Polet: Insider - Gregor Šket: Tom Ritchey, legenda gorskega kolesarstva

Tom Ritchey je legenda, zgodovina, blagovna znamka ... Vsakdo, ki je kdaj kaj prebral o zgodovini gorskega kolesarstva, je slišal za njegove legendarne brke. V sedemdesetih je bil eden pionirjev športa, ki je v naslednjih treh desetletjih kot meteor obkrožil svet. V tistih divjih letih je za Garyja Fisherja in Charlija Kellyja izdeloval okvirje. Potem je šel na svoje in osrečeval s filigranskimi sestavnimi deli za gorska kolesa. Poznajo ga tako dobro, da sploh ne potrebuje vizitke.

Kljub dvainpetdesetim letom še vedno prevozi deset tisoč milj (šestnajst tisoč kilometrov) na leto. Ko je na kolesu, mu je skorajda nemogoče slediti. To smo sami ugotovili letos poleti, ko smo ga poskušali ujeti med njegovim kolesarskim križarjenjem po Sloveniji. Ni nam uspelo. Enostavneje je bilo pri njem doma v Palu Altu na širšem območju zaliva San Francisca. Pripeljal se je s kolesom, jasno. Čelade ni imel na glavi, čeprav je v Ameriki obvezna. Njegov osebni slog, pač. Roke sveže mastno črne, ker vsako sekundo še vedno premišljuje o novostih in seveda vsako tudi čim prej preizkusi v praksi.

Ampak Tom Ritchey ni samo legenda gorskega kolesarstva, ki mu od leta 1988 pripada mesto v gorskokolesarski hiši slavnih. Na potovanju v Ruandi se je srečal s svojim samospoznanjem, ki mu je v mnogih pogledih odprlo oči. Od takrat je drugačen človek. Ustanovitelj ruandske kolesarske ekipe, predvsem pa mož, ki tej deželi pomaga pri prehodu s podplatov na kolesa.

Vem, da ste to zgodbo povedali že tisočkrat, ampak ne morem se upreti skušnjavi, da vas ne bi povprašal o začetkih, o dobrih starih časih, o fantih, ki so svoje bicikle s cest zapeljali v gozdove, osvajali gore in hribe ...

Aha, dobri stari časi ... Pa bi radi slišali pravo resnično zgodbo ali tisto filmsko, ki jo ljudje tako radi poslušajo, tisto o rokenrolu, alkoholu, hipijih in fantih, ki so se začeli s kolesi voziti po brezpotjih?

Vedno nas zanima resnica, seveda ...

Okej. Me veseli. Naj začnem tako. Če bi od te mize, za katero pravkar sediva, odkolesaril pol milje proti zahodu, bi prišel do majhne koče, v kateri živi danes petinsedemdesetletni mož po imenu Jobts Brandt. Leta 1972 smo Gary Fisher, Joe Breeze, Charlie Kelly in jaz s svojimi cestnimi kolesi pogosto prihajali k temu zanimivemu posebnežu, ki je imel takrat dobrih štirideset let. Bil je izredno močan in odlično telesno pripravljen. On se je že precej pred nami s svojim navadnim kolesom vozil po brezpotjih. Kljub temu da smo redno trenirali, smo mu težko sledili. »Fantje, pa vi sploh veste, kako fantastična narava je v okolici San Francisca? Očitno se vam še sanja ne, da je v gozdovih skritih vsaj dvakrat toliko kolovozov, kot je asfaltiranih cest. Pojdite tja, raziskujte, zabavajte se,« nam je dejal. Ja, prav on ima glavne zasluge, da smo se sploh domislili, da se je z kolesom možno voziti tudi po drugačnih poteh. Lahko bi rekel, da nam je odprl oči. Poleg tega nam je kasneje, ko smo začeli predelovati kolesa za nekoliko bolj robustno uporabo, precej pomagal tudi s svojim tehničnim znanjem. Ker sam nikoli ni postal gorski kolesar, se o njem sploh ne govori.

Kdo je za vas najbolj vplivna oseba v zgodovini gorskega kolesarstva?

