Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ta visoka Rosojanska pot

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Rezijanščina. O brusačih, ki so
hodili daleč po svetu.


Italijanski napisi, ki jih tudi Slovenci
dobro razumemo.


Sedlo Buja


Kranjska lilija


Greben Žrdi


Žrd in Col Sclav nad prevalom
Peravo


Vrh Krnice


Opuščena planina Grubje. Poti so
ostale ...


Na Kanin


Ta visoka Rosojanska pot je
označena z rdečimi trikotniki. Nad
križem na Kaninu sva z malo 
domišljije zagledala modrega.


Ali se da markacijo popraviti v
eni sekundi?


Da!


Črni Vogel s svojim Turnom


Na Kamnu


Tudi nad Rezijo cveto murke


Pri Bivaku Manzano. Najbrž se samo
dela, da ni nič utrujena.


Bilo je nekoč


Bivak in Mulec

 
Arhiv: Gorniška potepanja


 

petek, 25. julij 2008, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 7462

Žrd. Kje pa sta voz in seno?

Gorniška potepanja: Trave ob poti so bile tako mokre od deževja preteklih dni (jutranja vlaga jim je bila še v dodatno pomoč), da sva na Žrd bolj ali manj priplavala. Tudi moji novi gojzarji z nekakšnimi čudežnimi membranami in raznimi »texi« za 200 € niso pomagali prav veliko.


Po grebenih nad Rezijo

Posamezne dele te prelepe poti sva že prehodila, a jih še nikoli nisva povezala v celoto. Tokrat je bilo na najini strani pravzaprav vse, kar sva si želela. Zgodnje jutro na SolbiciNajbolj nama je pomagal najdaljši poletni dan, ki je brez popoldanskih ploh in neviht obetal, da bova sicer dvodnevno turo opravila v enem zamahu. Seveda bi šlo tudi z bivakom, a se nama nekako ni ljubilo nositi »pujsa« na hrbtu.
Sredi noči sva se odpravila iskat »zverinice iz Rezije«. Našla nisva nobene. Solbica je še bolj ali manj spala, podobe iz lutkovne serije, ki smo jo tako radi gledali v otroških letih, pa prav tako.
Spalo pa ni nekaj drugega. Rosa! Trave ob poti so bile tako mokre od deževja preteklih dni (jutranja vlaga jim je bila še v dodatno pomoč), da sva na Žrd bolj ali manj priplavala. Tudi moji novi gojzarji z nekakšnimi čudežnimi membranami in raznimi »texi« za 200 € niso pomagali prav veliko. Razlika je bila samo v tem, da so moji »priznali poraz« pol ure za Biserkinimi, ki imajo že kar nekaj korakov za seboj. Nekaj časa sva s palicami še lomastila po travi, a ni bilo veliko bolje. Na planinah Lom in Lomič so najina obuvala doživela zadnji udarec v meter in pol visoki travi, s katere je kar teklo. Toliko o tem, koliko zares držijo reklame in druga propaganda trgovcev z opremo za visokogorje. Saj ne rečem, dokler te za nekaj minut malo poškropi dež ali potok, še nekako gre. Vse kaj drugega pa je nekajurna hoja po namočeni travi. Nič ne pomaga. Morda gumijasti škornji.

Pogled proti zahodu. Nova obzorja, nove gore, nova doživetja ...

