Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pavle Šegula, nenavaden »navaden planinec«


Zakonca Katarina in Pavle Šegula


Leta 1979 na poti na Setiče
Jože Vogrin


Katarina in Pavle Šegula ter dr. Miha
Potočnik z vnukom na Triglavu,1973


Mont Blanc du Tacul: B.Vengust,
M. Salzberger, P. Šegula in A. Robič


Na vrhu Pik Brna: J. Golob,
V. Žimov in P. Šegula


Na Kepi 1977


 

nedelja, 27. julij 2008, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 4723

Neskrajšan intervju s Pavletom Šegulo iz julijske številke
Planinskega vestnika: Mojca Luštrek

Preden sem ga povabila k pogovoru, sem nekoliko povprašala med znanci. Same pohvale, priden in vesten pa najpogostejša pridevnika. Potem sem ga poklicala in izvedela, da ni posebno primeren za intervju, ker je »čisto navaden planinec« in sploh ne zna nič povedati na kratko. Ta »argumenta« me k sreči nista prepričala in tako vam ga z veseljem predstavljam. Za začetek sem ga prosila za kratek (!) življenjepis.

Rodil sem se 10. decembra 1923 v Kranju materi Pavli, gospodinji, in očetu Francu, strojnemu ključavničarju. V domačem mestu sem dokončal osnovno šolo in sedem razredov realne gimnazije, osmi razred in maturo pa po vojni, leta 1945, v šoli za borce in aktiviste v Ljubljani. Po vojni, zaradi katere sem bil kar osem let prikrajšan za normalno šolanje, sem pričel ob delu študirati elektrotehniko – smer šibki tok – na Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1957. Konec petdesetih let sem v Delftu v Holandiji opravil tečaj upravljanja male industrije in ga sklenil z diplomo.
Med okupacijo sem bil do odhoda v partizane aktivist OF in pisar na davkariji v Kranju, od februarja 1944 pa borec in propagandist v Kamniško-zasavskem odredu. Poleti 1944 sem kot prevajalec spremljal poročnika ameriške misije Gordona Busha, kasneje pa v Črnomlju dokončal radiotelegrafski tečaj pri Oficirski šoli NOV in POS.
Od jeseni 1945 do leta 1966 sem bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS, nekaj mesecev v Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani in potem do upokojitve julija 1975 pri Podjetju za PTT promet Ljubljana.

Čeprav se je vaš nemirni duh sproščal na tisoč in en način, bo za naše bralce seveda najbolj zanimivo vaše planinstvo.