Jobst je gotovo na vrhu seznama. Vse nas so uvrstili v gorskokolesarsko hišo slavnih, on pa je ostal v anonimnosti. Tudi name je imel precejšen vpliv. Kot inženir nemškega rodu je bil izredno natančen in kritičen. Še danes, ko sem sebi in drugim že mnogokrat dokazal, da tudi sam kaj znam, je on edini, ki mi naravnost pove, da bi se nekatere stvari dalo narediti drugače, bolje, enostavneje, bolj zvito ... Tako rekoč nikoli me ne pohvali ... Ko me vsi drugi trepljajo po ramah, me on izziva in preizkuša moje sposobnosti, znanje, iznajdljivost ... Zato se mi zdi prav, da pride na dan tudi tista prava zgodba, prava resnica o začetkih gorskega kolesarstva ...

Kaj pa izum, inovacija, ki se ji gorsko kolesarstvo lahko zahvali, da je tam, kjer je?

Na začetku niti en del ni bil narejen za gorsko kolo. Vse je bilo namenjeno nečemu drugemu. V praksi je to pomenilo, da sestavni deli niso zdržali obremenitev terenske vožnje. Tudi številne prilagoditve niso pomagale. Takrat je japonski Shimano iznašel primerno pesto. Ko sem ga videl, sem v tem videl rešitev naših težav. Pesta, ki smo jih uporabljali, so bila namreč tako šibka, da so naše osi pokale kot za stavo. Ampak tudi ta Shimanova pesta so bila narejena za cestna kolesa. Ko sem jim rekel, da bi jih rad uporabil na gorskih kolesih, so rekli okej in izdelali bolj robustno različico. To nam je omogočilo, da smo namestili več zobnikov za prestave. Tega si včasih nismo mogli privoščiti, saj je več zobnikov pomenilo, da bo os prej počila.

Če me sprašujete bolj na splošno, bi odgovoril tako. Med letoma 1990 in 2005 ni bilo vrhunskih gorskih koles. Bila so kolesa, ki so bila čisto v redu, ampak niso bila vrhunska. Šele po letu 2005 so začeli izdelovati kolesa, ki so res pravi biseri. Glavno zaslugo za to ima napredek tehnologije izdelave ogljikovih vlaken. To omogoča, da so polnovzmetena kolesa za kros danes tako lahka, kot so bila kolesa toga okoli leta 1990. Še nekaj let nazaj skoraj ni bilo tekmovalca, ki bi v krosu nastopal s polnovzmetenim kolesom. Danes to postaja vsakdanja praksa. Neprimerno boljše je tudi delovanje prednjega in zadnjega vzmetenja, ki ponuja možnost zaklopa, zaradi katerega polnovzmeteno kolo v trenutku postane togo ... Zaradi vsega tega je gorsko kolesarstvo postalo drug šport.

Danes pravzaprav ne govorimo več o gorskem kolesarstvu, ampak o več povsem različnih zvrsteh. Ali kljub vsemu še vedno ostaja osnova, bistvo, korenine?

Korenine so zame še vedno v krosu. Bistvo kolesarstva je, kakor koli že obračate, navijanje pedalov. Na vrh klanca je treba priti na lasten pogon. Potem je tudi užitek samega spusta večji. Nikoli nisem videl posebnega smisla, da bi se z žičnico pripeljal na vrh hriba in se potem samo spustil v dolino. V takšnem početju manjka osnovna substanca.

Zato resnično uživam, ko spremljam spreminjanje vsegorskih in freeride koles. Na začetku so vsi govorili, da teža ni pomembna. Po nekaj letih so vsi šli na dieto. Najbolj zanimivo pa je, da so čedalje bolj podobni kolesom za kros. Kmalu so vsi tisti rekreativci, ki so najprej hoteli imeti sedemnajst, osemnajst, dvajset centimetrov hoda, ugotovili, da ga sploh ne izkoristijo, da je vožnja v klanec precej težja, zato so se zadovoljili s štirinajstimi centimetri. Izdelati čim lažje kolo je vedno bilo in vedno bo največji izziv.

Glede na to, da ste se pripeljali s cestnim kolesom, niste samo gorski kolesar?

Ne, seveda ne. Začel sem na cestnem kolesu in to je zame nekakšna osnova. Upam si trditi, da nikjer v ZDA ni tako dobrih možnosti za kolesarjenje, cestno in gorsko, kakor na širšem območju San Francisca. Že takrat v sedemdesetih smo imeli najboljše tekmovalce v državi, večina članov olimpijske ekipe je prihajala z našega konca. Imamo neskončno malih cest, ki tečejo po hribih in dolinah in na katerih tako rekoč ni prometa. Kolovozi so zelo tekoči, ni skal in korenin in prav to je bil morda odločilen pogoj za rojstvo gorskega kolesa. V tistem času enostavno ni bilo mogoče izdelati kolesa, ki bi bilo dalj časa kos nekoliko bolj grobemu terenu.

