Dnevnik - Franc-Branko Maršič: 150-letnica rojstva dr. Henrika Tume.
"Alpinizem mi je bil vedno edina tolažba v vseh nezgodah, političnih in zasebnih. Hodil sem vedno sam skozi življenje, opore nisem nikedar iskal, nisem se nikedar podlagal voljam mase, videl daleč naprej in sledil višjim principom. Zase nisem zahteval nikedar ničesar. To je tragika mojega življenja in moj ponos."

Ob koncu leta 1921 je dr. Izidor Cankar, urednik Slovenskega biografskega leksikona v pripravi, povabil dr. Henrika Tumo, takrat odvetnika v Gorici, da za potrebe redakcije leksikona izpolni poseben anketni list. Anketna lapidarnost Tumi očitno ni bila po volji in je dodatno prispeval še svojo avtobiografijo. Iz te avtobiografije so za temeljno oznako Tumovega življenja in dela pomembni vsaj trije odlomki: "Meseca aprila 1879 bil sem iz službe odpuščen radi antipatrijotičnega in republikanskega življenja… Po prepričanju sem komunist, ker vidim v svetovni zgodovini po krščanstvu v komunizmu veliki politični, socijalni sistem, ki edini more dvigniti človeštvo… Alpinizem mi je bil vedno edina tolažba v vseh nezgodah, političnih in zasebnih. Hodil sem vedno sam skozi življenje, opore nisem nikedar iskal, nisem se nikedar podlagal voljam mase, videl daleč naprej in sledil višjim principom. Zase nisem zahteval nikedar ničesar. To je tragika mojega življenja in moj ponos."

Ob stopetdeseti obletnici rojstva in po več kot sedemdesetih letih od smrti je v zgodovinskem spominu dr. Henrik Tuma ohranjen predvsem kor javni delavec in gornik. Spremembe in znamenja časa so samodejno storile to, da ima Tuma kljub številnim interesom (filozofija, politologija, domoznanstvo, jezikoslovje, esejistika, literarna in umetnostna kritika), ki se jim je za življenja raziskovalno in tudi pionirsko posvečal, nesporno mesto zaradi manj izrazite ideološke opredelitve, predvsem v slovenski planinski zgodovini in v slovenski planinski miselnosti.

Biografija

Henrik Tuma je bil rojen 9. julija 1858 v drugem zakonu ljubljanskega čevljarja češkega rodu Matije Tume in Slovenke Ane Vidic s Police pri Višnji Gori. Osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče je obiskoval v Ljubljani. Oče je imel iz prvega zakon sina Ferdinanda (1843-1926), socialističnega aktivista, ki je bil leta 1884 med obtoženimi na celovškem (anarhističnem) procesu. Polbrat je Henrika seznanjal s socialističnim gibanjem, a očitno je obtožba, da ni pravi Avstrijec in da je republikanskega duha, zaradi česar je izgubil svojo prvo službo učitelja v Postojni, posledica njegove lastne odločitve. Trdno zarisano pot v življenje je nadaljeval tako, da je opravil gimnazijsko maturo in začel študirati pravo na dunajski univerzi (promocija 1888). Med študijem je bil domači učitelj v nekaterih uglednih dunajskih družinah, navzel se je svetovljanstva in jezikovnega znanja, prihajal je v stike z uglednimi osebami avstrijskega javnega življenja (Eduard Taaffe, Zeno Welsersheimb). Kot absolvent prava se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil domači učitelj in odvetniški koncipient. Jeseni leta 1887 se je z nastopom službe pri tržaškem sodišču vrnil v zahodne predele Slovenije in ko se je od tod leta 1924 vrnil v rodno Ljubljano, je ugotavljal, da je na Primorskem, sicer s presledki, preživel skoraj pol stoletja. Od leta 1890 je živel na Goriškem, najprej v sodni službi, nato pa kot odvetnik vse do povratka v Ljubljano, kamor se je moral izseliti, ker mu italijanska oblast ni podelila državljanstva.