Do okupacije sem bil orodni telovadec – mladinec pri Zvezi fantovskih odsekov v Kranju in pripravnik Aerokluba Kranj. Zgradili smo začetniško šolsko jadralno letalo »vrabec« in opravili prve vaje na terenu. Z okupacijo je bilo konec tega in svobode; ostalo nam je je samo toliko, kolikor smo si je v uporu vzeli sami.
Največ sem hodil po gorah, sprva s starši na bližnja Šmarjetno goro in Jošta, nadaljeval pa s Sv. Lovrencem nad Bašljem. Tam smo s prijateljema plezarili po strminah Gradišča, imeli srečo, da se nismo pobili na pobočju s strmo gladko travo in čermi, ter raziskovali kanjon Belice. Malo pred vojno sem doživel slast vzpona na svojo prvo goro – Storžič. Hoje po gorah odtlej nisem več opustil. Storžiču, Malemu Grintovcu in Zaplati sta še pred vojno sledili turi iz Vrat na Triglav ter mimo Doliča, Triglavskih jezer, Komne in čez Vogel v Bohinj, leta 1941 pa je bil na vrsti Grintovec. Tudi partizansko obdobje v Zasavskih gorah, skok v Savinjsko dolino, dolgi pohod do Bele krajine ter vrnitev prek Notranjske in Blok v svobodo so bili ena sama hoja po hribih, gor in dol brez konca in kraja – drugače kot marsikateremu tovarišu v orožju mi tudi tedaj nikoli ni bila odveč.
Po osvoboditvi sem mnogokrat obhodil večino vrhov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, spoznal sem Karavanke, Pohorje, v Visokih Turah sem obiskal Veliki Klek, Eiskögele, Johannisberg, Wiesbachhorn, Hochalmspitze, Ankogel ter v slabem vremenu šaril po kraljestvu Groß Venedigerja. Z odpravico naše Gorske reševalne službe (GRS) smo obiskali poljski del Visokih Tater, med zasedanjem Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR) pa osvojili Mont Blanc du Tacul. Šli smo po naše himalajce v Katmandu in New Delhi. Povsem nepričakovano se mi je planinska sreča nasmehnila celo v skupini Bezengi na Kavkazu in se okronala z vrhovi Misses-Tau, Canner, Bašha-Aus, Pik Brno. Za poslastico mi je v Pamirju uspel celo vzpon na šesttisočak Razdelno in sedemtisočak Pik Lenina.
Drobec doživetega sem pred leti opisal v knjigi Križemkražem po gorah, kjer sem orisal tudi nekaj svojih plezalnih vzponov. Alpinizem me je vedno mikal, čas, v katerem sem živel, pa me vanj ni ravno pehal. Med vojno ni bilo s plezanjem nič, po vojni zaradi uniforme, službe in potem študija spet nič. Ko sem se znašel med gorskimi reševalci, sem tam v dobri družbi začel praskati tudi po skalah in spoznaval tehnike reševanja. Prvovrstni alpinisti so me vzeli na konopec, povedli pod Turnc in prek nekaj resnih sten. Tako sem dobil tudi predstavo, kako je v svetu vertikale. Bal se nisem, da bi se pa resno spustil v to, tudi zaradi otroka nisem hotel. Imel sem na pretek drugega planinskega dela!
Velik del gorskega sveta mi je bil dan še po upokojitvi leta 1975. Bližnje vrhove Lubnik, Blegoš, Ratitovec in Porezen, Ožbolt, Osovnik, Soriško planino sem obiskoval do nedavnega; sedaj ostajam zvest le še kucljem okrog Škofje Loke, ki moje hribovsko srce glede na leta povsem zadovoljijo. Časi večjih podvigov in resnih dejanj so se pač iztekli; navsezadnje mi je bila Narava presneto dolgo naklonjena z zdravjem. Zelo sem zadovoljen, da s svojimi željami nikoli nisem segal pretirano visoko. Lepo je bilo vse, najimenitnejše pa mi je bilo tako rekoč navrženo in podarjeno; dobil sem veliko več, kot sem si kdaj predstavljal ali si sploh želel ...


Enajsti šoli, kakor imenujete »svoj« Storžič, ter drugim hribom in goram, kjer ste uživali in zoreli, pa je sledilo tudi delo v planinski organizaciji, v kateri ste s svojim znanjem in trudom napravili veliko dobrega za slovensko planinstvo. Kako ste se vključili vanjo in kaj vse ste v njej delali?

Pred vojno ni bilo denarja za članarino, med vojno pa tudi ne veliko priložnosti za hribolazenje, tako da sem se včlanil v Planinsko društvo Ljubljana Matica šele leta 1958. V organizirano delo v Planinski zvezi Slovenije (PZS) me je potegnil tedanji šef Bine Vengust. Bil je delegat Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS v Komisiji za GRS pri PZS. Leta 1960 se je pripravljal na novo delovno dolžnost in potreboval nekaj mesecev miru. Predlagal mi je, naj ga nadomeščam v komisiji. Nalogo sem vzel na moč resno, dolžnost mi je bila nekaj svetega. Načelnik dr. Miha Potočnik in tovariši so me sprejeli in obdržali tudi kasneje, ko je Bine spet lahko poprijel za delo.
Pridnih odbornikov se malokje otepajo; človek, ki pokaže voljo do dela in vsaj nekaj uspeha, hitro »pade v oči«. Upravni odbor (UO PZS) je po Trisulu hotel nadaljevati odprave; zaradi nesoglasij med nekaterimi vodilnimi alpinisti pa mu nikakor ni uspelo najti prostovoljca, ki bi ugriznil v kislo jabolko. In tako je tajnik PZS Rado Lavrič, ki je cenil mojo delavnost v GRS, leta 1963 pridobil za delo v Komisiji za odprave v tuja gorstva (KOTG) popolnega začetnika. Zavedal sem se, da kot nealpinist nisem posebno primeren za tako delo, prevladala pa je zavest, da rešujem kadrovsko zadrego. Bil sem pripravljen poskusiti in se tudi takoj umakniti drugemu, če nalogi ne bi bil kos. Končno pa je delo terjalo predvsem organizacijske veščine, obilo dobre volje, širok pogled na planinstvo, ne nazadnje tudi sposobnost komuniciranja s tujci brez posrednikov in neomejeno požrtvovalnost. Odtlej sem enako prizadevno delal v GRS in KOTG.
Kot načelnik KOTG sem za dolga leta postal tudi član UO PZS, kjer sem še po letu 1975, ko sem KOTG že dal slovo, nekaj let ostal odbornik »brez resorja«. Ena mojih tedanjih dolžnosti je bilo nezgodno zavarovanje planincev, ki sva ga do leta 1980 pripravila z Zvonkom Čemažarjem. Uvedbo je žal preprečila in zavrla divja inflacija.