Kolesaril sem tako rekoč po vsem svetu. Pravkar sem se vrnil z Idaha, kjer sem odkril nekaj fantastičnih lokacij. Ampak vedno znova ugotavljam, da teren, ki je dober za gorsko kolesarjenje, ni primeren za cestno. In seveda obratno. Zato mi ne preostane drugega, kot da kolesarim gorsko in cestno.

Opažam, da delitev na cestne in gorske kolesarje, ki je bila še pred nekaj leti zelo izrazita, izginja. Vsi smo kolesarji. In kolo je v svojem bistvu vedno kolo, ne glede na to, kje se vozi.

Gary Fisher mi je pred nekaj leti razlagal, da ameriška družba takrat ni bila naklonjena kolesarjem. Da so bila sedemdeseta leta čas množične motorizacije, vsi so si želeli avtomobile, o kolesu nihče ni niti razmišljal ...

Nikakor se ne bi strinjal s to trditvijo. Seveda kolesarjenje ni bilo tako razširjeno in priljubljeno kot zadnjih deset let, ko postaja nekakšen novi golf, saj se s kolesi prevažajo tudi poslovneži, direktorji, politiki in drugi vplivneži. Ampak tudi v sedemdesetih ni bilo slabo. V San Franciscu gotovo ne. Ne nazadnje smo imeli v Palo Altu že v sedemdesetih letih policijsko enoto na kolesih.

Veste, v Ameriki imamo kraje, kjer prišleke gledajo postrani. Še danes je tako. Če se s kolesom pojaviš v kakšnem majhnem kraju v Montani, na primer, bodo ljudje takoj vedeli, da nisi od tam. Ampak tisto nezaupanje, ki je bilo včasih tako močno, vedno bolj izginja. Ogledajo si kolo, spregovorijo stavek ali dva, ampak njihov odziv je vsekakor pozitiven. Verjamem, da je bilo včasih vse to še bolj izrazito, ampak kolo ni imelo nič s tem, predvsem pa to ni bilo pravilo, ki bi ga lahko posplošili ...

Se z Garyjem še vidita, slišita, družita?

Ja, ampak ne tako pogosto kot včasih. Srečujeva se na sejmih, na šovih ...

Kako blizu sta si bila včasih. Sta bila prijatelja ali le poslovna partnerja?

Lahko bi rekel, da sva bila oboje.

Ali kdaj premišljujete o tem, kako priljubljene so po svetu postale vaše ideje in vizije, ki ste jih imeli pred skoraj štirimi desetletji. To so verjetno sladke misli, ki navdajajo s prav posebnim ponosom?

Na srečo je v življenju veliko stvari, ki te vedno znova postavijo na realna tla. Ena izmed njih so gotovo otroci. Kljub temu da so moji trije otroci že odrasli, se ob njih spomnim, da sem bil za njih vedno le Tom, za sosede pa povprečni Joe v malem mestu. Resnici na ljubo se nikoli nisem imel za kaj posebnega. Takrat v začetku sedemdesetih let nas je precej fantov sanjalo iste sanje. Vsakdo izmed nas se je trudil po svojih najboljših močeh. Bil sem le eden v tej množici. Morda imam nekaj posebnih sposobnosti in morda sem v pravem času povlekel določene poteze, ampak zaradi tega nikoli nisem imel večvrednostnih kompleksov.

Ampak vseeno vam je uspelo iz mladostniškega veselja, strasti in najljubšega hobija ustvariti posel, od katerega verjetno zelo dobro živite?

Na to sem gotovo najbolj ponosen. Vem, da nima vsakdo te sreče, da bi počel tisto, kar ga najbolj veseli, in s tem še služil denar ter preživljal družino. Hkrati se zavedam, da je moj življenjski slog dokaj neobičajen. Odkar vem zase, se v glavnem ves čas ukvarjam samo z mislimi o kolesu. Na nek način me zanima samo, kdaj bom spet sedel za krmilo in kam bom šel. Pogosto se mi zgodi, da nagonsko zavijem levo, čeprav vem, da bi moral iti desno. Tudi na najin zmenek se nisem pripeljal naravnost od doma, ampak sem šel najprej čez hribčke do oceana in potem po nekih zakotnih cestah do sem. Včasih moram tudi sam potrkati, da verjamem, da je pravzaprav vse resnično. Res se nimam nad čim pritoževati. Moje podjetje še nikoli ni poslovalo tako dobro. In to se mi pozna tudi v zasebnem življenju. Imam celo svoje letalo, ki mi daje svobodo, da kadar koli odletim, kamor koli se mi zahoče. Poleg tega se lahko ukvarjam z najrazličnejšimi kolesarskimi dobrodelnimi projekti ...

