Iskanja - Stane Škrjanec: Repov kot je sanjsko lepa dolina. Popotovanje skoznjo nam olajša udobna lovska stezica, ki v zgornjem predelu zahteva izurjen korak. Ponekod se je mestoma potrebno tudi prijeti. Srebrno sedlo, ki ga dosežemo na njenem izstopu, prenekateri junak pohodi po prejšnji, neprimerljivo zahtevnejši, a naravnost božanski grebenski ježi (Zeleniških špic). Tej menda daleč ni para …
Njen prvi vrh(unec) -Staničev vrh, je še dosegljiv plezalsko neizpopolnjeni šodrovski duši (mestoma II). Že nekoliko srhljivo nazobčan prizor nadaljevanja s temena, pa nam bo zatresel kolena, mojstrom veščine pa podkuril pete. A nič ne de. Veličasten utrip teh sten ni nič slabše zaznaven niti med stegovanjem vratu iz doline. Edina skalna izboklina, še deležna obiska v grebenu je markantna glava Kamniškega Dedca. Tudi nanjo pripelje krasna lovska stezica iz Klina (odcep malce višje).
Kaj pa svet med Dedcem in Staničem? To je samostojen skalnati hrbet, ob bokih zmehčan z obilico gostega rušja, ki nosi le skromno oznako 1663m. Tjakaj človeška noga skoraj ne stopi. Pobočja pod njim so prepolna skrivnosti. Povsem prvobitna prepadajo na Belsko in Repovo stran. Slednja se kažejo v odbijajoči podobi blodnjaka razritih in krušljivih grap, ki jim ne gre kar tako seči med prste. S prijateljem vam lahko le iskreno poveva, da sva tistega dne vijugala med zapuščino skulptur starodavnih kiparjev, ki so si tod očitno da(ja)li duška. Prevzeta nad doživetim sva zgoraj, v ogromni votlini - spodmolu, vsak vase "odmaknjena" le še bolščala v praznino … Bilo je že pozno popoldne, skoraj zvečer, ko sva jo morala ucvreti nazaj v dolino, ob tem pa poiskati še najlažjo sestopno smer. Brez večjih težav sva jo tudi našla. In tokrat naj bo to smer našega vzpona.
Z Jermance krenem proti Klinu. Tamkaj prestopim zloglasno podrto drevo z napisom - POT NE VODI NA KAMNIŠKO SEDLO, ter nemarkirani stezi ob strugi sledim naravnost navzgor. Ko v strmini zopet prestopim podrto drevo, v desno prečim izrazit žleb. Steza se za njim zagrize v breg in se kmalu združi z le nekaj korakov višjo, dobro uhojeno potko (tudi ta pride z markacije za Kamniško sedlo). Obrnem se desno, ter kratek čas hodim skoraj po ravnem, nakar začnem oprezati za novim odcepom stezice, ki vodi navzdol v graben in čez. Nadaljevanje poti na nasprotnem bregu se od tod odlično vidi. Torej, čez strugo, po nasprotnem bregu (v smeri prihoda) ter kmalu v nekaj ključih navzdol. Tamkaj je novo razpotje. Pot se spušča proti dolini, sam pa se držim uhojene, ki poteka prečno čez breg. Mimo prve grape na levi, do druge … e, ta bo že prava! Ozka kot je, me hitro vzame vase. 
Po nekaj lagodnih minutah sem že pod prvim skokom. Najlažje ga je obiti po desni (strme trave, pomoč rušja, izpostavljeno zdrsu in zelo zahtevno). Nad skokom se znajdem na čvrstem skalnem podestu. Potoček prek gladkih plošč mezi ravno prav, da osveži … Tu se mi tudi prvič zastavi vprašanje; kje bo prav?
Nakaže se več možnih prehodov, a zvabi me pravi, še živ iz spomina. Naciljam dva lepa macesna daleč tam gori, potem pa sledim pravilu najlažje smeri. Do izstopa iz grape me skuša v stran zavesti tudi krajša slepa "ulica" na levi, a se ji ne dam. Pod nogami se mi prikažeta dve debli, sploh zgornje je lep orientir za vstop v izstopni krak grape! A tik preden se iz skalovja potegnem v kosmatje na plan, se mi na obrazu nariše nasmešek. Hehe, pa ravno na koncu … (dobre tri metre II, po mokri skali). 
Tu se mi tudi prvič odpre nenavaden pogled na mogočnega Dedca. Prav smelo se dviga nad morjem zelenja.
Nad grapo napredujem naravnost navzgor. Na levi pod vrhom grebena, ki na drugi strani pada v Belo, skale ob grabnu prekine prehod. Nanj se povzpnem čez markantne, strme rušnate korenine, za katerimi se pod skalnim masivom grebena prične lepa stečina. Horizontalno me vodi prek zaraslih jezikov ruševja, ter gladkih skalnih nagibov pod tisti spodmol, do katerega bi se zlahka znova povzpel, a me nosi naprej. 
Osredotočen na sledi rogatih prijateljev, se brez težav pomikam pod steno grebena. Pohodim nekakšno zaraščeno sedelce z dvema macesnoma, nato pa odločno zavijem navzgor. V dokončnem zatrepu pod sredinsko ostrino grebena, se skromna stečina očem prikrije, za ozkim pasom žilja v desno pa znova vzbrsti. Optimalen je tale poslednji vzpon do temena, prečno po skalah čez gladke plati, ter po razu navzgor (vidne sledi). Korak zaustavim pri večjem možicu. Umirjen zaznavam prelesti tišine. Povsem se stopim s pridihom divjine. Sreča? Sila preprosta. Zavedanje, da imam več kot vse …
Sestopim po isti smeri. A le do zaraslega pobočja nad pristopno grapo.
Tu se povzpnem na prepaden rob nad Belo, ker je širno morje rušja do Dedca v spodnjem delu preveč trdoživo (sega čez glavo)! Z manjšim "pretepom" se čezenj zlahka prebijem pod Dedčevo glavo, ki me povabi s prekrasno, nezgrešljivo gredino. Izurjen gornik bi se ji le stežka uprl. Po desni gre naokoli tudi lepa obžagana steza, ki brez kakršnikoli težav pripelje na lažjo pot za pristop z druge strani. Zaplezam in skoraj prehitro sem pri skrinjici na razglednem temenu.
Globoko v sebi veselo zavriskam, obenem pa mi iz spomina naplavi nekaj tule izrečenih besed:
"S sončnega strmeža obljubljam večne zvestobe,
goram, kar jih vidim in še ne poznam!"
Po strmem prehodu se z vrha spustim na uhojeno stezo, ki me mimo lovske koče pripelje doli v Klin. In krog doživljajev je sklenjen.
Opozorilo!
Tura je primerna le za izkušene v brezpotjih.
Težjega plezanja pravzaprav ni (najtežji izstop je iz pristopne grape), vzpon na Dedca (z vzhodne strani) pa je tehnično med I in II, a tudi vzorno zračen! Sicer pa je v grapi krušljivo, tudi mokro, vmes krajši skoki …
Orientacija je v celoti IZJEMNO ZAHTEVNA, predvsem v grapi. Slednjo je tudi težko opisati (pomoč možicev).
Pa srečno, kjerkoli že.