Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dolomiti e calcari di Nordest

(Dolomiti in Vzhodne apneniške Alpe) - Alessandro Gogna, Valda Editori, zbirka Licheni:

LICHENI  

Dolomiti e calcari di Nordest

150 anni di vie di roccia

Alessandro Gogna

DIREZIO EDI COLLA A Enrico Camanni, Pietro Crivellaro
REDAZIONE Enrica Raviola
IMPAGINAZIONE Progedit & Consulting Sri
COORDINAMENTO EDITORIALE Patrizia Ciniero
PROGETIO GRAFICO Eliana Barbera
COORDINAMENTO TECNICO Dario Romano
Documentazione iconograjica a eura di Pietro Crivellaro Un vivo ringraziamento ad Alessandra Ravelli e alia Biblioteca Nazionale del CAl (Torino)
COPYRIGHT © 1987 ZA ICHELLl, Bologna
COPYRIGHT © 2007 CDA&VIVALDA EDITORI Sri, Torino Tutti i diritti riservati
ISBN 978-88-7480-114-5
Codice interno VLI00287


150 let skalnih smeri; avtor v tem delu ni zajel zimskih vzponov, ker - je bila velika večina njih po že preplezanih smereh ...


Decembra lanskega leta je v kvalitetni italijanski zbirki alpinistične in gorniške literature Licheni (lišaji) izšlo zelo dokumentirano in prijetno napisano delo o pomembnih alpinističnih vzponih v vzhodnih Alpah. Avtor knjige je znani plezalec Alessandro Gogna (r. 1946), ki živi in dela v Milanu. Gogno poznamo predvsem po njegovih klasičnih smereh, ki so ohranile lepoto, drznost in visoko spoštovanje do danes. Dovolj je, da pomislimo na Z'mutov nos v Cervinu (1969), ali na odlično in zahtevno smer (steber Gogna) v južni steni Marmolade (1970). Bil je v Himalaji, l. 1979 pa se je povzpel na K2. Izkazal se je tudi s pisanjem dobrih knjig, ki so privlačne, ker v njih združuje svoje alpinistično znanje in pogled na razvoj alpinizma, od njegovih začetkov, do sprememb v zadnjih desetletjih in današnjih novosti. Do zdaj so izšle knjige Raziskovalni alpinizem (Un alpinismo di ricerca, 1975), K2 (1980), Sto novih juter (Cento nuovi mattini, 1981), Skalnati poldan (Mezzogiorno di pietra, 1982), Rock Story (1983), Vertikalne steze (Sentieri verticali, 1987) in ilustrirana monografija Veliki prostori Alp (I grandi spazi delle Alpi, 1995-2003).

V zadnji knjigi avtor strnjeno, vendar pregledno zajame zgodovinski potek plezanja v Dolomitih, do novejših drznih smeri v '80 in '90 letih, kot sta znameniti smeri Riba, ali pa Novi časi v Marmoladi, tja do vzponov v zadnjih letih. Ob predstavitvi pomembnih plezalnih smeri in plezalcev, ki so jih opravili, avtor na kratko, pa vendar precej natančno in smiselno opiše tudi spremembe, ki so spremljale alpinistični razvoj, nanj vplivale in ga usmerjale, s čimer se je spreminjal tudi naš pogled na steno in obliko premagovanja težav. Velik pomen te knjige pa je njen poskus, da bi dokumentirano zajela večino pomembnejših smeri in razvoj alpinizma v vseh vzhodnih apnenčastih Alpah. Ob Dolomitih je avtor vključil tudi Linške Dolomite, Brento, Karwelden, Kaisergebirge, plezalno zanimive skupine okrog Belluna, kot so Mt. Agner, Pale di san Lucano in skupina Schiara, strnjeno, vendar dovolj celovito in dokumentirano poglavje pa je namenjeno tudi Julijskim Alpam, z naslovom Velika tišina Julijcev. Tišina je mišljena kot prispodoba, ker so bile naše stene vendarle manj znane in v evropski javnosti manj medijsko pokrite kot slavne dolomitske lepotice. Z opisi alpinističnega razvoja in dokumentiranjem smeri pri nas je avtorju knjige pomagal Peter Podgornik. Prispevek se odlično ujame s celoto knjige in je dragoceno poročilo o pomembnih dosežkih in prelomnicah slovenske alpinistične dejavnosti, omejeno na Julijske Alpe, ki je s tem dostopno italijanski in drugi alpinistični in strokovni javnosti.

