Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bavški Grintavec, Šmihelovec in Zagorelec

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Mogočnež nad Zadnjo Trento


Trentski Pelc, Srebrnjak in
Zapotoški vrh


V žlebu. Bo šlo? Bo!


Na Sravniku


Bavški Grintavec s Sravnika


Mangrt, Pelci in Jalovec s Sravnika


Triglavska roža ziblje se v vetru ...


Gradnja na Bavškem Grintavcu


Šmihelovec nad sedlom Kanja


Prepovedan promet za Biserko
Gorišek! Toda samo navzgor ...


V škrbini pod Šmihelovcem


Mali in Veliki Bedinji vrh


Zagorelec. Zadaj Mojstrovke,
Prisojnik in Škrlatica


Tudi sedeči zajec bi lahko bil ...


Sravnik s pristopnim žlebom in
Bavški Grintavec


Škrbina med Šmihelovcema. Okno?
Od daleč že, od blizu pa ...


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

petek, 18. julij 2008, ob 05:30, Gorazd Gorišek, ogledov: 9767

Belka

Gorniška potepanja: Ker so nama označene poti na Bavški Grintavec (2347 m) že dobro znane, sva se ozrla k zahtevnejšemu pristopu. Vzhodni greben je v literaturi obetal lepo plezanje v čvrsti skali. Še najtežje naj bi bilo splezati nanj. Krušljiv žleb, ki pripelje na Sravnik je bil od daleč videti zelo strm ...

Vzhodni greben velike gore

Na Bavški Grintavec pripeljejo z vseh strani označene poti. Pristop z juga je dokaj preprost, zahodna smer drži po markiranem, a nezavarovanem grebenu, severni pristop, ki vodi na vrh s sedla Kanja, pa sodi med najzahtevnejše zavarovane poti pri nas. Pri zadnjem je na voljo tudi lažja različica. 

Sravnik in Bavški Grintavec

Ker so nama naštete poti že dobro znane, sva se ozrla k zahtevnejšemu pristopu. Vzhodni greben je v literaturi obetal lepo plezanje v čvrsti skali. Še najtežje naj bi bilo splezati nanj. Krušljivi žleb, ki pripelje na Sravnik, je bil od daleč videti zelo strm ...Oltar, Skutnik in Špičica
Pogled z Vršiča je obetal prelep dan. Visoko nad Zadnjo Trento je zažarel najin cilj v prvih sončnih žarkih. Le brž navzdol! Med sprehodom po prodišču sva z velikimi očmi zrla v lepotca in mu v mislih na teme narisala najino »pot«. O planini Zapotok sem nekaj napisal že v eni od prejšnjih objav, a njen gorski mir in vonj po starih časih naju vedno znova prevzameta. O tem, da je na njej dober studenec, pa najbrž čivkajo že ptički na vejah ...
Skozi pravljičen gozd sva se povzpela v veličastni zatrep pod Sravnikom. Na melišču je ležalo še nekaj snega, a dostop do stene nama ni povzročal večjih težav. Sprejel naju je strmi in krušljivi žleb, ki edini omogoča »preprost« dostop na greben. V njem je treba biti zelo previden. Oprimki so nezanesljivi, stopi
Na grebenu v ... No, vroče je bilo, pa še Sravnik je bil blizu. tudi in še z vrha lahko prileti kakšen »žegen«. Krušljive podrtije je k sreči kmalu zmanjkalo. Z vsakim korakom sva bila bliže grebenu, soncu, svobodi.
Odprla so se nama svetla južna prostranstva. V levo sva skočila na bližnji Sravnik (2140 m). Z njega se nama je razgrnila nadaljnja »pot«. Plezanje po grebenu je res en sam ljubi užitek. Razen škrbine, ki jo je treba obvoziti po levi, je šlo vseskozi po vrhu. Tudi krušljivosti iz žlebu ni bilo nikjer več. Le vročina si naju je hotela malo privoščiti. Nisva se ji pustila. S sebe sva odvrgla vso odvečno »tvarino« in jo varno spravila v nahrbtnika. Na srečo tudi »mokra zaloga« z Zapotoka še ni pošla ...
Ko sva se že videla na vrhu, je naenkrat nekaj vzletelo. Pssst! Kaj je bilo? Belke! Ne bi vedela, če ne bi ena izmed njih počakala. Potuhnil sem se za prvo skalo in končno mi jo je le uspelo ujeti v objektiv. Videla sva jih sicer že veliko (na Rjavcu, Kladivu, Rokavu, Vrhu Krnice ...), a sem bil s fotoaparatom vedno čisto prepočasen. Tokrat smo se gledali kar nekaj časa. Njej se ni mudilo, nama pa tudi ne.

Belka na vzhodnem grebenu Bavškega Grintavca.

Čez Škodelo (2331 m) sva dosegla vrh in na njem modrovala, da je za nama še eden od nepozabnih vzponov, polepšan z visokogorskimi živalmi in cvetjem. Po železju sva sestopila na sedlo Kanja. V dolino? Hm ... Ura je bila še zgodnja, nevihta ni grozila, z motivacijo pa tudi nimava nikoli težav. Šmihelovec in Zagorelec sta vabila in naju tudi zvabila ...
Izkušenost in mladostna razigranostPrvim stolpom nad Kanjo sva se umaknila na vzhodno stran, nato pa, takoj ko se je dalo, splezala na greben in po lahkem južnem pobočju dosegla vrh Šmihelovca (2117 m). Do njegovega manjšega soimenjaka naj ne bi šlo tako zlahka, a možic na vrhu je bil videti zelo blizu. Prvi metri so bili še preprosti, potem pa naju je pričakala globoka škrbina. Malo sva se vrtela naokoli in našla skalni rogelj (skoraj okno). S pomočjo vrvi je šlo veliko lažje navzdol. Vzpon na Mali Šmihelovec (2108 m) je bil le še prijeten sprehod.
Sestopila sva na sedlo Čez Lužo ter se po lahkem in s planikami posejanim grebenu povzpela še na Zagorelec (2090 m). Dan je začel jemati slovo. Gore na vzhodnem obzorju je obsijala večerna zarja, na zahodu pa so se Kaninske gore ovile v skrivnostne meglice.

Kaninske gore z Zagorelca

Tudi v sestopu sva našla svojo pot. Na zemljevidu je s prečne poti, ki vodi proti Zavetišču pod Špičkom, narisana neoznačena steza proti planini Zapotok. Malo pred planino se slepo konča. Tako pravi zemljevid. Nekakšna slepa bližnjica torej. A vsi vemo, kako je z njimi ... Že v dolini se ponavadi ne konča dobro. No, tokrat se je.
Visokogorski atletZ označene poti je navzdol res peljalo nekaj stezici podobnega. Med travami, rušjem in redkimi drevesi sva jo sicer kmalu izgubila, a zato našla »primerno« grapo, po kateri je šlo kar dobro navzdol. Prijemajoč se za veje rušja, sva se počasi spuščala proti planini. Preplezala sva še nekaj pragov in se znašla nad slikovitimi tolmuni, ki zelo spominjajo na tiste v Repovem kotu. Naravnost navzdol ni šlo več, zato sva skočila čez potok in prečila v gozd, kjer je bujna podrast omogočala mehko in udobno hojo. Markacije sva dosegla pet minut nad planino.
Je bila ta pot daljša ali krajša od običajne? Hm, zagotovo je bila zanimivejša ...

Škrlatica. Dan se poslavlja ...

eXTReMe Tracker