki se ji reče »najvišji cestni prelaz v Skandinaviji«. Visok je »samo« 1434 metrov, a visokogorska pokrajina in razgledi, ki se ponujajo s ceste, so podobni (če ne še lepši) kot na mnogo bolj znanih, višjih in Slovencem bližjih prelazih v Alpah. Izpod obsežnih ledenikov padajo v dolino mogočni slapovi. Umirijo se šele v lepoti samotnega jezera ali pa v objemu morskih valov ...
Na drugi strani sva dobesedno padla v Sognefjord, ki se zajeda najdlje v norveško celino. Dolga je pot do odprtega morja. Midva sva se vrnila med morje vrhov. V skrivnostni noči je le veter pel svojo pesem ...
Cesta, ki vodi pod Galdhøpiggen v dolino Visdalen, je v privatni lasti in je zanjo treba plačati cestnino, a sva bila očitno tako zgodnja, da se lastniku še ni ljubilo vstati. 1106 metrov visoko so naselje počitniških hišic, kamp in veliko parkirišče. Gore nad dolino so še zakrivale meglice, a se je že zjutraj videlo, da od tega dneva nekaj bo. Po začetni strmini sva se kmalu rešila meglenega objema in imela kaj videti. Vsenaokrog dvigajoče se temne gore, pod njimi pa pravo barvno nasprotje – beli ledeniki. Vzpon do vrha je tehnično popolnoma nezahteven, le trdo kamenje, ki sva mu v teh »severnih« tednih izrekla že marsikatero krepko, je bilo spet na svojem mestu. Tokrat sva si zelo pomagala z mehkim poletnim snegom. Po njem je šlo veliko lažje in hitreje.
Čez dva predvrha, Svellnosi (2272 m) in Keilhaus Topp (2355 m), sva v slabih štirih urah stopila na prvaka Skandinavije (2469 m). Koča je bila v začetku septembra že zaprta, a se zaradi tega nisva preveč vznemirjala. Vreme je bilo tako lepo, da bi bilo greh posedati v zaprtem prostoru. Na vrh so prispeli tudi trije domačini, ki so očistili goro od poletnega množičnega obiska. Pohvalno. Dva kužka, ki so ju pripeljali s seboj, sta uprizorila pravi pasji pretep, a ranjenih k sreči ni bilo ...
Še o zanimivosti ob sestopu. Naslov bi bil lahko »Kako ''vroči'' Skandinavci (pardon – Skandinavke) in ''zmrznjeni'' Srednjeevropejci pojmujemo enako temperaturo«. Čeprav je sonce sijalo skoraj ves dan, mu ni uspelo spraviti termometra do kakšnih posebno visokih (beri dvomestnih) številk. V kombinaciji z vetrom, ki sicer ni bil v najmočnejši izdaji, a 
vendarle dovolj močan, da tudi nama, ki nikakor ne sloviva kot zmrzljiva obiskovalca gora (v domačih hribih sva vedno med najbolj »slečenimi«), ni preostalo drugega, kot da navlečeva nase »flis«, kapo in rokavice. A glej čudo! Mimo naju prideta dve svetlolasi dekleti z mikro »topom«! Le kaj bi počeli z najino »zimsko opremo«, če je pa tako zelo toplo … Ob pripovedovanju te zgodbe so naju vprašali:
»Ali sta ju vsaj slikala?«
»Nisva,« sva odgovorila, »naju je preveč zeblo v roke, da bi vlekla fotoaparat na svetlo ...«
Številne stopnice, ki vodijo do vrha skakalnic v Lillehammerju, Vikersundu in na slovitem Holmenkollnu, so naju zopet ogrele. H kralju v Oslu pa sva šla že v kratkih rokavih …
P. S. Zelo lepa objava o najvišji gori Skandinavije je v letošnji marčni številki Planinskega vestnika. Nama je bila pri načrtovanju ture v veliko pomoč. Andreja in Jože, hvala!