Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Joža Komac - Pavr

Planinski vestnik - Jana Remic: 'Ne morem več,' je ponavljal Ojcinger. S strahom sem opazil, da so se mu tresle noge. Glej, kamenček! Tiho se je prikazal nad nama Jože. Spuščal se je nizdol, ko orel z razprostrtimi peroti. Izvršil je mojstrsko, bajno delo.

Trentarska legenda

Ob 150-letnici rojstva velikih ljubiteljev in raziskovalcev Julijskih Alp, dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume, je prav, da se spomnimo tudi izjemnega vodnika, kateremu gre veliko zaslug za gorniške uspehe omenjenih raziskovalcev.

Najprej je bil lovec

V Trenti, tihi dolini, ki v zimskih mesecih leži v hladnih sencah visokih gora in je tako ozka, da je marsikje prostora le za reko Sočo in cesto, kjer pa je širša, so posejane samotne kmetije, v hiši pri Pavrjevih, ki je od trentarskega pokopališča prva v smeri proti Vršiču, se je 15. 9. 1862 rodil Joža Komac.
Življenje Trentarjev je bilo v preteklosti zelo težko in siromašno. Zaradi pomanjkanja plodne zemlje so se ljudje preživljali z ovčerejo in lovom. Skoraj vsi prebivalci so bili poleti v času košnje visoko v gorah, kjer so želi s srpom. Tako košnjo so imenovali vrharjenje.
Tudi Joza, kot so ga klicali doma, je bil iz lovske družine, njegov oče se je udeležil lova na medveda, ki se je tako nesrečno končal za Tožbarja. Že kot otrok je na paši spoznaval bližnje gozdove in vznožja gora, najprej z očetovo pomočjo, pozneje pa sam. Našel je prav vse skrite kotičke in kmalu se je srečal tudi s prvimi gamsi, ki so pozimi prišli prav do domačij. Zanimal se je za vse novo, bil je izredno delaven, odločen in tako pogumen, da je mejilo že kar na drznost. Življenje v naravi je do kraja izostrilo njegov čut za ravnotežje, postal je plezalec, ki mu ni bilo para. Joža je bil zapisan naravi, lovu in goram. Kot mnogi domačini je bil tudi on divji lovec, toda lovil je za golo preživetje. Do živali je čutil veliko spoštovanje, še posebno do gamsa. Dobro je vedel, kdaj lahko upleni katero žival, da bo vrsta ostala zdrava in vitalna. Izkušnje v naravi so ga oblikovale, postal je klen, vzdržljiv, pogumen in iznajdljiv.
Med domačini sta z Andrejem Bregincem - Štrukljem veljala za »ta huda«, saj sta bila edino onadva vedno pripravljena in sposobna reševat koze in ovce, ki so ostale ujete nad prepadi v strmih stenah. Starejši domačini, divji lovci, so ga radi povabili s seboj, bil je najdrznejši, nikoli mu ni bilo žal ne časa in ne truda za zasledovanje gamsov, ni ga bilo strah ne slabega vremena ne divjih prepadov in strmin.

Gorski vodnik

Zaradi njegovih vrlin so mu že zelo mlademu zaupali starejši gorniki, ki so prišli raziskovat trentarske vrhove. Povabili so ga tudi v druge doline in s pridom izkoriščali njegove sposobnosti pri vzponih na vrhove. Poleg neustrašnosti in spretnosti je bil Joža tudi ponosen in zaveden Slovenec. Čeprav je bil izprašan vodnik avstrijske planinske šole Alpenverein, je kot župan Trente odklonil nemško prošnjo za odkup zemljišč na Kriških podih in steze na Plemenicah.