V Gorici je začel z zelo intenzivnimi javnimi nastopi v deželnem zboru ter v za tedanje razmere na Goriškem značilnem političnem društvu Sloga, ki je na prelomu stoletja tudi po Tumovem prizadevanju z razcepom na liberalni in klerikalni del doživelo preobrat. Toda Tuma s svojim za goriško okolje manj običajnim radikalizmom ni našel pravega mesta tudi v liberalni stranki. Zaradi izkušenj, ki si jih je nabral med službovanjem v Trsti in Gorici, je bil trdno prepričan, da morajo Slovenci svojo narodno pripadnost in samostojnost graditi na lastnih močeh, zlasti na močnem gospodarstvu, kar jim bo prineslo prevlado tudi v mestih ter v državnih in deželnih samoupravnih organizmih in drugih vzvodih oblasti. Izkušnje iz delovanja v prostoru, kjer sta se srečevala slovanski in romanski svet, so mu prinašale spoznanja o sožitju v večetnični skupnosti, o internacionalnih povezavah ob hkratni slutnji, da je iredentizem v Primorju podaljšana roka italijanske državne politike, usmerjene v ozemeljsko ekspanzijo predelov ob obalah Jadrana, zunaj njenega državnega prostora. Tudi nemški pritisk na jug se mu ni zdel prav nič manj nevaren. Ob ta politična razmišljanja je postavil tezo o morju kot edini poti k veličini Slovencev: "Slovenske pokrajine, hrvatsko Primorje in Dalmacija, združene v trgovini in na morju, morejo tudi same ustaviti se germanskemu in italijanskemu prodiranju in tako postanejo zastavonoše jugoslovanske ideje" (1907).

Še preden je prekinil politično vez z liberalnim taborom, je korenito posegal v izvajanja slovenskega političnega in zlasti gospodarskega programa na Goriškem. Bil je ustanovitelj Trgovsko-obrtne zadruge (1897), sodeloval je pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice, Trgovsko-obrtnega društva in Mizarske zadruge v Solkanu. Potem se je začasno umaknil iz javnega življenja - morda tudi zaradi neuspeha na državnozborskih volitvah - in je v času med letoma 1903 in 1908 živel v obdobju, ki ga sam imenuje "idejna preosnova" ("... intenzivno sem prečital Marxove knjige in šele tedaj sem dobil pregled o sebi in življenju"). Takrat je razmišljal, da bi izdajal lastno glasilo na levoliberalnih osnovah, pomislil je na ustanovitev neke demokratične stranke, ki bi združevala male posestnike, kmete in delavce. V časopisnih prispevkih je bil enako kritičen do liberalcev kot klerikalcev, poudarjal je smotrnost vlaganj v razvoj slovenskega gospodarstva v Trstu in Gorici. Povezoval se je z dr. Vladimirjem Ravniharjem, ki je snoval slovensko gospodarsko stranko. Veliko naklonjenost mu je izkazovala narodno radikalna struja med slovenskimi študenti in tako je leta 1905 nastopil na prvem shodu slovenskega radikalnega dijaštva v Trstu. Zavzemal se je za dvojezično (italijansko-slovensko univerzo) v Trstu in v tem mestu spoznal središče gospodarskega razvoja vseh Slovencev.

Socialdemokrat

Čeravno je imel nekaj zadržkov do socialdemokratov, je pomladi leta 1908 stopil v to stranko. V njej je prevzemal vlogo ideologa, ker je tudi bila po njegovem prva naloga vsakega marksista "vzgajati delavce, da temeljne nauke marksizma prav razumejo". Tumov vstop v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko je vzbudil veliko začudenje slovenske javnosti. Njegove objave v socialdemokratskemm glasilu Rdeči prapor, pogosto polemične in ideološko nepopustljive, kažejo na odločitev, da želi postati ideolog stranke, na stremljenje, da bi se socialističnemu gibanju pridružili tudi kmetje in na posredovanje v zbliževalnem razmerju med inteligenco in socialističnim gibanjem. Njegova politična usmeritev je postajal avstromarksizem zlasti pri reševanju slovenskega vprašanja, čeravno so mu bila blizu tudi politična načrtovanja mlade slovenske radikalne mladine. Svoje politične in družbene zamisli je razvijal tudi v reviji Naši zapiski, zlasti po tistem, ko je postal njen urednik (1913) in ko je revija iz socialne postala socialistična. V socialdemokratski stranki se je Tumov vpliv povečal zlasti po tistem, ko je odšel v zdomstvo (ZDA) Etbin Kristan. Dosegel je, da se je sedež stranke iz Ljubljane preselil v Trst.