Omenili ste delo v GRS. Med gorske reševalce sta vas pravzaprav posredno privedla tovariševa smrt in spoznanje, kako pomembno je z vzgojo in znanjem preprečevati nesreče, potem pa ste dobili priložnost tudi sami storiti marsikaj koristnega.

Kot sem že povedal, sem v Komisijo za GRS pri PZS prišel spomladi 1960 tako rekoč »skozi stranska vrata«, ko sem bil star že 37 let. To organizacijo sem neznansko spoštoval in jo cenim še danes. Zelo sem se trudil, da bi bil vreden njenega zaupanja. Hitro sem ugotovil, da lahko največ koristim po vzgojni, strokovni plati, v akcijah sem bil zelo malo. Do veljave je prišlo znanje jezikov, ki mi je omogočilo spremljanje tuje strokovne literature in neposredne stike s strokovnjaki. Opravil sem prenekatero delo za mizo, s pisalnim strojem, računalnikom in slovarji. Meni je to »ležalo«, reševalci operativci pa so raje opravljali težko in nevarno samaritansko delo »na terenu«. Poklicna izobrazba je pomagala, da sem lahko v začetku prispeval marsikaj koristnega na področju zvez. Kot delegat GRS v IKAR sem se po letu 1962 specializiral za problematiko snega in plazov ter s člani Podkomisije za plazove GRS poskrbel za razvoj varstva v Sloveniji. V okviru IKAR, kjer sem delal 27 let, je bil spočet tudi šestjezični slovar Sneg in plazovi, ki sem mu za našo rabo dodal še razlage gesel v slovenskem jeziku, kar mu pravzaprav daje vrednost učbenika.
Kot član GRS sem se veliko ukvarjal s preventivo. Pripravil sem priročnika za planince Nevarnosti v gorah in Sneg, led, plazovi, prevedel avstrijski priročnik Plazovi ter ameriški priročnik Podhladitev, omrzline in druga škoda zaradi mraza. Skrbel sem za slovensko besedišče v obeh Slataperjevih slovarjih za planince, poslovenil francoski priročnik Gorska reševalna služba v Franciji ter brošurico Gore in zdravje, namenjeno predvsem alpinistom in članom odprav. Poskrbel sem še za skripta za minerje snežnih plazov, prevedel Isslitzerjevo brošuro za vodnike plazovnih psov, sodeloval v zbornikih posvetovanj Gore in varnost, bil soavtor Planinskega terminološkega slovarja, priročnika Življenje v naravi, Pračkove knjige Vrnite mi moje sinove z gore ter »zagrešil« še marsikatero drugo publikacijo, pač po potrebi in možnostih. Pisal sem članke in predaval. Tega ni nikoli zadosti in tudi piscev ni na pretek, že zaradi pičlega zaslužka in obilice nehvaležnega dela. Če smem biti malce zloben, bi pripomnil, da marsikaterega čtiva te vrste nikoli ne bi bilo, če ga ne bi pripravil zastonj, tudi slovarja! A večina ne dojame, da mi je bila največje plačilo zavest, da sem ustvaril nekaj koristnega, da obstaja in služi svojemu poslanstvu!
Rad bi povedal še nekaj besed k osamosvojitvi GRS. Verjamem, da se nekdanja Komisija za GRS ni brez razloga odločila za organizacijsko ločitev od PZS, naslednice Slovenskega planinskega društva (SPD), ki jo je ustanovilo pred davnimi leti. Trmasto vztrajanje PZS se mi zdi odveč in nezdravo, saj drami slabo voljo in prepire v organizaciji, ki je namenjena reševanju življenj v gorah in dobro deluje tudi sama.
Gorske reševalne službe v Evropi in drugod poznajo različne ureditve, povsod pa imajo dobre stike z nacionalnimi planinskimi organizacijami. Iz obdobja članstva v IKAR vem, da je bilo zaradi podobnih razlogov nekaj zamer in slabe volje tudi med Mednarodno zvezo gorniških organizacij (UIAA) in IKAR. Preden so se GRS različnih dežel povezale v skupni koordinacijski organ, so med vojnama v UIAA občasno res posvečali pozornost tudi varnosti in reševanju v gorah ter nameravali v svojem okviru ustanoviti mednarodno združenje gorskih reševalcev. Vendar se je dr. Rudolf Campell, prvi predsednik IKAR, po osmih letih srečanj in razmišljanja v krogu poznavalcev že na ustanovnem občnem zboru 26. oktobra 1955 v Boznu odločil takole: »Namen, zaradi katerega smo se tukaj zbrali predstavniki različnih držav, je ustanovitev združenja z nalogo, ki bo na celotnem območju Alp poenotilo reševanje v gorah, ga izboljšalo, obravnavalo probleme in poiskalo rešitve. IKAR nikakor ni kaka UIAA podrejena enota. Organiziral se bo kot samostojna organizacija, bo pa obdržal zvezo z UIAA, ne da bi bil odvisen od nje.« Predlog so podprli vsi navzoči ustanovni člani. Za časa mojega delovanja v IKAR so se spet pojavili želje in pritiski, naj se IKAR vključi v UIAA. Ostali smo samostojni, uspešno delo in napredek IKAR pa dokazujeta pravilnost odločitve. Saj gre vendar za dve organizaciji s povsem različnimi nalogami, čeprav delujeta v istem prostoru!
Isto velja v našem primeru. Slovenska GRS je po avstrijskem vzorcu nastala v okviru SPD v razmerah, ki se še desetletja niso bistveno spremenile. Tako GRS kot PZS imata vsaka svoje s statutom in programom opredeljene naloge. GRS rešuje v gorah ponesrečene, pogrešane ljudi. Šola svoje strokovnjake. Kot človekoljubno organizacijo jo finančno podpirata Uprava RS za zaščito in reševanje ter Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Naloge PZS pa so širše. S svojimi komisijami in drugimi enotami skrbi za planinsko vzgojo, usposablja za varno hojo in plezanje v gorah, skrbi za planinsko literaturo in planinska pota, organizira odprave in še kaj. Eden od rezultatov njenega dela so tudi kadri, iz katerih se obnavlja GRS. Poskrbimo, da se bosta z delom nemoteno dopolnjevali!