Avtor ugotavlja, da celovitega pregleda plezalne dejavnosti v vzhodnih Alpah še ni, takšen opis pa zahteva poznavanje vseh treh jezikov, italijansko, nemško in slovensko. Opozori pa tudi, da se je način plezanja v zadnjih letih tako spremenil, da čuti že nekaj zadrege pri vstopanju na to področje.

Gogna svoj opis osvajanja velikih dolomitskih sten začenja v zgodovini, s kratkimi novicami o pristopih na vrhove in omenja zgodovinsko pomembno knjigo, De Dolomite Mountains, ki sta jo l. 1864 izdala angleška gospoda, Josiah Gilbert in George Ch.Churchill. V letih 1862-63 sta potovala skozi Dolomite, nekaj časa preživela v Trbižu, prišla tudi na Predel, in se, kot vemo iz Kugyjevih opisov, zastrmela v Loško steno. Nasploh so ju gore od Dolomitov do Julijcev očarale in spremenila se je oblika opazovanja gora, ki so postale vredne estetske, duhovne in športne dejavnosti. Avtor opisuje zgodnje prve pristope, začetke alpinizma konec 19. st., ko so se nekateri začenjali podajati na vrhove brez domačih vodnikov, npr. dunajčan Emil Zsigmondy. Začela se je pionirska doba, ki so ji kmalu sledili vzponi preko zahtevnih sten. Angleška železna dama, Beatrice Tomasson, je l. 1901 v spremstvu dveh soplezalcev preplezala južno steno Marmolade. Knjiga beleži tudi prve vzpone v Julijcih, Tumov vzpon po Slovenski smeri prekoTriglavske stene in velikopotezni vzpon nemške naveze v osrednjem stebru l. 1906. V '20 letih so se zarisale prve zahtevne smeri, tja do V. stopnje in tudi preko. Vzpon v Monte Agner (l. 1921), pa ena prvih šestic v drzni kraljični vseh Dolomitov, vzpon Sollederja in Lettenbauerja v Civetti, avgusta 1925. V vodstvu sta se izmenično menjavala, kar je bila novost. Uporabila sta malo klinov, vsega le 15. Solleder pa je priznal, da je en klin s prusikom uporabil za oprimek. Bile so novosti, ki so sprožile polemiko. Plezanje se je spreminjalo. Rodila se je VI. stopnja, kot rečemo. V istih letih je s podobnimi nazori začel plezati Klement Jug, ki ga knjiga omenja. Prav tako kot obe izvrstni slovenski plezalki, Mira Marko Debelak in Pavla Jesih. Knjiga piše o njunih vzponih, ki so bili v tedanjem evropskem vrhu. Na prizorišče pa je stopil tudi izvrstni tržačan Emilio Comici, gibkega telesa in estetskega pogleda na plezanje. Ideal je postal, splezati smer po sledi vodne kaplje, to je, čista vertikala. Knjiga beleži glavne Comicijeve vzpone, podaja tudi fotografije njega in drugih pomembnih plezalcev in sten, do sodobnikov. L. 1931 je sledila revanša v Civetti, ko sta tržačana Comici in Benedetti izpeljala svojo smer, v letih, ko je šlo v stenah tudi za prestiž in nacionalno dokazovanje. Gogna omenja, da se je podobno dogajalo tudi v Julijcih in da smo Slovenci v medvojnih letih začeli izpeljevati zahtevne smeri, da pa so nam zunanji tujci kakšno tudi odvzeli, kot npr. izvrstno smer v drzni steni Travnika, kjer je julija l. 1934 Paul Aschenbrenner s Tiefenbrunnerjem izpeljal velikopotezno smer. Ponovitev Rada Hočevarja l. 1948 je, ob Čopovem stebru v Triglavu, Slovencem tudi v steni Travnika vrnila nacionalni ponos.

Skratka, knjiga se prav lepo bere in človeka kar odpelje na pot, med stene in grebene. Omenjeni so skoraj vsi pomembni ali prelomni vzponi, vendar nikjer dolgovezno. Gogna se kratko ustavi tudi ob svojem vzponu v Marmoladi l. 1970. Opiše kot prelomnico smer Riba obeh Čehoslovakov, Kollerja in Šustra (l. 1981), kot enega najdrznejših performansov v stenah sploh, saj sta uporabljala tehniko, ki je v tistih letih prišla iz ZDA: zatiči, krempeljci, ipd. Tu so potem dileme, ki so razdvajale alpinizem pred in po vojni, glede svedrovcev in tehnike. Pa novi pogledi danes, ko se športni pristop iz malih stenic in plezališč prenaša v velike stene. V knjigi so opisi pomembnih in manj znanih akterjev plezalnega sveta, kot so bili tržačan Enzo Cozzolino (umrl mlad pri padcu l. 1972). Nekega dne je na Napoleonsko cesto na Proseku pri Trstu, kjer je plezališče, prišel s kocko magnezija. Od takrat naj bi ga začeli uporabljati pri nas. Pa mlad plezalec Lomasti iz Tablje (Pontebba), ki je sam, z vsega šestimi zabitimi klini, splezal težko smer v Malem Koritniškem Mangartu. Omenjeni so klasiki, Dibona, Vinatzer, Solda, Philipp in Flamm, Tissi, Messner, Piussi, Carlesso, tudi Riccardo Bee iz Belluna, ki ga manj ljudi pozna. V delu, ki zajema Julijce, je kratko povzet ves razvoj slovenskega alpinizma, v zadnjih desetletjih pa so v ospredju imena Frančka Kneza, Silva Kara in Janeza Jegliča idr. Zabeleženi so pomembni vzponi, kjer večkrat nastopajo Slavko Svetičič, Iztok Tomazin, Tomo Česen, Filip Bence, Peter Podgornik in mnogi drugi, do Erika Švaba (tudi on iz Trsta). Seveda, knjiga zajema Julijske Alpe, ne pa vzponov v drugih gorovjih. Res lep in hvalevreden prikaz vrhunske, pa tudi množične plezalne dejavnosti, s katero smo Slovenci enakovredni sosedom, pa tudi vredni alpskega sveta, v katerem in ob katerem živimo.

Na koncu avtor poda nekaj sklepnih misli, kjer beleži pet prelomnic v gorski dejavnosti: najprej je bilo osvajanje vrhov; potem plezanje preko sten; sledilo je iskanje zahtevnih sten in prehodov, tudi s pomočjo tehnike; temu se je zoperstavil free climbing, zdaj pa smo priča prenašanju športnega plezanja v gorske stene. Kaj bo sledilo? Ni odgovora. Lahko pa rečemo, da gora in stena učinkujeta predvsem s svojim okoljem, z vtisi in vzdušjem, ki ga posredujeta, neodvisno od tehnike. Njihova lepota, doživetje in čustva, ki spremljajo vzpone, pa so univerzalni in skupni ljudem, ne glede na tehnično kvaliteto. Dokler jih zmoremo posredovati naprej, se bo alpinizem ohranil.

Pripravil Igor Škamperle

Založba CDA Vivalda 
A. Gogna: Dolomiti e calcari di nordest

MacroLibrarsi: Dolomiti e Calcari di Nordest
18,70 EUR s popustom, spletni nakup



Avtor leta 1971

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti