v motivaciji za vodniško dejavnost - ŠPORT 1-2005: Franjo Krpač, Stojan Burnik

Uvod

Veliko Slovencev obiskuje gorski in predorski svet. Raziskave javnega mnenja kažejo, da je planinarjenje športno-rekreativna dejavnost, ki je med najpogosteje izvajanimi pri Slovencih. Mnogi zahajajo na pota sami ali v neformalnih skupinah, kar veliko pa to počne organizirano pod vodstvom različnih vrst vodnikov. Strokovno vodenje pa je pomembno ne le iz vidika varnosti, pač pa tudi iz vidika kvalitete procesa.

Osrednje mesto v procesu naj bi imel vodeni, vodnik naj bi zato vodenje prilagodil predvsem njegovim potrebam. Kvaliteta procesa vodenja izleta je v največji meri odvisna od kvalitete vodnikov, ki so prostovoljni ali poklicni. Za vse pa velja, da morajo biti za vodenje usposobljeni in tudi motivirani, saj je motivacija dejavnik, ki mobilizira njihove sposobnosti in znanja. Sprva so pomembni nagibi, interesi, nagnjenja, motivi, vrednote, ki posameznike navedejo, da se vključijo v izobraževanje za to dejavnost. Naslednja vidika motivacije vodnikov sta vztrajanje v vodniški dejavnosti in intenzivnost vodenja, ki se odraža v številu izletov in v kakovosti vodenja.

Pri nas je vodenje v hribe in v večini prostovoljna dejavnost, ponekod jim povrnejo materialne stroške, ki jih imajo vodniki. To pa ne velja za gorske vodnike (GV), ki so poklicni vodniki. Zaradi prostovoljnega vodenja je ta dejavnost še posebej pomembna za planinsko organizacijo, športno-vzgojno sfero in družbo v celoti.

Ker je motivacija za vodenje planinskih izletov mobilizacijsko področje za izražanje znanja, sposobnosti, lastnosti, navad in potreb vodnikov je nadvse pomembna in zato je pomembno tudi njeno proučevanje. Izsledki so lahko koristni ne samo za planinsko organizacijo, pač pa tudi njej podobnim organizacijam, ki izvajajo rekreacijske in vzgojne dejavnosti.

Že od vsega začetka je temeljna naloga planinskega vodništva vodenje izletov, pohodov, tur, vzponov. Pri nas ima ta dejavnost že več kot stoletno tradicijo in svoj razvoj. Če je bilo v začetku to predvsem možnost zaslužka, je to danes za veliko večino prostovoljno delo. Danes pridobiva vodenje v planinski svet večji poudarek na pedagoško-andragoških in rekreacijskih vidikih, velik poudarek je na varnosti.

Poleg vodenja v gorski svet, vodniki opravljajo še druge, predvsem vzgojne naloge. Med pomembnejšimi je izvajanje programov v obširnem vzgojnem sistemu planinske organizacije.
Pomemben je tudi prispevek vodnikov v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Kot zunanji sodelavci imajo vodniki v nekaterih okoljih pomembno vlogo pri izvedbi zagotovljenega programa (športni dnevi, šole v naravi, ekskurzije..). Še zlasti je opazen njihov delež v dogovorjenem programu (planinski krožki) na šolah, kjer delujejo samostojno ali kot sodelavci mentorjem planinskih skupin na šolah, kar je bolj pogosto. Podobno sodelovanje je tudi z vrtci.

Predmet in problem

Motivacija je v zadnjih letih močno raziskovano področje. Odločilno je povezana z vsemi človekovimi duševnimi procesi. Motivi so temeljna gibalna sila za usmeritev v neko dejavnost in njeno izvajanje. Motivacijo vedno označujejo za zelo komleksno in zahtevno z raziskovalnega vidika. (Tancig & Čuk 1987; Horga, 1993; Tušak, 1997 a)

Predmet obravnave je motivacija za vodenje v hribe in gore. Motivacija je odločujoča že na samem začetku, pri vključevanju v to dejavnost. Njen pomen se nadaljuje v vztrajanju v tej dejavnosti, v pogostosti ter v kakovosti vodenja.

Večinoma je vključevanje v vodniško dejavnost daljši proces kadrovanja v planinskih društvih in vezan na ukvarjanje s planinstvom ter pridobljenimi izkušnjami. Če ima oseba tudi ustrezna nagnjenja in določen socialni vpliv okolice, se odloči za to dejavnost, ki je vezana na določen izobraževalni proces.

Vključevanje v vodenje v gore zavisi od hierarhije potreb posameznika in možnosti za zadovoljevanje njegovih potreb v določenem socialnem okolju. Pri tem imajo velik pomen pridobljeni, socializirani motivi. Prav zaradi sprememb v hierarhiji potreb posameznika v funkciji časa, ki mu nalaga različne vloge, se planinska organizacija srečuje s problemom osipa vodniškega kadra. Tega povečujejo še zaostrovanja z licencami, kar je posledica udejanjanja predvsem pravnih vidikov v to dejavnost.

Brez zadostne motivacije ni kvalitetnega vodenja izletov. Pri tem je odločujoča motivacija vodnika za pripravo na izlet, saj aktivira njegove sposobnosti in znanje. Dobra priprava zagotavlja uspeh. Ta je v veliki meri povezan z varnostjo, ki je v tej dejavnosti zelo poudarjena.

Dežman (1988) je motivacijske razsežnosti športnikove osebnosti poimenoval mobilizacijske razsežnosti. Njihova funkcija je v vzpodbujanju potencialnih in realizatorskih razsežnosti. Verjetno podobno velja tudi za vse vrste vodnikov, ki so upravljajoči del procesa vodenja v hribe in gore.

Za vodenje planinarjenja je število motivov še večje kot za samo planinarjenje. Prišteti je še druge motive, predvsem socialne in motive, uvrščene višje v Maslowi hierarhiji (Maslow, A. 1982). Danes ni dano mnogim, da v poklicnem delu izražajo svojo osebnost, pa to kompenzirajo na področju nadeksistenčnih dejavnosti. Za mnoge je priložnost rekreacija v planinskem svetu ali celo vodenje le te. Najpogosteje to zvrst rekreacije v planinski naravi vodijo vodniki planinske organizacije. Kot na drugih področjih, bi najlažje razlagali motivacijo za vodenje in za zahajanje v gorski svet na osnovi kompleksnih, socialno kognitivnih teorij (Tušak, 1997 b).

Če parafraziramo iz področja plavanja (S. Clark v Ambrožič, F., Bizjak, T. Čibej, J. 1978), bo dober vodnik v gore samo tisti, ki ima rad planinstvo. Tudi motivacijo vodnikov velja kot pri plavalnih trenerjih, iskati v nematerialnih razlogih, spoštovanju in upoštevanju vodenih planincev, staršev, društev in družbe kot celote.

Raziskav o motivih vodenja v gorski svet nismo zasledili. Izvedena je bila le pilotska študija na manjšem vzorcu mladinskih vodnikov (Krpač,1999). Pokazala je, da so vodilni motivi za vodenje v gore predvsem intrinzične narave: bogatenje znanja, altruizem v pomoči ljudem, ljubezen do narave, veselje do dela z ljudmi. Sledijo razlogi, ki označujejo obveznosti do društva, socializacija. Razlogi materialne plati, uveljavljanja, postavljanja, imajo nižje vrednosti. V najpomembnejših in manj pomembnih motivih, so bili anketirani najbolj enotni v odgovorih.
Podobne izsledke je pokazala tudi pilotska študija s študenti Pedagoške fakultete, ki izbirajo planinstvo za izbirni predmet ali športni modul.

Sodimo, da je vodenje v gore v tesni povezanosti s planinarjenjem. Najbližje obravnavanemu problemu so diplomska dela, v katerih so proučevali motivacijo za planinarjenje (Burnik, 1976; Baša, 1999; Kretič, 1999; Kadiš, 2000; Petek, 2000; Ledinek, 2000; Zakšek, 2000) in motivacijo za alpinistično udejstvovanje (Mihelič, 1980; Herzog, 2000).

Vodniški kader

Že od vsega začetka je temeljna naloga planinskega vodništva vodenje izletov, pohodov, tur, vzponov. Pri nas ima ta dejavnost že več kot stoletno tradicijo in svoj razvoj. Če je bilo v začetku to predvsem možnost zaslužka, je to danes za veliko večino prostovoljno delo. Danes pridobiva vodenje v planinski svet večji poudarek na pedagoško-andragoških in rekreacijskih vidikih, velik poudarek je na varnosti. (Lovšin, 1961; Krpač, 1995)

Po letu 1956 je izobraževanje amaterskih vodnikov, doseglo velik razmah, poudarek je bil na vodenju mladine. Razvil se je sistem izobraževanja mladinskih vodnikov, ki se je kasneje diferenciralo za letne in zimske razmere in po zahtevnosti tur. Za vodenje odraslih, se je po zgledu mladinskih vodnikov razvil sistem šolanja planinskih vodnikov. Sedaj je za obe veji izoblikovan enoten sistem izobraževanja in delovanja - vodnik Planinske zveze Slovenije (vodnik PZS), ki vodnike tudi kategorizira po zahtevnosti vodenja. Usklajen je z merili Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in Mednarodne zveze planinskih organizacij. (Melanšek & Škrbinek, 1970; Obvestila PZS, 2003)

Vodniki v planinski organizaciji, so z izjemo gorskih vodnikov, volonterji (amaterji, prostovoljci). Njihova aktivnost v planinskih društvih je prostovoljna, neplačana. Tako definirajo volontersko delo tudi v Svetu Evrope.