Kako je kaj s pripravo zbornika ob stoletnici GRS?

O zborniku lahko ta hip povem samo to, da Gorska reševalna zveza Slovenije na bližnjo stoletnico ni pozabila in da se posamezniki že ukvarjajo s to nalogo, med njimi tudi jaz. V tem imam celo nekaj izkušenj: imel sem čast pripraviti in urediti zbornika GRS ob njeni 70- in 75-letnici ter poskrbeti za njun natis. Ponujenega uredništva zbornika ob 85-letnici nisem mogel sprejeti, ker sem imel tedaj na grbi druge naloge. S prispevki o GRS sem z Binetom Vengustom, Marjanom Salbergerjem in Danilom Škerbinekom sodeloval tudi v jubilejnih zbornikih ob 100-letnici in z zadnjim omenjenim zlasti ob 110-letnici PZS. Vsak zbornik prinese kaj novega, neznanega pa je vse manj, četudi je še mnogo sivih lis, česar sta kriva nesrečni požar v baraki PZS po vojni in uničenje starega arhiva.
Teme in vsebina se ponavljajo, gotovo pa je, da marsičesa še ne vemo in da se še vedno lahko najdejo doslej neznane stvari. Že znana snov se da še obogatiti z marsičim. Ne nazadnje vsaka nova publikacija pride v roke mnogim ljudem, ki tistega, kar je že bilo obdelano, še ne poznajo, stari poznavalci pa snov obnovijo, torej vedno naleti na hvaležno občinstvo. Vredno pa je zbrati tudi številne vsepovsod raztresene podatke o članstvu, inštruktorjih in drugih specialistih GRS, znane in neznane zgodbe o akcijah in podobno. Svojo vlogo vidim predvsem v tem, da izbrskam kaj novega o temah, ki sem jih že obdeloval, in tako izpopolnim, popravim gradivo s področij IKAR, varstva pred plazovi, zvez. Eno je gotovo: naj je jubilej še tako daleč – časa je vsak dan manj, zapraviti ne smemo niti dneva!