Kolesarskega posla ste se lotili iz vseh mogočih zornih kotov. Bili ste dirkač, varilec, izdelovalec in oblikovalec vrhunskih sestavnih delov ... Kaj je na dolgem seznamu inovacij vaš največji dosežek?

Vsaka priložnost je hkrati tudi izziv in odgovornost. Pomembno je, kaj iz te priložnosti na koncu nastane. Ljudem se pogosto dogaja, da jih v takšnih trenutkih zaslepi, da izgubijo ravnovesje. Lahko bi našteval vse tiste prelomne sestavne dele kolesa, ki sem jih oblikoval in izdelal v vseh teh letih. Ampak takšne lestvice pravzaprav nikoli nisem delal. Moj največji dosežek je vsekakor moje ravnovesje. Ugotovitev, kaj je v življenju res pomembno. Spoznanje, da so odnosi z družino in prijatelji tako rekoč svetinja ... In še vedno počnem tisto, kar imam najraje, poleg tega pa sem obkrožen z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. To je moj daleč največji uspeh.

Kako se je vaša žena spopadla z vašo zasvojenostjo s kolesi? Mnoge so do koles zelo sovražno razpoložene, dojemajo jih kot nekakšne ljubice svojih soprogov?

Žena s tem nikoli ni imela težav. Ve, da je kolesarjenje res pomemben del moje osebnosti. Ve, da med navijanjem pedalov premlevam ideje, rešitve, da oblikujem. Če ne kolesarim, vsega tega ni ... Devetdeset odstotkov najboljših misli gre skozi moje možgane, takrat ko kolesarim. To niso samo misli, povezane z oblikovanjem sestavnih delov kolesa, ampak tudi življenjske odločitve, odgovori na vprašanja, kaj pa zdaj ... Najbližji vse to dobro razumejo, zato me pustijo pri miru.

Kako ste dobili idejo o razstavljivem kolesu, ki ste ga poimenovali Break Away Bike?

Kolesarjenje po najrazličnejših koncih sveta mi je res pri srcu. In vedno znova mi je šlo na živce, da je kolo tako težko in tečno vzeti na letalo. Letalske družbe prevoza najprej kolesa, ki je bilo v škatli ali posebni torbi, niso zaračunavale, zdaj pa je to kar omembe vredna postavka. Zato sem začel premišljevati, da bi bilo fino, če bi okvir kolesa lahko razstavil in ga spravil v kovček, pri tem pa ne bi ogrozil njegove trdnosti. Kolo običajne geometrije, opremljeno z obroči običajne velikosti, sem hotel spraviti v potovalni kovček.

Na enem teh številnih potovanj vas je zaneslo v Ruando. In to nenačrtovano potovanje je močno spremenilo vaše življenje?

Pred tremi leti sem se soočal s precejšnjo osebnostno krizo in številnimi razočaranji. Zapustila me je žena, otroci so odrasli in šli po svoje, podjetju je šlo zelo slabo, kazalo je celo, da bom bankrotiral. Takrat mi je neki prijatelj svetoval, naj grem v Ruando. Najprej sem mislil, da se šali. »Pojdi, ko boš tam, ti bo jasno, zakaj,« mi je dejal.

Ko sem pristal v Kigaliju, sem v trenutku ugotovil, da je v tej deželi precej več kot gorile, ki jih hodijo občudovat turisti z vsega sveta, in spomenik v spomin žrtvam genocida ... V prvih štiriindvajsetih urah sem ugotovil, da bom moral znova premisliti o svojem življenju, vključno z vsemi svojimi predsodki, cinizmi ... Spraševal sem se, ali sem se sploh česa naučil iz vseh razočaranj, ki so me doletela. Zanimalo me je, zakaj ne znam zaupati ljudem, zakaj mi v določenih trenutkih ni uspelo zbrati poguma. Kot bi se na neki pozitivni način znašel v krizi srednjih let.

Kaj se je od takrat spremenilo?

