Janez Pikon: Pričetek visokogorja v vencu gora med Bohinjem in Primorsko, ter blagi vplivi predgorij med skalami si ustvari pogoj nastanka lepih gorskih vrtov. 
Raznolike in redke, samo tu najdene gorske rože, zato gora uživa najvišji sloves. Slovensko organizirano planinstvo in gorništvo se je začelo prav na omenjenem območju že pred mnogimi leti. Davnega 15. julija 1894 so domačini odprli prvo slovensko planinsko kočo na planini Za Liscem. Lahko dostopna gora z lepimi razgledi kar sama vabi planince na obisk. Lepo urejena in oskrbovana Planinska koča Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1844 m) v upravljanju PD Podbrdo pa dodatno poskrbi za prijetno počutje v gorskem svetu, kajti točka je tudi izhodišče za mnoge ture po grebenu naprej do Rodice, Vogla in proti Komni. Lepo oblikovana, ponosna in strma gora je dobila ime po nenavadnem skladu črnega škriljevca malo pod samim vrhom. Skalnata, strma Bohinjska stran je pravo nasprotje visokim travnatim strminam Primorske, kjer so domačini včasih skoraj do vrha kosili travo.
Črna prst 1844 m, Home in Črna gora, Lisec
Obiskal sem tudi sosednji Rušni vrh (1876 m) in vam prikazujem, kako zgleda greben nad planino Za Črno goro, ki ga sestavljajo Šoštar (1646 m), Preval (1578 m) in omenjeni Rušni vrh. Še resnična zgodba: Že kot mlad fant sem slišal zanjo iz ust domačinov z vasi Ravne, tudi sam sem v njej preživel najbolj rosna leta. Zgodba se mi je za vedno vtisnila v spomin. Dogodek seže v čas med obe vojni, ko so vaški fantje in dekle planinarile na planini Za Črno goro (Ravharsko planino). Ob planinarjenju, ki ga je zahtevala planina in skrb za živino, ter vse kar sodi zraven so vedno dobili čas za obisk bližnjih gora, največkrat Črne prsti.
Črna prst s planine Za Liscem, ob poti in nogi, mlaka na Črni prsti
Med njimi je bila tudi dekla z vasi, ki ni veliko hodila po svetu ali nič. Pogled in razmišljanje ji ni segalo dlje, kot se je lahko videlo in slišalo po Bohinju. Določenega izredno lepega dne so se zopet odpravili v gore, na Črno prst. S seboj so zvabili tudi omenjeno deklo, ki nikdar do tedaj ni bila višje kot v planini. Rečeno, storjeno, šla je z njimi v gore, na Črno prst. Klasična pot s planine na goro je vodila pod grebenom Home, ki je danes opuščena, na nasprotni strani je vodila steza po grebenu Šoštarja, Prevalj in Rušnega vrha, ta je sedaj popolnoma zaraščena, po tej pa takrat niso šli, kajti tako bi že prej dosegli greben. Nadaljujejo pod Home in dosežejo vrh Žrela.
Do prelaza Čez Suho, tam, kjer je stala vojaška karavla, ni bilo več daleč in ob nenavadno lepem vremenu, ki je bil tistega dne je bilo marsikaj lepega videti. Čisto ozračje je ponudilo med drugim tudi zelo lep pogled proti Jadranskemu morju, skratka videlo se je vse, tudi morje. Dosežejo vrh grebena Čez Suho in se zazrejo po prostrani Primorski in zelo dobro vidnemu morju. Omenjena dekla je prvič v svojemu življenju videla tako prostrano območje s Tržaško obalo in morjem v ozadju. Vedeli so povedati, da najprej ni rekla nič, potem je vzdihnila in dahnila bolj sama sebi kot drugim »Ježš Marija, kulk j' še sveta.«
Janez Pikon