Bednarik (1999) navaja, da je za prostovoljno delo značilna notranja motivacija, ki izvira iz različnih moralno - etičnih izhodišč: pripadnost organizaciji, moralno priznanje, povrnjeni materialni stroški, nagrade, nadomestila za opremo in popusti za nakup le te, možnosti za potovanja. Njegovo misel: "Volonterji so delavci, ki z izpolnitvijo svojih ustvarjalnih potreb in motivov pri delu s športniki, uživajo v njihovih rezultatih.", lahko prenesemo (preslikamo) na naše področje, da planinski vodniki ob vodniški dejavnosti uživajo, izpolnjujejo svoje potrebe in motive.

Prevladujoči motivi volonterskih delavcev po svetu, navedeni v poročilu Verovnika (v Bednarik 1999) so: osebno zadovoljstvo, notranja izpolnitev, socializacija, zavarovanje, znanje, učinkovitost, kompenzacija pritiskom finančnega uspeha, osebna svoboda, solidarnost, nagrade…

Vodništvo v planinski organizaciji se spreminja in prilagaja spremebam v družbi. V sedanjem času so spremembe intenzivnejše, določajo jih dogajanja v naši športni sferi in tudi na tem področju poteka proces prilagajanja Evropi.

Metode dela

Vzorec merjencev
V vzorec je bilo vključenih 451 vodnikov, 39 je gorskih vodnikov (GV) – profesionalci, ostali so amaterji - vodniki PZS. Zlasti GV so se slabše odzvali povabilu k sodelovanju in veliko njihovih vprašalnikov je bilo neuporabnih, ker so bili nepopolni.
Starost se giblje v mejah od 20 do 77 let povprečna starost pa je bila 45 let. Ker med GV ni bilo žensk, so tudi v celotnem vzorcu le moški.

Vzorec spremenljivk
Motive za vodenje v gore smo ugotavljali z anketnim vprašalnikom. Izdelan je na podlagi odgovorov udeležencev vodniških tečajev ob priliki skupinskega dela in njihovih seminarskih nalog. Uporabili smo ga v pilotskih študijah z mladinskimi vodniki in študenti pedagoške fakultete, ki so planinstvo izbrali za izbirni predmet. Ob tej priliki smo izračunali tudi merske značilnosti s programom RTT Momiroviča in sodelavcev, ki so sprejemljive za tovrstno raziskovanje.
Vprašalnik je Likertovega tipa s petstopenjsko lestvico in obsega 40 trditev. (Tabela 1)

Predvidevanja
Postavili smo ničelno hipotezo, da se skupini vodnikov (vodniki PZS in GV) v motivaciji za vključevanje v vodništvo (MVOPO) v manifestnem prostoru ne razlikujeta.

Metode obdelave podatkov
Testirali smo razlike med skupinami vodnikov s pomočjo enofaktorske analize variance. Podatke smo normalizirali in testirali razlike med skupinama z diskriminantno analizo.

Rezultati
Kot pri športnikih je tudi vodniška motivacija trenuten kompleks notranjih in zunanjih, socialno pogojenih motivov (Tušak & Tušak, 2004), ki se od posameznika do posameznika razlikujejo. Množica nagibov za vodništvo razlikuje vodnike med seboj in še bolj vrsti vodnikov. Kot smo predvidevali, je poglavitni motiv, ki razlikuje GV in vodnike PZS zaslužek, ki pa je po rangu tudi pri GV šele v spodnji polovici, kar za prave poklicne vodnike ne bi pričakovali. Pri prostovoljnih vodnikih se pričakuje, da se od poklicnih razlikujejo v zadovoljstvo pri opravljanju družbeno koristnega prostovoljnega dela.