Do prijetnega in vedno odprtega zavetišča pod sedlom Buja nama je v »pritličju« že kar dobro »cmokljalo«. Misleč, da je s plavanjem za danes konec, sva se sezula in ožela premočene nogavice. Jaz sem v (novih!) čevljih »pridelal« kakšen deciliter manj. Na ŽrdNikoli še nisva doživela kaj takega, pa lahko verjamete, da sva »capljala« že marsikje. Najraje bi odšla kar bosa naprej. Seveda tako ne bi prišla daleč. Obula sva se in zakorakala novim dogodivščinam naproti – in novi mokroti. Razgledna prečnica, ki vodi s sedla Buja pod Ždrinico do vznožja Žrdi, je bila ravno tako namočena. Na odcepu proti prvemu današnjemu vrhu sva vendarle mislila, da bo sonce trave za silo posušilo, saj sva dosegla vzhodno pobočje. Tudi iz te moke ni bilo kruha. Mokrim travam, ki so od tod naprej še pošteno strme, ni bilo videti konca. Tudi visoke so bile, tako da je bilo rdečim trikotnikom težko slediti. Kakorkoli že, malo po poti in malo po svoje sva prikolovratila na Žrd (2324 m) in ponovila vajo izpred zavetišča.
Na vrhu sva ostala debelo uro, misleč, da bo sonce kaj posušilo. No ja, malo bolje je bilo, a čudež se vendarle ni zgodil. Res je bilo sredi poletja, toda ob desetih dopoldne na spoštljivi višini tudi velika svetleča krogla ni zmogla popraviti »dela«, ki so ga namočene trave tako temeljito opravljale nekaj ur.

Poglavar

Upajoč, da je sedaj res konec »hoje po vodi«, sva se zapodila naprej po lahkem in razglednem grebenu. Mimogrede sva prekoračila vzpetino Senožeče (2321 m) in po (suhih!) travah sestopila na škrbino enakega imena. Ob prejšnjem obisku so se tod naokoli podile belke in pasli kozorogi. Slednji so bili tudi tokrat »na svojih mestih«, visokogorskih kur pa ni bilo na spregled.Visoko nad Rezijo. Zadaj Vrh Krnice. Mimo »Marušiča« sva se povzpela do najtežjega dela Ta visoke Rosojanske poti. Brez železja tod res ne bi šlo. Na Vrh Krnice (2441 m) vodi zavarovana pot čez strmo steno, ki je opremljena s skobami in jeklenico. Do vrha sva morala preplezati še nekaj lažjih, a nezavarovanih pragov.
Sestop v škrbino pod Kaninom pelje čez zanimive plošče, navzgor pa je šlo ob zanesljivih oznakah pod grebenom ali po njem. Na Visokem Kaninu (2587 m) sva dosegla najvišjo točko današnjega dne. Čez Mali Kanin (2571 m) in ramo Pod Kaninom (2429 m) ni bilo težav, na sedlu Čez Dol pa se je malo ustavilo. Greben je postal težje prehoden. Varoval tod ni, tako da je bilo treba preplezati precej grebenskih rogljev. Rdeči trikotniki so bili vseskozi zanesljivi. Še dobro, da so bili, saj je megla zakrila nadaljnje prehode. Pravzaprav je bilo v redu, da nama je ponagajala ravno takrat, ko sva bila po dolgem času spet ves dan na označeni »poti«. Pod Črnim Voglom (2422 m) naju je pričakalo najtežje nezavarovano mesto. Skala ni ravno zanesljiva, a sva potipala že precejbolj krušljive stvari.Proti Črnemu Voglu Proti Vrhu Laške Planje (2448 m) greben izgubi svojo ostrino. Obširni razgledi so zaradi megle malo izostali, a so bili zato toliko bolj siloviti. Za trenutek sva videla vso Rezijo, naslednji hip pa komaj drug drugega ...
Čez Kamen (2315 m), ki je le majhna grebenska grba, sva ob jeklenici dosegla Vrh Žlebi (2335 m) in skozi gosto meglo »pociljala« naravnost na sedlo Med Baban (2030 m). Pravzaprav malo preveč naravnost. Markacij kar naenkrat ni bilo več. Po nekaj minutah sva jih našla in malo nad sedlom stopila iz megle. Tam naju je pozdravila druga tabla z imenom poti (prva je na sedlu Buja) in letom otvoritve.
Čakal naju je »samo« še sestop v Stolbico. Do bivaka sva hodila po prijetni stezici, ki je ob zimskem pristopu na Veliko Babo nisva niti slutila. Odprla sva duri in sedla k počitku. Nisem štel, kolikokrat sva si ta dan sezula gojzarje, a zagotovo več kot desetkrat. Pravzaprav vsakič, ko sva počíla za več kot pet minut. Splačalo se je! Toplo zahodno sonce je pri »rdeči konzervi« dokončno posušilo jutranjo nadlogo. 