Joža Komac, slika iz knjige E. Lovšina - Gorski vodniki v Julijskih AlpahNjegov odgovor je zbudil ogorčenje pri Nemcih, ki so ga izključili iz vrst svojih vodnikov, Joža pa je dosegel, da so imeli edino člani Slovenskega planinskega društva pravico označevati planinske poti in vrhove nad Trento.
Dr. Julius Kugy je za raziskovanja Julijskih Alp iskal svoje vodnike med domačini, ki so živeli ob vznožjih gora. Vedno si je poiskal najboljše vodnike: Tožbarja, A. Komaca, J. Komaca, Kravanjo in druge, katerim je postavil najlepši spomenik v svojih knjigah. Med drugim je napisal: »Res so šli vsi z menoj za plačilo. Sicer ni bilo nobene tarife, vendar menim, da sem v sporazumu z njimi pogodil pravičen in zadosten znesek. Kar pa je te poštene ljudi izpodbudilo, da so bili vedno pripravljeni iti z menoj, svoje delo takoj opustiti, da bi lahko šli v gore, je bil denar veliko manjša vaba kakor zvesta predanost do mene, njihova ljubezen do gora, želja po svobodi, po doživetju in uspehu, po klateškem življenju, po pustolovščinah v višinah. Na dnu svoje duše so bili v tem pomenu in kljub vsemu – planinci, nam enaki. Koliko lepih dokazov imam za to!«
Kugyju so bili bolj pri srcu ponižni in prijazni vodniki, medtem ko je bil Joža izjemno ponosen, pošten in zaveden Slovenec. Tako ga je v svojih delih omenil le nekajkrat, vendar pa ga je kljub temu jemal s seboj na najbolj drzne in zimske poti, saj se je zavedal njegovih sposobnosti. Kugy je pripovedoval Evgenu Lovšinu:
»Jože Komac je tipičen Trentar, pristen sin odročne in samotne doline, krasna divja podoba z drznimi orlovskimi očmi, neugnan v svojih odločitvah in neustrašnega pogleda v prepadne globočine in gorske daljave, rezek v svojem obnašanju, grozljivo odločen in nepopustljiv, včasih lovec z neukrotljivo strastjo, morda najdrznejši lovec v Trenti, kar sem jih poznal. Za marsikateri uspeh se imam zahvaliti njegovi neugnani in brezobzirni moči, njegovi premišljenosti, kakor smo videli na Jalovcu, pa tudi za življenje.«

»Jaz sem preplezal Poliški Špik!«

Ob prvem zimskem vzponu na Jalovec je s svojo izjemno močjo zadržal drsenje cele naveze vseh štirih prvopristopnikov v gotovo smrt. Dr. Kugy:
»Toda nenadoma se je pod težo mojega telesa vdrla strma ledena plošča, na kateri sem stal. Zgubil sem ravnotežje, noge so zdrsnile iz stopov in že sem ležal na hrbtu. V naslednjem trenutku bi najina brzeča teža potegnila v brezno vso druščino. Prešinilo me je: zgubljeni smo. Toda glej, prav v tem hipu, ki je odločal o življenju in smrti nas vseh, sem med padanjem začutil od zadaj krepak potegljaj. Jože, ki je stal z derezami na kopni skali, se je uprl z vso močjo. Za hip sem obstal, bliskovito sem se prevrgel, oprijel sem se skal ter obdržal sebe in prijatelja. Vse to se je zgodilo natihoma in v nekaj sekundah. Hitreje, kot je moči povedati. Ko sem zopet stal, sem zagledal Ojcingerjev mrtvaško bledi obraz. Vprašujoče in začudeno mi je zaklical prijatelj, če sem tudi padel. Varno je visel na vrvi in kmalu potem je stal na trdnem. Povsod so možje in vrv storili svojo dolžnost. Ko je Jože prišel k meni, se je od prestanega strahu tresel po vsem životu. Dolgo smo tiho stali in zrli v obsončen svet, veseleč se na novo pridobljenega življenja.«
Joža je s svojo zbranostjo, odločnostjo, pogumom in odličnimi plezalskimi sposobnostmi rešil življenje Kugyju in navezi tudi 24. 8. 1902 ob prvem plezanju severne stene Poliškega Špika (Montaža), kjer je ključni del smeri preplezal sam. Kugy: »Če sem zaslišal tesnoben vzklik nestrpnosti in obupa, sem se uprl z vso močjo, pazil na vrv in skrbno izračunal vse možnosti padca. O Jožetu še vedno ni bilo ne duha ne sluha. 'Ne morem več,' je ponavljal Ojcinger. S strahom sem opazil, da so se mu tresle noge. Glej, kamenček! Tiho se je prikazal nad nama Jože. Spuščal se je nizdol, ko orel z razprostrtimi peroti. Izvršil je mojstrsko, bajno delo. Ta mesta ne bodo več preplezana. Brž je zvezal svoj suknjič na pas in spustil konec k Ojcingerju. Le-ta je z zadnjimi močmi za silo pritrdil pas na vrv. Jože ga je potegnil kvišku in Ojcinger je izčrpan obležal na zgornji gredi. Oba sta bila potrebna počitka.«
Po končani turi je Kugy z zbrano gospodo v salonu Nevejske koče proslavljal veliko alpinistično dejanje. Takrat je iz veže, kjer so proslavljali vodniki, prihrumel Joža in zarohnel, da je le on preplezal Poliški Špik, ne Kugy. Dr. Kugy je takrat naredil Jožu veliko krivico, saj je uspeh pripisal drugemu vodniku, ko je omenjeno mesto imenoval Ojcingerjev prehod.