GV v Sloveniji imajo sicer formalno status poklicnega vodnika, vendar se ne ukvarjajo izključno z vodništvom in jim je to dopolnilna dejavnost. Mnogim je ta naziv primarno statusni simbol in ugled, možnost zaslužka pa vzporednega, drugotnega pomena. Zato se njihova motivacija v veliki meri izenači z vodniško motivacijo vodnikov PZS, kar kaže podobnost rezultatov, saj znašata koeficient korelacije med povprečji GV in vodnikov PZS in rang korelacija nad 0.90.
Kar nekaj je GV, ki so hkrati registrirani tudi kot vodniki PZS in določen fond vodništva opravijo tudi prostovoljno.
Kljub temu pa ugotavljamo določene razlike med skupinama vodnikov. V nadaljevanju bomo predvsem analizirali razloge za ukvarjanje z vodništvom s statistično značilnimi razlikami v motivaciji med vodniki PZS in GV.

Ob 5 % napaki tveganja, lahko sprejmemo statistično značilne razlike v moči motivov med amaterskimi in profesionalnimi vodniki v petih spremenljivkah motivov za vodenje v gore. Dve spremenljivki sta se tej meji zelo približali. Zaradi velikega števila spremenljivk smo kritično stopnjo 5 % delili s številom spremenljivk (40).

Preglednica 1: Razlike v motivaciji za vključitev v vodništvo med vodniki PZS in GV (glej >)

Zaslužek (MVODPO40), zastonj izleti (MVODPO11) in znak mi ugaja (MVODPO37), so močnejši motivi pri gorskih vodnikih, kot pa pri vodnikih PZS. Sicer pa to niso med najmočnejšimi motivi za vodništvo, predstavljajo pa povsem zunanjo determinirano motivacijo.

Motivi, ki imajo večjo moč pri amaterskih kot profesionalnih vodnikih, imajo intrinzičen in altruističen značaj. To so tudi najmočnejši motivi za vodenje nasploh: veseli delo z otroki (MVODPO02), pomoč društvu (MVODPO31), predlog društva (MVODPO33), ljubezen do narave (MVODPO01), delo z ljudmi (MVODPO09), rad delam z mladimi (MVODPO12), prostovoljno delo (MVODPO34) in nadaljevanje planinske vzgoje (MVODPO06).

Večje, a statistično neznačilne razlike so še pri motivih: identifikacija z gorniki (MVODPO20), rad pomagam (MVODPO15), pomoč željnim hribov (MVODPO21), želja okolja (MVODPO23), ki še potrjujejo, da je pri amaterjih močnejša notranja motivacija. Profesionalci imajo višje vrednosti pri motivih zunanje motivacije: postavljanje z nazivom (MVODPO03), popusti vodnikom (MVODPO35), lažje do opreme (MVODPO18), možnost oblasti (MVODPO32), pogoj za vodenje (MVODPO25).

Med vodniki PZS in GV ni razlik ali so te neznatne v motivih vključevanja v vodništvo pri: želji po enotnih oblačilih in popustu pri opremi, afirmaciji, doživljanju uspehov, veselju do vodništva, napredovanju.

Čeprav v celotnem modelu motivacije v manifestnem prostoru ne moremo govoriti v velikih razlikah med GV in vodniki PZS, so slednji v primerjavi z GV bolj motivirani za vodništvo zaradi veselja do dela z ljudmi, identifikacije z okoljem, sugestije okolja in dokazovanja, ki odražajo volonterstvo in so bliže notranji motivaciji. GV imajo močnejše razloge v koristih, predvsem zaslužek in druge ugodnosti, ki so zunanja kontrola motivacije.

Ker je analiza variance pokazala, da pri petih spremenljivkah med GV in vodniki PZS obstajajo statistično značilne razlike, pri nekaterih pa so na meji značilnosti, smo izvedli tudi diskriminantno analizo.
Ker so v analizi samo dve skupini (GV in vodniki PZS), nam da diskriminantna analiza eno samo diskriminantno funkcijo.

Iz preglednice 2 je razvidno, da je diskriminantna funkcija visoko statistično značilna (P< 0,0005).

Preglednica 2: Wilks Lambda

Uteži diskriminantne funkcije (preglednica 4) kažejo dvopolnost. Na eni strani so spremenljivke z višjimi negativnimi utežmi: predlog društva (MVODPO33), pomoč društvu (MVODPO31), veseli delo z otroki (MVODPO02), nadaljevanje plan.vzgoje (MVODPO06), ljubezen do narave (MVODPO01), delo z ljudmi (MVODPO09), rad delam z mladimi (MVODPO12), prostovoljno delo (MVODPO34), identifikacija z gorniki (MVODPO20), rad pomagam (MVODPO15), pomoč željnim hribov (MVODPO21), ki so v manifestnem prostoru imele višje vrednosti pri amaterjih. Označujejo prosocialno funkcioniranje, altruizem notranjo motivacijo. (Tušak, 2004a)

Drugi pol označujejo uteži, ki so imele višje vrednosti pri poklicnih vodnikih in označujejo zunanjo motivacijo (materialne koristi, ugled, moč). Te spremenljivke so: zaslužek (MVODPO40, zastonj izleti (MVODPO11), postavljanje z nazivom (MVODPO03), popusti vodnikom (MVODPO35), lažje do opreme (MVODPO18), možnost oblasti (MVODPO32) in znak mi ugaja (MVODPO37).

