Gorniška potepanja: Ko sva doma načrtovala turo letošnjega poletja, je bila ob vrnitvi »narisana pika na zemljevidu« tudi v skrajnem jugovzhodnem delu Nemčije (to je tisti »žepek«, ki je najbližje Sloveniji). Tja naju je vabil Staničev Watzmann, kateremu je namenjeno zadnje poglavje v vodniku, ki je seveda tudi »romal« z nama v severne dežele.
Zadnje dejanje
Po obsežnih ravninah južne Švedske sva se pripeljala do velikega monstruma. Čez ožino Øresund se pne most, ki naju je kar potlačil s svojo velikostjo. Za hip sva se ustavila na prepihu in pogledala v morje. Ob tem nama je prišlo na misel: »Kako, za vraga, so ga gradili?« Prav lahko zagotovo ni bilo!
Na obali naju je čakal København s svojimi znanimi sendviči. Iznajdljivi Danci »namečejo« vanje pravzaprav vse, kar jim pride pod roke. In vse po vrsti je užitno. Preverjeno! Mimogrede, ali ste vedeli, da ima danska prestolnica tudi slovensko ime? Še med obema vojnama so v naših časopisih uporabljali besedo Kodanj! Andersenova Mala morska deklica je v večernem mraku že skoraj spala, a nama jo je še uspelo prebuditi in jo prepričati, da nama pove pravljico za lahko noč. Nekaj je govorila o dežju ...
Ni se zmotila! Naslednji dan je bil zelo moker. Pri ogledu več kot sto metrov visokih krednih sten na otoku Møn je vreme še držalo (celo zelo »luštno« je bilo), potem pa se je začelo. Čez drugi most je že škropilo z neba, ko pa sva z otoka Fyn zapeljala na celino, se ni videlo nikamor več. A dveh trm vreme ni moglo vreči iz tira – pravzaprav iz kolesnic na avtocesti, ki so bile polne vode. Odločna sva bila, da poiščeva tudi najvišjo »krtino« gnile dežele Danske. Še enkrat je bilo »treba« proti severu. Tokrat »samo« petdeset kilometrov.
Tudi Danci (podobno kot Litovci) imajo »težave« z določitvijo najvišje točke. Če približno povzamem, imajo tri: uradno (umetno), gozdno (naravno) in najvišjo (zasebno). Vse so visoke dobrih 170 metrov. Na prvi stoji slavolok, druga je 
skrita v gozdu, tretja pa je na privatnem zemljišču. Na vrhu slavoloka (Ejer Bavnehøj) je tako zelo pihalo, da nama je skoraj odneslo dežnik, na najvišji »krtini« v gozdu (Yding Skovhøj) pa so nama težave povzročala mokra in spolzka tla. Niti en "najvišji" vrh na Danskem očitno ni láhko dostopen. Ker pa je razliko v višini mogoče meriti v centimetrih, bi bilo zanimivo vedeti, kaj se zgodi, če na katerem izmed njih »zraste« prava krtina ...
Kakorkoli že, midva sva si skuhala kosilo v zavetju danskega Triglava in ob njegovem vznožju doživela še zadnjo lekcijo iz zgodbe »Skandinavci in njihovo vztrajanje pri svojem denarju«.
Bilo je pozno (deževno) popoldne in za nama od Københavna že veliko kilometrov. Želela sva si odpočiti, a še bolj sva si želela sonca, toplote, modrega neba ... Avto je peljal kar sam. Noč je že bila, ko sva hitela mimo velikih nemških mest ... Dekle je že davno zaspalo, sam pa sem ob pomoči najljubše glasbe pozorno gledal na cesto. Okoli četrte zjutraj se je prebudilo in skoraj ni moglo verjeti, da sva že krepko pod Münchnom. Se še kdo spomni na Monakovo?
Ko sva doma načrtovala turo letošnjega poletja, je bila ob vrnitvi »narisana pika na zemljevidu« tudi v skrajnem jugovzhodnem delu Nemčije (to je tisti »žepek«, ki je najbližje Sloveniji). Tja naju je vabil Staničev Watzmann, kateremu je namenjeno zadnje poglavje v vodniku, ki je seveda tudi »romal« z nama v severne dežele.
V prebujajočem se jutru sva legla h kratkemu počitku ... Nad mondenim Berchtesgadnom so se zalesketale bele gore. Poležavanja je bilo v trenutku konec. Izhodišče za vzpon na Watzmann je v izteku doline Wimbachtal na skromnih 600 metrih. Prijetna in široka pot se najprej dvigne čez nekaj planin do koče Watzmannhaus (1930 m), na kateri so pred leti postavili spominsko ploščo Valentinu Staniču, prvopristopniku na zahtevno goro.
Po označeni poti sva se povzpela do vrha Hocheck (2651 m). Na njem se nama je odprlo tudi južno in zahodno obzorje. Globoko spodaj se je lesketalo Kraljevo jezero. Videti je bilo kot globok norveški fjord. Spomini so bili še zelo živi ... Vzpon na Mittelspitze je zaradi »tehničnih razlogov« odpadel, a je bilo poležavanje na razglednem vrhu tako «blizu« doma prav prijetno. V dolino sva se vrnila z večernim mrakom in si ob šumečem potoku uredila še zadnji hotel s tisoč zvezdicami ...
Čisto preveč preprosto bi bilo, če bi se naslednji dan vrnila domov po avtocesti. Čez hribe je veliko lepše! Ko pa sva slišala, da so pred turskimi predori neskončne kolone, se nama je še bolj smejalo. Slovensko etnično ozemlje sva dosegla na Djekšah. Prijazna vas na južnih pobočjih Svinje, ki leži dobrih 1100 metrov nad morjem, se z zadnjimi močmi bori proti prodirajoči germanizaciji. Križev pot v cerkvi je še slovenski (prispodoba za slovenski jezik v teh krajih?), prav tako molitveniki, pesmarice in polovica nagrobnikov. Vsakdanjost je žal drugačna. Na sredi vasi se je bohotil velik plakat (bližale so se volitve), na katerem je pisalo »Avstrijo Avstrijcem«, seveda v nemščini.
Iz Dravograda v Maribor je bilo včasih daleč, tokrat pa toliko kot do prve trgovine. Moja sestra Polona naju je dobro nahranila. Kako nenavadno je bilo spet jesti za mizo ... Naslednje dopoldne sva iznad Velikih Grahovš zagledala znano podobo: Veliko Kozje! Do Lokavca ni bilo več daleč ...
Še beseda o stroških. V dvaindvajsetih dneh sva prevozila dobrih enajst tisoč kilometrov, kar seveda znese (s trajekti in mostovi vred) poldrugega tisočaka. Ostalo pa – kakor se znajdeš. Midva sva se zelo dobro!
Naslednja objava bo zopet domača. Čisto domača ...