Jernej Bevk: Iz El Calafatov, ki je izhodišče za ta del Patagonskih gora, se je Silvo Karo s soplezalcem, Argentincem Rolandom Garibottijem odpravil ...
Silvo Karo opravil prvenstveni vzpon na Cerro Murallon
Patagonska pustolovščina
Silvo Karo (AO Domžale, zaposlen pri Slovenski vojski), je tudi letos uspel v patagonskih gorah. S tem je ponovno dokazal kako pomembne so številne izkušnje, poznavanje vremena predvsem pa hladnokrvnost pri izvedbi uspešnega vzpona, v tem mrzlem in muhastem predelu. Znano je, da le redkim uspe opraviti vzpon v teh čudovitih granitnih ojstricah, kjer je beseda avantura zaradi napornih dostopov, edinstvenega vremena in odmaknjenosti vedno zapisana z veliko začetnico.
Iz El Calfatov, ki je izhodišče za ta del Patagonskih gora, se je Silvo Karo s soplezalcem, Argentincem Rolandom Garibottijem odpravil 28. oktobra. Zaradi številne plezalne opreme sta bila do estancije Christine prisiljena potovati s starim trajektom. V močnem vetru in dežju je bil že ta del poti avantura sama zase. Z estancije sta del poti lahko opravila z Unimogom, preostalo pa jima je še tri ure hoda do prvega postanka pri Ref. Pascal (605 m). Po prvotnem načrtu bi od tam poskušala priti pod vznožje JV stene Murallona po sicer daljši a predvidoma primernejši poti za transport opreme s sanmi preko ledenikov. Žal sta na koncu jezera Laguna Larga ugotovila, da ta ledenik za to ne bo primeren. Tako sta se 4. novembra odpravila raziskovat možnost dostopa z jezera Lago Guillermo, ta pot naj bi bila krajša a z veliko bolj zamotanim ledenikom. Tako sta bila prisiljena najprej prenesti vso opremo nazaj do izhodišča od koder sta jo v nekaj dneh in večih pohodih prenesla v izhodiščno bazo pri Ref. Pascal. Vmes sta se vrnila na estancijo po nove zaloge, pri nošnji pa jima je nagajal orkanski veter, ki lahko pošteno utrudi človeka.
Štiri dni neprestane hoje s težkimi nahrbtniki, v povprečju od 8 do 10 ur na dan, je bil dober uvod poznejše dogajanje. 8. novebra sta se v Ref. Upsala srečala z nemško odpravo, (Stefan Glowacz in Robert Jasper v spremstvu fotografa in kamermana), ki se je z velikanskimi zalogami opreme odpravila pod severno ostenje gore Murallon.)
Devetega novembra popoldan se je veter počasi obrnil prav tako pa je začel rasti tudi pritisk. Tako sta bila naslednji dan že v akciji. S seboj sta vzela hrane in goriva za šest dni, vso potrebno tehnično plezalno opremo, šotor in spalno vrečo. Kmalu sta bila na začetku ledenika Upsala, kjer sta si natovorila še preostanek tehnične opreme. S precej teže na ramenih (žal je možnost vlačenja tovora s sanmi nična - ledenik je popolnoma suh) sta prečila ledenik. Popoldne istega dne sta dosegla ledenik Cono po katerem sta nadaljevala pot pod ostenje Murallona. Po petindvajsetih kilometrih oziroma dobrih 10 urah hoje sta našla primeren in varen prostor kjer sta si postavila šotor. Od tu sta imela dober pogledu na JV ostenje, ki je bilo popolnoma okovano v led. Kmalu sta spoznala, da v takih razmerah in v tako hladnem vremenu žal nimata nobenih možnosti za uspeh.
Sledil je dan počitka ko sta se pripravljala za rezervno varianto, opraviti prvi vzpon iz ledenika Cono, kjer do tedaj ni še nihče hodil. Popoldne sta si ogledala smer vzpona v kateri, spregledala pa sta številne serake in razpoke, ki jih zaradi zelo velikih razdalj nista mogla opaziti. 12. novembra, nekaj pred eno uro ponoči sta že bila na ledeniku Conu. Na začetku sta imela kar precej težav, da sva našla prehode do roba ledene planote "Altiplano Italia". Ta del vzpona je bil v smislu objektivnih nevarnosti najzahtevnejši. Nadaljevala sva najprej po zahodni in kasneje severni strani, kjer jima je že bila v pomoč lunina svetloba. S prvo svetlobo pa sta zagledala fjorde Tihega oceana (Fjord Falcon se zajeda globoko v notranjost Ledene celine); prispela sta na vršni plato. Preplezati sta morala tri predvrhove preden sta ob 7.30 zjutraj prišla na glavnega, ki je visok 2885 m. Na vrhu ju je spremljal izredno hud mraz, močan veter in božanski razgled: na severu skupina Fitz Roya, na jugu skupina Paine, zahodna prostranstva ledu, ki se spuščajo proti Tihemu oceanu, na vzhodu pa ogromna jezera, ki jih napajajo mogočni patagonski ledeniki.
To je bil šele drugi vzpon na glavni vrh; po dosežku Italijanske odprave po SV razu so bili na vrhu leta 1984: Casimiro Ferrari, Carlo Alde in Paolo Vitali. Eric Shipton in Jack Ewer (Anglija), Eduardo Garcia ter Cedomir Marangunic iz Čila so bili leta v1961 le na zahodnem vrh. V strahospoštovanju nevarnega sestopa preko ledenega slapu v spodnjem delu njune smeri sta pohitela s sestopom, v želji, da ga opravita še preden posije sonce v ta del stene. Med nočnim vzponom nista videla pod kako strašljivimi seraki sta se v resnici prebijala navzgor. Po "uri strahu in zelo hitrega sestopa" sta bila ob opoldne spet nazaj na izhodišču. Naslednji dan se vreme poslabša. Zato sta se zjutraj odločila za vrnitev po devetih urah in pol sta bila ponovno v Ref. Upsala, od koder sta se preko estancije vrnila v El Calafate. V upanju, da opravita še kakšen vzpon sta odpotovala še v El Chalten pod Fitz Roy, vedndar sta se po tednu dni odpravila domov.
Silvo Karo zaradi neverjetnih patagonskih razdalj, količine vloženega truda in nenazdnje tudi muhastega vremena ta podvig enači s svojim vzponom na osemtisočak Broad Peak.
Jernej Bevk