Razlike se odražajo tudi na vrednostih centroidov, tako imajo amaterji na tej funkciji srednjo vrednost pri -,197, poklicni vodniki pa pri 2,08 (preglednica 3).

Preglednica 3:
Vrednosti centroidov na nestandardinizirani
kanonični diskriminantni funkciji

Preglednica 4: Standardizirani kanonični diskriminantni funkcijski koeficient In strukturna funkcija (glej v desnem stolpcu >)

Sklep

Zaključimo lahko, da se skupini amaterjev in profesionalnih vodnikov razlikujeta v motivaciji za vodenje planinarjenja. Po pričakovanju imajo prostovoljni vodniki močneje izražene motive, ki so značilni za prostovoljno delo in so izrednega pomena za delovanje planinske organizacije.
Gorski vodniki imajo v mnogih spremenljivkah podobne vrednosti, kot vodniki PZS. Pri dobri tretjini spremenljivk in v obravnavi celotnega niza spremenljivk pa se GV statistično značilno razlikujejo od vodnikov PZS in imajo v motivacijskem sistemu močneje izraženo pridobitniško plat v širšem pomenu besede, saj naj bi bilo vodništvo njihov poklic in eksistenca, čeprav v praksi ni povsem tako.

Literatura

1. Ambrožič, F., Bizjak, T. Čibej, J. (1978). Povezanost nekaterih motivacijskih dejavnikov z indikatorji socialnega položaja pri slovenskih plavalcih. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo.
2. Bednarik, J. (1999). Nekateri vidiki financiranja in organiziranosti športa v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport.
3. Burnik, S. (1976). Nekateri socialni in motivacijski dejavniki planinarjenja. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo.
4. Burnik, S. (1997). Ukvarjanje odraslih občanov Republike Slovenije z nekaterimi dejavnostmi v naravi v povezavi z njihovimi socialno-demografskimi značilnostmi. V B. Sila (Ur.), Gibalna aktivnost odraslih prebivalcev Republike Slovenije (str. 86-112). Ljubljana: Fakulteta za šport, Institut za šport.
5. Dežman, B. (1988). Določanje homogenih skupin na osnovi nekaterih antropometričnih in motoričnih razsežnosti pri mladih košarkarjih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport.
6. Horga, S. (1993). Psihologija športa. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturo.
7. Kristan, S. (1993). V gore... Izletništvo, pohodništvo, gorništvo. Radovljica: Didakta
8. Krpač, F. (1995). Usmerjevalci mladih gornikov. Planinski vestnik, št. 5, 215-218.
9. Lamovec, T.(1986). Psihologija motivacije. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
10. Lovšin, E. (1961). Gorski vodniki v Julijskih Alpah. C Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije.
11. Maslow, A. (1982). Motivacija i ličnost. Beograd: Nolit.
12. Melanšek,J. Škerbinek, D. (1970).Program snovi za mladinske vodnike in planinsko šolo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, mladinska komisija.
13. Mihelič, J. (1980). Motiviranost gorenjskih alpinistov. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo.
14. Momirovič, K, (1972). Psihologija športa. Ljubljana
15. Musek, J. (1992). Psihologija osebnosti. Ljubljana: DDU Univerzum.
16. Musek, J. in Pečjak, V. (1992). Psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenija.
17. Petkovšek, M. (1997). Motiviranost odraslih prebivalcev Slovenije za športno dejavnost. V B. Sila (Ur.), Gibalna aktivnost odraslih prebivalcev Republike Slovenije (str. 113-146). Ljubljana: Fakulteta za šport, Institut za šport.
18. Šturm, J. & Strojnik, V. (1994). Uvod v antropološko kineziologijo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
19. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije telesne vzgoje in športa. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo.
20. Tušak, M., & Tušak, M. (1997). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni institut filozofske fakultete.
21. Tušak, M. (1997 a). Razvoj motivacijskega sistema v športu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport.
22. Tušak, M. (1997b). Razvoj motivacijskega sistema v športu. Psihološka obzorja, 4, 35-48.
23. Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče.
24. Vodeb, R. (1995). Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Magistrsko delo. Ljubljana. Fakulteta za šport.
25. Obvestila PZS, 2003, L. 29,10, 13-26