Ko ste že omenili arhive: pred 30 leti ste bili menda bela vrana v skrbi za gorniško dokumentacijo pri nas. Gorniško zgodovinopisje in literaturo pa ste bogatili tudi s svojim pisanjem. Poleg strokovnih knjig in zbornikov ste pisali članke v časopise in revije, med njimi seveda v Planinski vestnik.

Dopisnik Planinskega vestnika sem postal konec petdesetih let. Glasilo mi je ugajalo zaradi vabljive vsebine. Po prvih člankih me je spodbujal k pisanju zlasti nepozabni urednik Tine Orel. Želel sem si olajšati dušo s prispevki o svojih planinskih potepih in približati bralcem svoja doživetja, nič manj pa tudi organizacijske in strokovne probleme – delo GRS, odpravarstvo, nova spoznanja o varnosti v gorah. Možnosti je bilo nešteto, Tine pa je prilival olje na ogenj moje vneme. Sodeloval sem dolga leta in se umiril šele pred leti, ko se je revija z novim urednikom vsebinsko prilagodila novim potrebam. Oglasim se samo še poredkoma, ker se moj slog pisanja ne ujema z novo zasnovo glasila – pač ne znam pisati kratkih člankov. Po drugi plati mi manjka svežih doživetij v gorah, zato se omejujem samo na priložnostne prispevke: spomine na umrle planinske znance, rojstne jubileje, podatke o kakšni novosti ali knjigi, tudi kako polemiko. Priznam, da pisanje za Planinski vestnik pogrešam, a kaj, ko nobena dejavnost ne more biti večna. Vesel sem, da lahko uživam v člankih in doživetjih novih rodov planincev.
Dokler so izhajali Alpinistični razgledi, sem prebiral tudi te in kdaj objavil tudi kak članek ali prevod, če me je naprosil urednik Bine Mlač.


Vaša knjiga Križemkražem po gorah se bere gladko, včasih napeto, vselej pa zanimivo. Nekateri opisi so uporabni kot vodnik, nekateri so čudovito leposlovje, vmes pa ne manjka razmišljanj o naravi in človeških vrednotah, podatkov in nasvetov. Bralcu ne more uiti, da je najbolj dovršeno, pretanjeno, z ljubeznijo napisano prvo poglavje o vaši najljubši gori, Storžiču. Zakaj ravno Storžič?

Storžič je bil tako rekoč moja prva hribovska ljubezen, že to pa je dovolj, da ga imam še danes v čislih. Iz Kranja ga ni mogoče spregledati; je njegova »hišna gora«. V primerjavi z bližnjima mogočnejšima Grintovcem in Kočno se mi je Storžič z zelenimi boki kljub nebotični višini zdel dostopnejši za začetnika. Za nameček je osamljen in na vse strani ponuja skoraj neokrnjene razglede, razodeva nove cilje. Obetal je lažji in varnejši pristop, kar je precej štelo tudi doma, saj mojim hribovskim muham oče sploh ni bil naklonjen in je že ime zadostovalo, da je renčal, »naj se raje učim in ne mislim na neumnosti«. Prvič sem stal na njem leta 1938 in od takrat sem aktiven planinec.
Za dijaka s praznimi žepi, pešaka, ki vse do jeseni 1940 ni premogel kolesa, je bil Storžič idealen cilj. Malo pred šesto zjutraj je oče odšel v službo. Ko je izginil za Majdičevim mlinom, sem se z maminim blagoslovom, kosom kruha in steklenico lipovega čaja »zaprašil« po cesti do Bašlja. Največkrat sva v najino veliko veselje ubirala strmine nad Bašljem ali Trstenikom s sošolcem Tinetom. Dosegla sva vrh, uživala razglede na rajde vrhov, ki naju še čakajo, modrovala, nato pa se jadrno spustila nazaj v dolino, da bi bila do dveh spet doma in se izognila hudi uri.
Na Storžiču sem bil z mnogimi sopotniki, nanj sem pospremil člane svoje prve in druge družine, znance, prijatelje in popolne neznance. Med vojno sem se tam srečeval s partizani, 7. februarja 1962 pa doživel tudi smrtno nesrečo sopotnika Marjana in spoznal, kako usodno je lahko nekomu ustreči s soglasjem, da me sme pospremiti na goro.


Znanje tujih jezikov in obvladovanje slovenščine sta vaši odliki, ki tudi prispevata k cenjenosti vaše publicistične dejavnosti. Kot načelnik KOTG ste od kandidatov za odprave terjali poleg samoumevnih telesne in tehnične pripravljenosti ter tovarištva tudi morebiti nekoliko presenetljivi veščini: znanje jezikov in pismenost.

