Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Izlet na Grintovec

petek, 27. junij 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2487

Simon Robič Kmetijske in rokodelske novice, 1880, Prelep in za kak izlet prevabljiv bil je 19. dan t. m., da bi bil mogel doma tičati; vprašanje je bilo samo, kam bi jo mahnil. Tu se mi izbudi dobra misel v glavi, zopet obiskati sivega Grintovca.

Brez dolgega obotavljanja pospravim v torbico in botaniško škatlo za potovanje najpotrebnejših reči in zadenivši jih križem čez ramena, jo vdarim v najhujši vročini o poludne čez naše hribe v Kokro, kamur jo v polutretji uri ves poten primaham. Ondi naletim pri gostoljubnem gosp. župniku, svojemu prijatelju, na prav veselo drušino, ki je ž njim vred še le obedovala. Bile so tri mlade gospice: dve Tržačanki, ena pa s Predvora, ki so, da bi se malo zvedrile, peš prišle v Kokro in v Robu, v znožji Grebena, nabirale gorske cvetlice.
Največ so natrgale baguljnika (Rhododendron hirsutum ) in pa kranjske astracije (Astrantia carniolica), katerih Tržačanki prej gotovo niste videli, kajti z neko vidno radostjo ste jih ogledovali, rekši, da jih koj pošljete po pošti v Trst. Le prehitro mi je potekel čas v tej veseli družbici; a ločiti sem se moral, ker imel sem prehoditi tisti dan še dolgi pot do planinske koče.
Prišedši do Suhadolnika vidim stati pred hišo čvrstega možaka, namenjenega z dvema kozama ravno odriniti na planino; njemu se pridružim tudi jaz in tako greva zdaj skup, kar mi je prav prilično in kratkočasno bilo. Po poti grede izvem od njega, da je on oskrbnik nove planinske hišice in da hribolazcem z marsičem postreči more. In zares! Ko o večernem mraku prisopihava do planinske koče in poleg nje zidane hišice, odpre mi vrata, pelje me vanjo in koj mi ponuja vina, piva v steklenicah, ali pa, če mi je ljubo, napravi mi tudi mlečne kave. Ker sem bil močno žejen, izvolim si piva, ki je bilo prav izvrstno, in mojemu suhemu grlu jako po volji.
Oglejmo si zdaj malo to planinsko hišico, katero je dala sezidati družba Kapelskih hribolazcev, kar pove zlati napis nad durmi, ki se glasi: 'Frischauf-
Haus, erbaut vom Zweigvereine Eisenkappel des osterreichischen Touristen-Club im Jahre 1887'
. Nevoljen, jako nevoljen postanem čitavši ta napis, a ne zato, ker je nemški — vsaj, če Nemec stavi poslopje, ima tudi pravico, po svoje si napraviti napis — ampak prevzela me je nevolja zato, ker v mnogih rečeh mi domačini še le potem kaj storimo, ko nam tujci tako rekoč s prstom ali celo z dejanjem pokažejo! Kedaj, mislil sem si, bo oživela tudi med Slovenci enaka družba, katera bo stavila enaka poslopja po naših lepih planinah, da bi se ne vrivali nam povsod tujci. Pa — rad bi nekaj rekel, a bolje je, da molčim.
Poslopje stoji prav na primernem mestu in je krog in krog z remeljni ograjeno. Razdeljeno je v vežo, v kateri je železno ognjišče, in pa v dvoje sob, katerih manjša je spalnica za ženske, možkim pa so ležišča napravljena čez in čez pod podstrešjem na pričnah, nastlanih s senom, tako, da 20—25 popotnikov lahko prenoči.
V veliki sobi stoji dolga miza z enako dolgim stolom na vsaki strani, katera ima tri miznice za razne reči: v eni so prtički in rjuhe, v drugi krožniki, žlice, noži in vilice, v srednji pa velika knjiga, v katero obiskovalci Grintovca svoja imena in druge opombe zapisujejo.
Nad mizo visi velika svetilnica, na steni pa zrkalo in pravila te hišice v okviru. Kedor prvikrat stopi v to poslopje, plača 30 krajc, vstopnine, in če v njem prenoči, še 40 kr., ženska pa plača za prenočišče 70 krajc. Ker mi je Jože Polajner — tako je varuhu ime — dovolil spati v sobi za ženske, plačal sem okrogel forint, katerega sem mu prav rad stisnil v roko, kajti na postelji sem se dobro odpočil in naspal. Jože je jako postrežna duša. Marsikateri zapiše v veliko knjigo poleg svojega imena še očitno pohvalo hišnega varuha, katera mu tudi po  vsi pravici gre.
Napravil mi je zarano zjutraj mlečno kavo, se ve s kozjim mlekom, katero mi je samo borih 15 soldov zaračunal. Pivo prodaja steklenico po 45 krajc., po čem pa vino, ne vem, ker ga nisem pil. Rad bi me bil spremljeval tudi na vrh Grintovca, al ker mu povem, da grem najrajši sam, ker bom nabiral živalic, ostane v hišici, čakajoč me na povratu.
Tačas, ko mi je kavo pripravljal, otepal sem okoli pastirske koče „ lesjaka " (Aconitum Napellus), katerega je tu , pa tudi doli v Suhadolnikovi dolini, vse plavo. Dobil sem na njem Hyperapalumbara in pa Oreinaliturata.
Po zajutrku stopam polagoma po rebru Grintovca preobračevaje tu in tam odjenljivo kamenje, pod katerim sem pobiral Peronia Jurinei , Welensii, Ziegleri, unctulata, razne rilčkarje in proti vrhu tudi enega Cychrus Schmidi. Največ pa nabral sem polžkov, ki so bili: Helix rupestris, Schmidti, phalerata, leucozona var. ovirensis in pa Clausilia commutata. Posebno lepo in bogato nabirko bi imel rastlinoljub ali botanik, ako bi v tem času se potrudil stopiti na Grintovec.
Ko so v nižini in po polji cvetlice uže pod koso padle, ali pa po večem uže odcvetele, se razcvetajo zdaj po Grintovcu razne, med njimi nekatere prav zanimive rastline v najlepši krasoti.
Pot na to lepo planino ni tako težaven, še manj pa nevaren, kakor si morebiti kedo domišljuje. Od velike ceste do Suhadolnika je vozen, od tam v dolino pod Grintovec prav zložen gozden pot. Iz doline se vije naprej skozi ložo, potem pa med skalovjem dobra stezica do planinske hišice; od ondod pa se začne prav križev pot proti vrhu, to je, od planinake koče do temena Grintovca, zaznamovan ti je z rudečimi križci, ki so prav pogosto po večih kamnih namalani, kako ti jo hoditi, da ne zaideš. Če ni kedo popolnoma slep ali preveč brljav, nikakor ne more pravega pota zgrešiti.
Pred 14 dnevi ste bili dve ženski, mati in mlada hčerka, vrh Grintovca.
Prej ko se od tega velikana kamniških planin ločimo, poglejmo še malo, kakošni so njegovi skladi.
Če si ga mislimo od severa proti jugu navzdol prerezanega, videli bi v znožji, zlasti na desni strani pota v Suhadolnikovo dolino zeleni porfir ali diabas, vsi
drugi nasadi nad njim pa sohalinski.

In tako sklenem svoj popis s pesnikovimi besedami, ki pravi:

Na goro, na goro, na strme vrhe,
Me kliče, me miče, me vabi srce.

 

Na Šenturški gori 21. julija.
Simon Robič
Oznake: BIB
eXTReMe Tracker