V prvi svetovni vojni je poleg nesreče, ki jo vojna prinaša, videl rešitev mnogih težav, povezanih s Slovenci. Sodil je, da bo konec vojne zmagovit za avtonomijo malih narodov in da bo usoda Evrope v rokah socialističnih sil. Ena izmed poglavitnih nalog, ki jih je opravil med vojno, je bila izdelava spomenice, ki jo je namenil neuresničeni mednarodni socialistični konferenci v Stockholmu (1917). Z besedilom je želel mednarodno javnost seznaniti s problemom Slovencev, zlasti z njihovim soočanjem z načrti imperialističnih držav, predvsem Italije. Kot ugleden slovenski socialistični politik je sodeloval tudi z vodstvi socialistov avstrijskega dela avstro-ogrske države, ko je hotel preprečevati vpliv nacionalističnih struj, ki so se odmikale od avstromarksističnega reševanja avstro-ogrskega narodnostnega problema, zlasti v duhu ustvarjanja zaokroženih gospodarskih celot. Verjel je, da bi zmaga centralnih zagotovila ohranitev Trsta in Gorice za vse Slovence, Primorska pa bi se gospodarsko okrepila. Mesto Slovenije in Slovencev je videl v zvezi svobodnih jadransko-donavsko-balkanskih narodov. Tudi zavoljo takih pogledov je nastal v Jugoslovanski socialdemokratski stranki razcep med mladimi, ki so se približevali nemarksističnim strankam, in starimi - njim je Tuma pripadal - ki so vztrajali pri ohranjevanju avstrijske državne celote, vendar reformirane na demokratični osnovi.

Kardeljeva kritika

Ob koncu vojne je Tuma opozarjal zlasti na problem Trsta in se je, kot protiutež italijanski oziroma jugoslovanski tezi o reševanju problema, zavzemal, da bi Trst postala neodvisna mestna republika. Zato je ob koncu vojne obžaloval, da tržaško delavstvo ni izrabilo priložnosti in ustvarilo avtonomnega in socialističnega Trsta. V to utopično misel je Tuma verjel. Po prvi svetovni vojni je nadaljeval delo v socialdemokratski stranki, ki se je na Primorskem oktobra 1919 vključila v italijansko državno socialistično stranko. Deloval je strogo internacionalno, a ko je konec leta 1920 proti pričakovanju in kot nekakšen miselni preobrat odklonil ekstremna stališča ruskih komunistov, si je nakopal kritiko socialistične komunistične levice. Po razcepu italijanskih socialistov na kongresu v Livornu (1921) se je umaknil iz stranke, a je javno deloval kot predavatelj, publicist in reševal vprašanja briških kolonov. V Ljubljani je nastopal kot neodvisni socialist, deloval je v socialističnih združenjih (prosvetna organizacija Svoboda, socialistično planinsko društvo Prijatelj prirode), še vedno je veliko objavljal in predaval.

V slovenski javnosti je bil Tuma že od svojih prvih nastopov deležen pozornosti, ki je bila razpeta med odobravanjem in odklanjanjem njegovega pisanja ter dejanj. Noben drug slovenski politik ni bil toliko napadan kot Tuma, je zapisal Dušan Kermavner in se z besedo politik dotaknil dileme, ali je to res bil ali pa samo vzgojitelj za politično delovanje. Ta dilema je pravzaprav nepotrebna tudi zato, ker je politika človeku usojena. Tumo pravzaprav ni lahko označiti, kakor pravi Igor Grdina, je v "galeriji slovenskih osebnosti čisto svojevrsten lik, nekak neznani znanec: kdor se količkaj zanima za domačo zgodovino, se mu kratko malo ne more izogniti, hkrati pa ga le stežka ulovi v kolikor toliko zadovoljive besedne oznake". Podobno kot so ga spremljale polemike v času življenja, tako se jim ni izneveril tudi po smrti. Veliko pozornost je vzbudila njegova posmrtno izdana knjiga spominov Iz mojega življenja (1937), ki je izšla v redakciji Dušana Kermavnerja, ki je k Tumovim polemičnim stališčem in ugotovitvam dodal tudi svoje podobno naravnane sodbe. Omeniti velja Tumovo kritiko zadržanja tržaških slovenskih narodnjakov ob prihodu italijanske vojske v Trst novembra 1918. S Tumo je soglašal Kermavner, ki je problem znova načenjal tudi še po drugi svetovni vojni in leta 1978 prispeval, sicer posmrtno, k zadnji veliki polemiki v slovenskem zgodovinopisju. Bila je zadnja polemika, na kateri je ena stran udeležencev svoja stališča utemeljevala na podlagi historičnega materializma. Prof. Fran Zwitter je takrat zapisal, da je bil Tuma "v času prve svetovne vojne in tudi v letu 1918 avstromarksist, ni bil nikakršen komunist, ampak avstromarksist v tem smislu, da je treba ohraniti politični in ekonomski okvir avstro-ogrske monarhije".

