Gorniška potepanja: Z Velikega Pelca je šlo spet bolj zares. Ostra grebenska rez, ki vodi proti najvišjemu izmed njih, je zahtevala od naju trezno glavo in zanesljiv korak. V zasneženi krnici Klonice so se sončili gamsi. Počasi sva se bližala kralju Pelcev ...
Prva polovica poletja je pravi čas za brezpotne trentarske grebene. Dan je najdaljši, pa tudi strme trave so se že davno posušile. Nad Zadnjo Trento se nama je odprl pogled na verigo Pelcev, ki sva jih povezala v zanimiv grebenski »pušeljc«. Vsak izmed njih je sam zase privlačen cilj, a prečenje je vabilo kar samo od sebe.
Polna elana in dobre volje sva v jutranjem hladu zakorakala proti planini Zapotok. Izvir na njej naju je, kot že tolikokrat doslej, oskrbel s hladno studenčnico. Brez nje na teh sončnih strmalih ne gre. Vedno je je premalo. Izkušnje učijo ...
Nad planino sva poiskala prehod, ki naju je pripeljal na travnato poljano Za Razorcem. Potka do nje je dobro sledljiva, je pa res, da je njen začetek navdol grede zelo težko vdeti. Za kratek čas sva sledila markacijam, a jih že na Prehodcu zapustila in se po jugovzhodnem pobočju povzpela na Grivo (2132 m). 
Svet pod njo je lahko prehoden. Preplezala sva le nekaj nizkih pragov. Tik pod vrhom so naju pričakale strme trave, ki pa ne dosegajo najvišjih trentarskih naklonin.
Na vrhu sva ostrmela nad globokim severnim prepadom. Nadaljevanje grebena do Zadnjega Pelca je bilo videti lahko, toda kako priti v vmesno škrbino? Sestopila sva v jugozahodni smeri in na prvem primernem mestu zavila v desno. Pričakala naju je izpostavljena polička in – stari klini in žice?! Odkod? Zakaj? Nič nama ni bilo jasno. Morda so jih napeljali Italijani med obema vojnama, ko je bil ta svet njihov? Morda lovci, pastirji? Kakorkoli že, nama železje ni bilo v veliko pomoč, saj so klini zelo razrahljani in žice povečini potrgane.
V škrbini pod Grivo sva spet lažje zadihala in se povzpela na greben, ki vodi proti Zadnjemu Pelcu. Na prvi izravnavi se je pasel ducat gamsov. Najprej so se sicer malo zdrznili, a se niso dali preveč motiti. Gospodar je seveda glasno zapiskal. Greben do Zadnjega Pelca je sestavljen iz velikih skalnih blokov. S kakšnega od njih nisva takoj našla sestopa, a se je na drugi strani vedno pokazal prehod. Res je, da tako porabiš malo več časa, a tudi veliko več vidiš. Na južnem vrhu Zadnjega Pelca (2315 m) je bilo treba dobro pogledati za nadaljevanjem. Sestopila sva na zahodno stran in se kmalu znašla v škrbini z velikim naravnim oknom pod severnim (višjim) vrhom. Skozi okno je pogled segel do Martuljkove skupine in Škrlatice. Nekaj časa sva zrla skozenj, z drugim očesom pa že iskala nadaljnjo »pot«. Sestopila sva nekaj metrov po grapi, nato pa, takoj ko se je dalo, zlezla iz nje na zahodno pobočje severnega vrha Zadnjega Pelca (2317 m). Do njega ni bilo več daleč.
Sestop v škrbino in vzpon na Srednji Pelc (2336 m) je potekal po zelo strmih travah, ki pa niso povzročale večjih težav. Seveda so bile suhe. Greben do Visokega Pelca (2388 m) je občutno lažji. Sprehajala sva se po travnato–skalnatem grebenu in uživala v neskončnih razgledih. Le pod noge je bilo treba malo pogledati. Škoda bi bilo pohoditi prelepe cvetlice ...
Z Velikega Pelca je šlo zopet bolj zares. Ostra grebenska rez, ki vodi proti najvišjemu Pelcu, je zahtevala od naju trezno glavo in zanesljiv korak. 
V zasneženi krnici Klonice so se sončili gamsi, midva pa sva se počasi bližala kralju Pelcev. Vzpon nanj vodi čez strm grebenski stolp in mimo zanimivega naravnega okna. Na prostranem in samotnem vrhu Pelca nad Klonicami (2442 m) sva se zadržala kar nekaj časa. Čas še ni priganjal, toda tura še ni bila končana. Sestop s Pelca nad Klonicami do Škrbine za Gradom je vse prej kot preprost. Sestopala sva po severozahodnem grebenu in nestrpno čakala najzahtevnejši del. Našla sva tudi podrobnost, ki jo Kugy omenja v svojem opisu pristopa na vrh: "Eno grebensko mesto je tako ozko, da te vabi k jahanju, premagaš pa ga lahko tudi drugače, namreč, da se z rokami držiš za ostro grebensko rez." Skoraj nisva mogla verjeti, da je opis starega mojstra, ki je tod plezal pred več kot stoletjem, še vedno uporaben ali pa vsaj zelo zanimiv za branje pred turo ali po njej. Sledil je najtežji del, kjer pa je skala trdna in oprimki odlični. Bolj ko sva se bližala Škrbini za gradom, bolj je bil greben krotek in prijazen.
Dan je začel jemati slovo. Triglav je že zažarel v večerni zarji. Pod škrbino je bilo še veliko snega, ki naju je, prej kot sva načrtovala, "dostavil" do Zavetišča pod Špičko. 
Vozovnic za prevoz nama ni nihče zaračunal, saj sva bila sama v tem čudovitem večeru. No ja, še nekdo je bil blizu. Na grebenu Malega Ozebnika sva opazila silhueto kozoroga. Zavetišče je bilo še zaprto. Nad Pelce je padel mrak, na nasprotni strani doline pa se je dvigal pod nebo cilj včerajšnjega dneva – Srebrnjak. Odšla sva navzdol. Čakalo naju je še več kot tisoč višinskih metrov prijetne potke do Florija. Z vsakim korakom je bilo manj svetlobe, a dovolj, da ni bilo treba poseči po umetni. Z luno gre vse veliko lažje.
Tura čez Pelce je bila zelo lepa, a tudi dolga, vroča in naporna. Zaspati ni bilo težko. Hotel s tisoč zvezdicami je vabil k počitku …