Na sedlu Med Baban

Kako je bilo prijetno sestopati v suhih čevljih, še posebej zato, ker sva vedela, da je za nama velik dan. Pri studencu nad planino Zgornje Brdo sva dotočila najine zaloge. Nisem po naključju napisal dotočila. Skoraj nikoli se nama namreč ne zgodi, da bi vodo prinesla nazaj v dolino. Še posebej ne na takšnih petnajsturnih marših, kot je bil tale. S seboj sva imela »samo« tri litre, a je megla poskrbela, da pretirane žeje ni bilo. Jutranja skrb, kje bova na »suhih« grebenih nad Rezijo dobila vodo, je bila tako popolnoma odveč. Pravzaprav sva je dobila še preveč ... 
OpazovalecNad studencem se je pasel gams in naju radovedno opazoval. Ko se naju je naveličal, se je posvetil svojemu večernemu obroku. Midva sva imela do njega še kar dolgo pot. Čez samotne rovte (Tam pod Mejo, Tam za Mejo) je šlo po prijetni poti kar samo od sebe. Cesto sva dosegla nekaj minut nad vasjo Korito. Malo pred njo naju je ozka stezica povabila vanjo. Ura v zvoniku je ravno bíla deveto zvečer. Da bi si prihranila nekaj cestnih zavojev, sva tudi pod vasjo poiskala potko, ki naju je pripeljala do sotočja Bile in Suhega potoka. A vendar ... 
A vendar je bilo pred nama še veliko korakov. Trdi asfalt ni ravno vrhunec gorniškega udejstvovanja, a kaj sva hotela, avto naju je, ne meneč se za najine klice, zvesto čakal v Stolbici. Malo po deseti smo le prišli skupaj ...

Velika in Mala Baba nad planino Zgornje Brdo

Še nekaj. Ponavadi o tehnični zahtevnosti poti in o času, ki sva ga porabila za turo, ne pišem, saj je vse dodobra predstavljeno v številnih odličnih vodnikih, potem pa vsak zase ve, glede na svoje sposobnosti, kaj je zanj primerno in koliko časa bo za turo potreboval. Tokrat pa mi nekaj nikakor ni šlo v račun. Na koncu je vendarle zmagala utrujenost. Pa saj je bila že noč. Takrat se ponavadi spi ...Čase v vodnikih ponavadi »prehitiva« za dobro tretjino, včasih celo za polovico. Nekajurni postanki, ki si jih včasih privoščiva na razglednih vrhovih, kadar se nama ne mudi in je lepo vreme, seveda ne štejejo. Tine Mihelič je v vodniku Julijske Alpe zapisal, da za Ta visoko Rosojansko pot potrebuješ od dvanajst do petnajst ur, midva pa sva hodila in plezala od šestih zjutraj do desetih zvečer – torej šestnajst ur! Nič nama ni bilo jasno. Nato sva se spomnila na dobro uro, ki jo je zahtevalo sušenje gojzarjev na Žrdi. Dobro, toda še vedno petnajst ur! Da bi komaj za rep ujela zadnjo številko? Nemogoče! Čeprav sem bil lačen kot volk, je v moje roke romal vodnik namesto kruha. Seštel sem vmesne čase. Šestnajst do osemnajst ur! Najprej sem si mislil: »Ah, utrujen si, spat pojdi in zjutraj še enkrat seštej.« Kar takrat sem se potrudil in dobil enak rezultat. Nato se mi je posvetilo. Iz Stolbice je do planine Kot štiri ure hoje. Z dvema avtomobiloma jih lahko »uničiš«, toda ne vidiš lepe poti, ki pelje čez prelepe rovte Tam za in Tam pod Mejo. Ne nazadnje pa tako sploh ne prehodiš celotne poti, ki so jo po svojih grebenih začrtali rezijanski polhi.
Z mislijo, da imava naslednji dan počitek, sva brez vsakršnih težav zaspala nekje sredi Reklanice. »Počitek« se je končal na 2661 metrov visokem meglenem vrhu, ki se pne pod nebo v bližini kralja Zahodnih Julijcev ...

 

eXTReMe Tracker