Tuma mu je bil bližji

Tudi dr. Tuma se je povzpel na Poliški Špik po tej smeri, naročil pa si je dva vodnika, Jožeta Komaca in Antona Ojcingerja. Med opisom ture pravi o njima: »Ne morem si kaj, da bi tu ne izrekel svojega priznanja izbornima vodnikoma. Posebno Jože je idealen plezalec; dasi visok in precej težak, stoji sigurno na najbolj izpostavljenem mestu, na najožji poličici in le na malokaterem mestu sezuje svoje okovanke.«
Joža je z dr. Henrikom Tumo opravil prvi opisan vzpon preko Severne Triglavske stene leta 1910. Dr. Tuma je poznal spretnosti svojega vodnika: »Komacu, ki je vedno plezal naprej, sem moral podstaviti za prvi stop na skalo naslonjen cepin, za drugega je bilo treba dvignjen cepin z lopatico nasloniti na skalo, s konico pa zasaditi v prgišče, sklenjeno na prsih, sam krepko uprt v steno; za tretji stop sem držal cepin navpično nad seboj, laket v skrčeni opori. Le trenuten pritisk na to nevarno stopnico, pa je bilo Komacu dovolj, da se je vzpel na pečino. Sam sem bil tako gotov Komacevih kretenj, da nisem niti pomislil, da je mogoče vzdržati cepin v takem položaju le nekaj trenutkov.«
Dr. Henrik Tuma je z Jožetom opravil še marsikatero turo in veliki raziskovalec ga je takole opisal: »Jožef Komac Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik. Ne le, da pozna poleg Ojcingerja v Zajzeri vso hribolasko tehniko, ampak je izboren iskalec potov tudi po popolnoma neznanem terenu in je jako inteligenten. Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom. Še sedaj, dasi ima že 52 let, je silno močan. V mladih letih je večkrat nesel vrečo enega kvintala iz Loga čez brv Zadnjice in čez Loški Vršič do cerkve, to je 25 minut dobrega hoda in 100 m strmine! Iz senožeti izpod Trentarskega Pelca po ozki stezi, po kateri neizvežban turist skoraj trepetaje stopa nad prepadi, pa je prenašal celo dva stara centa (112 kg) v rjuhi povezanega suhega sena, da človek komaj verjame.«

Premalo poznamo stare mojstre

Joža Komac - Pavr je bistveno pripomogel k planinskim uspehom čeških in slovenskih gornikov, med katerimi je bil zelo čislan in spoštovan, omenjali so ga kot sposobnega in sploh najboljšega vodnika tistega časa. Dvorsky:
»Živci trepetajo v dražilnem razkošju, nenavadno smo veseli, a docela mirni. Tudi Komacu žarijo oči in kadarkoli se vsi trije snidemo na težko pridobljenem prostoru, že pade kakšen dovtip… Kljub protestom, da si plezalske ture tako ne predstavljamo, je bil naš spust prej podoben zrakoplovbi kakor pa alpinistiki … Komac pleza lagodno, najtežji prehod mu je izprehod … Sedaj bo pred našimi očmi lezel Komac nizdol po izbočeni steni brez varovanja, resnično grozovit prizor.«
Ne nazadnje je deloval tudi v službi gorskega reševanja, ki je bila takrat šele v začetkih delovanja. Bil je odličen sodelavec, pripravljen tvegati vse, da reši človeško življenje. Joža sam se je zavedal svojih sposobnosti in korenin, zavedal se je, da so največje zasluge za vzpone preko sten predvsem njegove. Ni mogel mimo spoznanja, da poročanje običajno nosi podpis pomočnika, ne pa mojstra, kajti nedvomno so ga odlikovale dovršena spretnost, nenavadna drznost, izredna prisebnost in pravi čut za varovanje. Na žalost je živel v času, ko njegove vrline niso bile glasno priznane.
Pred kratkim sem v gorah srečala mlado dekle z višješolsko izobrazbo. Pogovarjali sva se in omenila sem dr. Kugyja. Začudeno me je vprašala: »Kdo pa je to?« Želim, da bi bolje poznali ljudi, ki so naredili veliko za vse nas, za naše planinstvo in gorništvo. Želim, da bi bili ponosni na sposobne, pogumne in skromne ljudi, ki so ustvarjali zgodovino. Kmalu bo tudi od rojstva Jožeta Komaca Pavra minilo 150 let. Si ni tudi on s svojo zavednostjo, ponosom, delovanjem in življenjem zaslužil vsaj tolikšnega spomenika, kot smo ga postavili Kugyju?

Jana Remic

 

6 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895


Slavni Trentarji od leve: Joža Komac,
Ivan Berginc, Anton Tožbar ml. (sedi)
in Andrej Komac ml.


Joža Komac, prvak slovenskih
gorskih vodnikov v klasični dobi.
Iz knjige V Triglavu in njegovi
soseščini (retuširano)

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti