Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Ali so planinci zaradi hoje v hribe boljši od drugih ljudi? Alpinisti zmorejo lesti tam, kjer navadni ljudje ne. So zato od njih boljši? So najboljši alpinisti najboljši od vseh ljudi? Na vsa ta vprašanja v tej zgodbi ne boste našli odgovorov in tudi o gorah bolj malo prebrali.
Podobnosti v dveh različnih izletih
Spominjanje. Sedim v čakalnici, nasproti vrat psihiatrične ambulante. Je težko
biti človek, se tu dobi nasvet, kako najti svojo
bit? Napis na vratih je nalepljen postrani. Ali to pomeni kaj posebnega? Običajno so črke na vratih skrbno poravnane. Nimam več časa za razmislek – za hrbtom zaslišim »Naprej!« Na vrsti sem, da se uležem na zobozdravniški stol. O čem naj premišljujem, da bom med vrtanjem po zobu lažje prenašal bolečino? Naj se spomnim kakega zelo prijetnega izleta? Kateri od zadnjih dveh je bil lepši?
»Človek, ki zna v sebi vzbuditi pozitivna čustva, lahko z njimi ublaži bolečino, ozdravi telo od bolezni, se celo upre strupom.« »Kaj pomeni 'vzbuditi', kako je mogoče misliti o dobrem, ko te boli zob ali želodec?« »Čisti in jasni trenutki življenja in dobra čustva so kot angeli varuhi - premagajo bolečino in bolezni.« (Vladimir Megre, Zveneče cedre tajge)
Bil je čudovit dan. Čisto nasprotje petkovemu deževnemu dnevu. Cerkniško jezero je bilo delno napolnjeno z vodo in polno zrcalnih podob posameznih oblakov, ki so se ogledovali v njem z svetlomodrega neba. Natančni opisi nastajanja in izginevanja jezera ne pojasnjujejo čudežnosti tega koščka Slovenije. Razlage o nastanku gora z gubanjem zemeljske površine tudi ne dajejo vtisa o kaki čudežnosti posameznih slovenskih gora. Sprehod ob poplavljenem polju je bil v popolnem nasprotju s petkovo hojo po gorah. Tu je bil pogled na pokrajino ožji, nebo plitvejše, a življenje samo se je čutilo ob vsakemu vdihu. Ob jezeru lepih zelenih barv se je zlahka občutilo povezanost z naravo. Zavedanje, da sem človek, je bilo lažje doseči kot v pred dvema dnevoma v gorah. Na nek način pa je bil tudi petkov izlet v deževne gore čudovit dan. Kot bi v dežju iskal občutek povezanosti z nebom.
Oblaki. Počasi sva se sprehajala pod usklajeno plavajočimi majhnimi oblaki, ki so se nad drugim koncem Cerkniškega jezera priključevali večjim formacijam. Medse so spuščali veliko vesoljne svetlobe. Videti so bili suhi. Iz njih je sevala energija različnih podob in oblik. Bili so v čistem nasprotju s petkovimi oblaki, ki so delovali složno, enotno in bili dobro napolnjeni z vodo. Eden takih oblakov se je po ozki dolini, stisnjenimi med gorami, pririnil od spodaj navzgor in jo močno zatemnil, da je še pred poldnevom bilo kot sredi večernega mraka. Napovedal je prihod dežja, močnejšega vetra in nižjih temperatur. Nemudoma sem oblekel dve novi plasti obleke. Lahko bi rekel, da sem tisti dan v gore
hodil z oblaki.
Voda. V nedeljo je bilo navidezno stoječe vode po tleh v izobilju, v petek jo je bilo polno v zraku in v hitrem gibanju. Na tleh poenotena, v zraku razpršena. Ko se je počasno rosenje spremenilo v enakomeren dež, se je skupina planincev pri stanu odločila vrniti v dolino. Voda, ki je bila v Cerkniškem jezeru deželi v okras, kmetom pa morda celo malo v napoto, je bila v gorah videti povsem odveč. Imeti vodo
spodaj je drugače, kot jo imeti
zgoraj. V Cerkniškem jezeru bi se lahko kopal, v gorah je deloval dež kot hladen tuš. Ob sestopu z gora sem z vodo lahko tudi tekel, imela sva isto pot. Višinski veter je iz drobnih kapljic delal sveže in po obrazu pikajoče poletne snežinke. Jezersko vodo je bilo lažje občudovati, ob njej uživati in
užiti naravo. Smisel življenja sem iskal v knjigah, ga šel spoznavat v naravo. Med hojo po gorah v dežju sem ga lahko iskal le v sebi.
Zrcalna podoba. V jezeru je odsevalo vse, poleg neba in oblakov tudi drevje. V njegovem plitvem dnu je bilo od rastlinja živo zeleno. Živost se je prezrcalila v vodo. V njej so se združile različne dimenzije. Kako bi ugledal svojo zrcalno podobo v zamegljenih podobah gora? Postavil sem se pred kamero za posnetek žive slike z gora. Dobil sem svojo zrcalno podobo, ki pa je bila nerazpoznavna. Predvsem zaradi obilice vode v zraku in obleke, s katero sem se zaščitil pred njo. Še enkrat sem šel stat ven, na plano. V čakanju na pravi trenutek sem opazoval gorskega vetra vajo iz nošenja pikajočih kristalov. Ko so se zaletavali v golo kožo. Končno sem dobil zrcalno podobo, ki je bila vsaj malo prepoznavna. Ah, ta tehnika – nas dela bolj
človeške ali je ravno obratno? Zmožnosti narave so veliko večje, kot premore današnja tehnika.
Izbira. Ob lepem vremenu je zlahka iti na mnogo različnih krajev. Takrat je povsod lepo. In Slovenci imamo kar nekaj takih krajev z navdihom čarobnosti, kot je Cerkniško jezero. Ana si ga je zaželela obiskati in predstavljal sem si ga kot nasprotje petkovim goram. Med lagodnim pohajkovanjem na toplem soncu sem ugotavljal, zakaj sem šel v petek zvečer spat prehlajen. V neprijaznih vremenskih razmerah sem si izbral pot po prijazni dolini, ki pripelje do koče z vedno prijaznimi ljudmi. Torej vreme in dolina nista bila kriva. Je bilo zaradi stanja pred kamero? Pitje mrzle pijače na povratku v avtu? Zbolim le na zadnje delovne dni, torej delam napake drugje. Tudi med delom ne smem izgubiti stalnega zavedanja -
sem človek. Kaj manjka pohajkovanju ob jezeru, v čem je stanje z razširjenimi rokami in s pogledom v nebesne oblake slabše od sopenja po pustih skalnih poteh? Na vsakem koraku se je dalo zavedati se – človek sem. Kaj od tega je bolj
človeško?
Pot. Hodila sva po udobnem in širokem kolovozu. Vštric in z roko v roki. Izbirala sva različne poti. Zlahka sva se vrnila k avtu. Zelo težko bi se izgubila. V petek pa so me zimske razmere napeljale na sestop po zimski varianti. Ozek snežen jezik je mimo Kalvarije zavijal iz prave smeri. Vseeno sem mu sledil v levo, čeprav sem vedel, da je poletna pot na desni. Bom že, sem se prepričeval. Ujel sem se v mišnico kraškega sveta, ograjenega z borovjem.
Pač. Zgrešil si. Pojdi nazaj. Nekaj centimetrov novega snega je zelo spremenilo videz pokrajine in naredilo zagruščeno skalovje težje prehodno.
Če boš šel tu dol, se boš gladko razbil na ostrih čereh. Torej le nisem bil sam. Poslušal sem jasen nasvet in izbral sosednji teren. Ognil sem se drčljivi bližnjici za Arhovo glavo in potem je v globoko dolino vodila le še ena sama pot. Bil je petek, trinajstega junija. Obletnica, ki jo nikdar ne praznujem. Saj tudi vreme ni bilo nič kaj praznično.
Iztok Snoj