Precej. Prej sem skrbel le za svoj blagor in blagor družine in prijateljev. Preostali svet me ni zanimal. Bil sem zelo sebičen. Kljub temu da so imeli od te moje sebičnosti koristi, saj sem večino svojih izdelkov v osnovi zasnoval zase, tudi drugi. Šele takrat sem se zavedel, kako neznanski je pritisk nenehnega iskanja boljšega, lažjega, trdnejšega. Včasih je sicer lahko motivacija, bolj pogosto pa ti gre od vsega tega na bruhanje. Ampak to si je bilo zelo težko priznati. Na nek način smo vsi ves čas vedeli, da izdelujemo vrhunska kolesa. Največ, kar smo v določenem trenutku lahko naredili, je bilo zmanjšanje teže za deset ali petnajst gramov. In potem sem se znašel v osrčju Afrike, kjer je v povprečju ena škripajoča kripa na sto prebivalcev, večina ljudi pa bicikla sploh še nikoli ni videla. Ob zavedanju, da sem vse svoje življenje posvetil stvarem, ki so z vidika prvinskega boja za obstoj povsem nepomembne, sem se počutil kot zadnji bedak. Prebivalci v Ruandi niso vedeli, da je bilo gorsko kolo že izumljeno, ker sploh ne znajo ločiti med gorskim in cestnim kolesom, vendar so njihove oči, kljub grozotam, ki so jih videle, polne žara in upanja.

Bi lahko vaše projekte, ki ste jih začeli v Ruandi, razumeli tudi kot vaše poravnavanje računov s samim sabo?

Morda. V Runadi sem resnično začutil potrebo, da bi naredil nekaj dobrega. Veste, to je dežela, ki jo je doletela grozna katastrofa, vendar se pobirajo. Težko je, ker ljudje mislijo, da so neumni in leni. Resnica pa je povsem drugačna. Ruanda je bogata dežela, pravijo ji afriška Švica. Tamkajšnji ljudje imajo ogromno talentov. Tudi duhovno so zelo razviti. Njihova sposobnost odpuščanja je osupljiva. Imajo celo ministrstvo sprave. Ljudem, obsojenim genocida, je dana možnost, da se opravičijo in prosijo odpuščanja. Le kje v svetu, ki si lasti oznako civiliziran, še obstaja kaj takšnega?

Bodo Abraham Ruhumuriza, Adrien Niyonshuti, Nathan Byukusenge, Nyandwi Uwase, Obed Rugovera in Rafiki Jean De Dieu Uwimana res nastopili na olimpijskih igrah v Londonu?

Ne vidim nobenih ovir. Že med svojim prvim obiskom v Ruandi sem se prepričal o atletskih sposobnostih ruandskih fantov. In za to imam kar dober nos. Med kolesarjenjem po njihovih cestah so z mano ves čas tekmovali mišičasti, izredno močni fantje. Prehiteti me niso mogli, ker so imeli res zelo slaba kolesa. Takrat sem pomislil, kako bi bili hitri, če bi jih posadil na sodobno kolo. Tako se je rodila ideja o ustanovitvi ruandske kolesarske ekipe. Priskrbeli smo jim vso potrebno opremo in napredek je očiten.

Občudujejo vas tudi delavci na kavnih plantažah?

Ruandski znanec mi je pripovedoval o težavah, ki jih imajo pri prevozu kave s plantaž do pražarn. Takrat sem pomislil, da bi bilo delavcem precej laže, če bi ogromne vreče kave lahko prevažali s kolesi. Posebej za njih sem zasnoval tako imenovani Coffee Bike oziroma Velo Ikava, kot mu pravijo v njihovem jeziku.

Afrika je po številu prevoznih sredstev na dnu svetovne lestvice. Za njihov napredek bi se moralo v tem oziru marsikaj spremeniti na bolje. Dokler bodo bosi tekali naokoli, vsi tisti razvojni programi in pomoč razvitega sveta ne bodo pomagali. Kolo je eno tistih prevoznih sredstev, ki bi jih lahko spravilo v pogon. Ampak naloga je težja, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre samo za to, da bi jih opremili s kolesi, temveč bi jim morali pomagati pri vzpostavljanju pogojev, da bodo sami s svojimi sestavnimi deli znali izdelovati kolesa. To je pravzaprav glavni namen projekta, ki smo ga začeli v Ruandi. Kolo za prevažanje kave je le drobec v tem mozaiku, ki ga bomo ustvarjali nekaj let, verjetno celo desetletij ...

Sprašuje Gregor Šket