Z jezikom se ljubiteljsko ukvarjam, odkar pomnim. Med vojno so ljudje zaradi slovenske besede umirali! Naš jezik je lep in zelo bogat, zato sem se vselej upiral nepotrebni uporabi tujk in spačenk. Do tega prepričanja sem prišel, ko smo se v mednarodni komisiji odločili, da za poglavitne izraze v zvezi s snegom, plazovi in drugim, pomembnim za GRS, poiščemo ustreznike v šestih jezikih, da bi se med seboj sploh lahko razumeli. Vneto smo jih zbirali dolga leta. Pri takem delu spoznaš izrazje drugih jezikov in se prepričaš, da materinščina v ničemer ne zaostaja za njimi. Celo več: včasih se čudiš njeni okretnosti in eleganci, izvirnosti, ko z eno besedo jasno pove marsikaj, za kar kak drug jezik potrebuje več besed. Spoprimeš pa se tudi s potrebo za tujo besedo najti dober domač izraz. Zelo me motijo tisti, ki hočejo s tujkami napraviti vtis, hkrati pa kažejo, da si niso na jasnem, o čem v resnici govorijo!

Še en konjiček, sicer bolj pričakovan pri tehničnem izobražencu, sploh vaše stroke, je zapolnil del vašega življenja: radioamaterstvo.

Za radiotehniko me je med vojno navdušil Aldo Humar, s katerim sva bila zaposlena na davkariji v Kranju. Njegov sočni opis delovanja elektronke triode mi je šel tolikanj do živega, da sem nabavil strokovno literaturo in se med partizane podal z dokajšnjim znanjem, s katerim sem bil dobrodošel gojenec radiotelegrafskega tečaja. Takrat sem se zavedel pomena znanja, prijela me silovita želja, da vsako znanje, ne le tehnično, posredujem še drugim. Tudi zato sem se že takoj po osvoboditvi znašel med tovariši, s katerimi smo ustanovili Zvezo radioamaterjev Slovenije ter na tečajih v komaj ustanovljenih radioklubih širili teoretično in praktično znanje.
V splošnem povojnem pomanjkanju planinci nismo imeli niti najmanjše možnosti, da bi s seboj v gore jemali prenosne radijske aparate, čeprav bi se nam to zdelo na moč imenitno in koristno. Le delo v radioamaterski organizaciji je spretnim in nadarjenim do neke mere omogočalo, da si je ta ali oni iz »trofejnega« materiala zgradil prenosni sprejemnik. O današnjih možnostih se nam tedaj ni moglo niti sanjati.


Pavle Šegula je za svoje delo in dosežke dobil več priznanj. Naj omenim le najvišja (potem ko sem ga skoraj prisilila, da mi jih je naštel, pa je poudaril, da so mu prav vsa v prijeten spomin): od Tita, predsednika SFRJ, je dobil reda zasluge za narod s srebrno zvezdo (1951) in s srebrnimi žarki (1973) ter red dela z zlatim vencem (1964), od slovenskega predsednika pa častni znak Republike Slovenije (2006); za delovanje v telesni kulturi so mu podelili Bloudkovo plaketo (1973), Bloudkovo nagrado (1998) in diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljno delo pri razvoju športa in olimpizma ter za napredek prijateljstva in solidarnosti med ljudmi (2001); za privrženost planinstvu je dobil srebrna in zlata znaka Planiske zveze Jugoslavije in PZS ter plaketo in svečano listino PZS (1993); Gorska reševalna služba Slovenije mu je za 25 let dela podelila častno članstvo in za več kot 35 let dela priznanje, IKAR pa častno članstvo (2006). A to ni bilo tisto, kar ga je gnalo. Gnala ga je (in ga še!) predvsem ljubezen do gora. »Zaljubljen je vanje,« pove njegova žena Katarina. Brez ljubosumja, kajti v tem »ljubezenskem trikotniku« nihče ne izgublja in ne trpi. Nasprotno, gospa Katarina to ljubezen prav dobro razume, saj se še vedno neumorno »podi po hribih«.
Ne bi bila rada nevljudna, a na koncu moram ugovarjati: mojega sogovornika ni mogoče uvrstiti med navadne planince (karkoli že to pomeni). Tisto, da ne zna nič povedati na kratko, je pa res, a kaj, ko je tega toliko. Upajmo, da nam bo povedal in napisal še veliko.

Mojca Luštrek

 

 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker