Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Z izletniško karto Goriške (Goriška brda, Vipavska dolina, Trnovski gozd), 1:50.000, si ne boste kaj prida pomagali: v naravi imenitno označene poti, na karti pa popolni nič
Šli smo z dvema avtoma. Najprej skupaj skozi Vipavsko dolino in po avtocesti do odcepa za Ozeljan, pa naprej v Šempas v Vitovlje do kmečkega turizma Malovščevo, potem pa z drugim avtom vsi po stari cesti proti Ajdovščini, pa levo v Lokavec in po tisti strmi zaviti cesti navzgor proti Predmeji. Po zadnjem ostrem desnem ovinku smo pozorni, kajti pred cestnima tuneloma bomo na levi strani opazili lepo označeno stezo ter mizo s klopmi v bregu, ob cesti pa dosti prostora za parkiranje. Tu si oprtamo nahrbtnike in tisti dan naj pihlja burja, sicer zna biti hudo vroče, saj bomo prečili strmine Male gore, Čavna na višini okoli 1000 metrov, skorajda od Ajdovščine in malodane do Nove Gorice. Sprva vodi pot še nekoliko navzgor skozi gozd, tudi med skalovjem, atraktivno, prav gorsko slikovito, kot bi hodil na primer po Olševi. S steze vodijo desno navzgor (in tudi navzdol v vasi Stomaž, Kamnje, Ravne) in Čaven lepo označene poti, toda mi hodimo naprej.
Prečili bomo tudi eno večjo travnato strmino že malo naprej od Čavna, nato se bomo skozi krajši žleb povzpeli nad skalovje, šli tudi mimo ene koče, dokler ne bomo naleteli po daljšem času na prve smreke, na tleh odcvetele šmarnice. Steza se zdaj polagoma spušča, dokler ne pridemo na kar široko cesto, ki jo je dal zgraditi cesar Napoleon Bonaparte, da so po njej vozili les iz Trnovskega gozda. Zdaj ne gremo po tej cesti levo navzdol niti ne desno proti Čavnu, pač pa naravnost in rahlo navzgor. Kmalu pridemo do Kopitnika, razgledišča, od koder je že lep pogled proti Novi Gorici kot tudi na Škabrijel in Sabotin. Čeravno bi to prečenje lahko še nadaljevali proti atraktivnemu izviru potoka Lijaka (še dobri dve uri), moramo navzdol v Vitovlje. Pred nami je kar lep spust, sestop za okoli 700 metrov. Z razgledišča gremo po tisti cesti levo in navzdol do lovske koče z lepim razgledom na levi, pa potem še naprej navzdol do prvega odcepa na levi. Smerokaz Vitovlje so odmaknili toliko od tiste ceste, da ga ni moč opaziti. Ta spust, precej strm, je najgrši del poti, saj je steza groba, a gre nekako v tisto vedno hujšo vročino, tudi mimo cerkvice sv. Marije na bližnjem Kuclju (604 m). Do avta je še več kot 400 metrov spusta. Spodaj v Vitovljah nas pričakajo češnje. Pot vodi navzdol skozi lepo urejeno vasico. Pa še to. V nedeljo, ko je prijetno pihljala burja, smo na začetku hoje pod Kucljem srečali tri planince, nad vasjo Kamne enega starega ata, potem pa le še tri priletna dekleta. Iz Vitovelj smo kajpak morali skočiti gor na Predmejo še po drugi avto.
Jože Praprotnik