Dnevnik, 01.07.05 - Milan Slana: Tomaž Humar julija znova v boju z najvišjo steno na planetu
Pozitivno nor, a vendarle dovolj zrel
Tomaž Humar julija znova v boju z najvišjo steno na planetu
LJUBLJANA "Želim mu predvsem lepega vremena," je pred vnovičnim spopadom z zloglasnim Nango Parbatom (ima še več imen: Ubijalska gora, Gola gora itd) Tomažu Humarju želel neki drugi izvrstni slovenski himalajec,
Viki Grošelj. Prav vreme je namreč (ob sicer res še kopici drugih zapletov) Humarju pred dvema letoma preprečilo, da bi se vpisal v zgodovino, s tem da bi prvi preplezal največjo steno na planetu, visoko neverjetnih 4700 metrov. "Tomaž je prav pozitivno nor, a hkrati dovolj zrel, da sem prepričan, da mu bo uspelo. Če mu uspe, bo to, in tako ne mislim samo jaz, največja stvar v zgodovino himalajizma," je podvig opisoval Grošelj.
KAJ SE JE RAZVILO IZ LJUBEZNI
Humar se je s srednjo smerjo Nanga Parbata soočil že leta 2003. Po štirih neuspelih poskusih aklimatizacije v tako imenovani Messnerjevi smeri (slovitemu avstrijskemu plezalcu je podvig uspel leta 1970, a je takrat življenje izgubil njegov brat), ko je imel hude težave z zdravjem ter zelo slabim vremenom, so se nekje na 6500 metrih odločili odnehati. Humar je takrat dejal, da ga gora preprosto ni spustila k sebi. "Če sem takrat rekel, da je bila to ljubezen na prvi pogled, grem zdaj pogledat, kaj se bo iz tega izvilo," je dve leti pozneje, ob predstavitvi sto tisoč dolarjev vrednega podviga, slikovito dejal Kamničan: "Predvidevam, da naj bi projekt tekel med 2. in 31. julijem, vendar mnogokrat rad podaljšujem." Zanimivo je, da so bile temperature v zahodnem Pakistanu pred dvema letoma izjemno visoke, zaradi česar se je s pobočij valilo nenavadno veliko plazov. "Kot najbrž veste, je trenutno tam zelo vroče. Temperature se gibljejo okrog 40 stopinj..." zdaj zaskrbljeno pravi Humar, ki bo tokrat plezal večinoma ponoči. Družbo mu bosta delala hrvaški plezalec
Stipe Božić in Kamničan
Aleš Koželj.
VEČINOMA PONOČI
Dve leti pozneje namen ostaja isti: Humar se bo pred vstopom v steno aklimatiziral v še ne ponovljeni Messnerjevi smeri (z njim bosta omenjena Koželj in Božić), nato naj bi v svojo smer stopil ob polni luni. Največje težave pri spopadu z Nango Parbatom so nenehno padajoče kamenje, težko premagljivi seraki, visoke ledene gmote, snežni plazovi in orientacija. Humar bo plezal ponoči, sam pravi, da brez počitka, s seboj bo imel le spalno vrečo. Veliko težav naj bi bilo tudi s sestopom, saj se odloča med Messnerjevo smerjo ali severno Diamirsko stranjo, ki se pa spušča v zanj neznano okolje. "Messnerja so po sestopu na omenjeni strani, kjer je izgubil stik z baznim taborom, našli šele po nekaj tednih. Rešili so ga pastirji, a je medtem dobesedno gnil pri živem telesu," je težave ob nekem drugem primeru opisal Humar.
GORA UBIJALKA
Nanga Parbat je v pakistanskem delu pokrajine Kašmir in je s svojimi 8125 metri deveta najvišja gora na sveta. Sloves Gore ubijalke se je drži že dolgo: preden je namreč leta 1953
Hermann Buhl prvi stopil na njen vrh, je že umrlo 31 ljudi. Katastrofe so si sledile že od britanske odprave leta 1895. Leta 1934 je vihar pogoltnil štiri nemške apliniste in šest nosačev, tri leta pozneje je snežni plaz v taboru pokopal 18 šerp in 12 aplinistov. V naročju gore je ostal tudi Messnerjev brat. Goro je doslej uspelo preplezati le že omenjenemu Avstrijcu, Mehičanu
Carlosu Carsoliu in Poljaku
Jerzyju Kukuczkiju. Humar je kakopak izbral tretjo, tako rekoč nemogočo različico, po sredini. Zatorej niti ni čudno, da z njim tokrat potuje tudi bioterapevtka
Nataša Pergar. V odpravi bo sicer šest ljudi: poleg zgoraj omenjenih treh plezalcev in Pergarjeve še zdravnica
Anda Perdan ter novinarka
Maja Roš.
Milan Slana