Na Tumove poglede, kako rešiti slovensko narodnostno vprašanje, pa je izrekel kritiko tudi Edvard Kardelj Sperans v knjigi Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja; knjiga je izšla pri isti založbi kot Tumovi spomini, le da dve leti kasneje. V svojih spominih je bil Tuma neizprosen, med drugim tudi do pesnika Simona Gregorčiča, z njim ni imel ravno najboljših stikov še iz goriških časov. Pesnikovi znanci so tedaj živahno polemizirali z že pokojnim Tumo.

Gorski svet

Poleg intenzivnega javnega delovanja pa je Tuma posebno pozornost posvečal planinstvu in alpinistiki ter planinski publicistiki. Gorski svet ga je privlačeval že od srednje šole. Julijske Alpe (vzhodne in zahodne) ter njih predgorja je sistematično in prav raziskovalno obiskoval od takrat dalje, ko je služboval v Tolminu; kasneje je s podobnimi nameni obiskoval tudi Karavanke. Sam ali v družbi gorskih vodnikov je opravil mnogo prvih pristopov. Med temi je bilo tudi preplezanje severne stene Triglava (1910). Leta 1905 je objavil prvi planinski potopis, kasneje je zlasti za Planinski vestnik opisal vrsto svojih vzponov. Svojo planinsko misel - razlago, kaj je alpinizem in kaj je alpinistika - je strnil v knjigi Pomen in razvoj alpinizma (Ljubljana 1930). Sicer pa je svoje vzpone izkoristil tudi za študij geografskih imen in o tem napisal knjigo Imenoslovje Julijskih Alp (1930). Imena gora so ga utrjevala v avtohtonistični teoriji o izvoru Slovencev, branil jo je strastno in nekritično. Podpiral je predvsem športne vzgibe planinstva in bil je podpornik mlajši generaciji slovenskih plezalcev, tako se je poistovetil z besedami in dejanji dr. Klementa Juga. Zelo veliko se je ukvarjal tudi z jezikoslovnimi problemi in objavil več terminoloških prispevkov. Veliko gradiva pa je zapustil v zapuščini (na primer rokopis Alpinska terminologija). Vladimir Habjan, urednik Tumovih izbranih planinskih spisov (2000), je zapisal, da je bil "pobudnik in začetnik mnogih dejavnosti v gorah, ki jim je šele današnji čas prinesel polno veljavo in ceno".

Tuma je s svojim delom prešel meje Slovenije. V planinski literaturi je nanj najbolj odmevno opozoril dr. Julius Kugy, čigar 150. rojstni jubilej sledi neposredno Tumovemu. V njunem delu in življenju je zaradi naključja ali pa hote več stičnih točk, prav tako tudi različnosti. V nemški planinski literaturi je ob Tumovi smrti nastalo vrednotenje, ki je Kugyja okronalo za kralja Julijskih Alp, Tumo pa za njegovega vazala. Tako merilo je plod nepopolnega poznavanja Tumovega dela, zaradi značajskih potez takega vazalnega razmerja Tuma tudi ne bi sprejel. Kot predstavnik slovenske socialne demokracije se njegova stališča in dejanja omenjajo v objavah zgodovinskih del tudi neslovenskih avtorjev. Italijanski zgodovinar Angelo Ara je v predgovoru italijanskega prevoda Tumovih spominov (1994) zapisal, da je bil "reprezentativna in simbolična" pojava slovenskega javnega življenja, zlasti na Primorskem.

Ob stopetdesetletnici rojstva se Tume spominjajo predvsem planinci. Njegovo politično delovanje, pogosto razpeto med neuresničljivimi načrti in neuresničenimi vizijami, ni uspelo najti pravega naslednika niti takrat, ko se je Marxov nauk skušal tudi na Slovenskem dejansko uresničiti. Ob nastajanju nove demokratične javnosti na Slovenskem pred dvajsetimi leti si je ena izmed novih strank v začetku svojega delovanja poiskala vzornika tudi v Tumi. Očitno pa je bilo njegovo sklicevanje na marksizem in istovetenje s komunizmom - ta je bil pri Tumi drugačen od tistega, ki so ga Slovenci spoznavali po drugi svetovni vojni - prehudo breme za politično skupnost, ki sedaj kot ideološka prednika omenja le Ivana Cankarja in Albina Prepeluha Abditusa. Če je bila Tumova življenjska usoda "en sam paradoks", kot je zapisal slovenski zgodovinar mlajše generacije, je takih paradoksov, vezanih na osebe v slovenski javnosti preteklosti in sedanjosti, kar veliko.