Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Nekaj trenutkov sva nemo strmela drug v drugega. Nato je spregovoril s suhim glasom: »Jaz bi brez težav plezal kot prvi.« S stisnjenim glasom sem odvrnil: »Saj vem, ampak jaz ne bi mogel za teboj.«

Ni neuspeh, če padeš, ampak če se ne pobereš.
Dr. Alex Cross

Kdor je že poslušal alpiniste, potem ko so preplezali smer, ni mogel podvomiti v njihovo navdušenje nad plezarijo, v pristnost doživetja, ko je žar v njihovih očeh povedal, kar besede niso zmogle. Čim težja in lepša je bila smer (in čim več piva so pospravili), bolj so se jim iskrile oči.
Ampak vsaka tura se ne konča srečno. Ko plezalec omahne, pade kot kamen; telo na višku moči in kipeče energije trešči v prepreko in v trenutku se lahko živo spremeni v neživo. In po drugi strani, če izčrpan omaga sredi neprijaznega okolja, počasi ugaša kot stenj dogorevajoče svečke, ki pred koncem še zadnjič zažari, preden ugasne. V obeh primerih gre za trenutek, ki loči biti od ne-biti. V obeh primerih račun za plezalčevo zabavo plačujejo svojci. Čim bližje so si bili, tem bolj boli: »Zakaj živijo pes, konj, podgana, a ti niti diha nimaš več?« ¹
Alpinisti verjetnost tega trenutka vzamemo v zakup in misel nanj potlačimo v podzavest: Meni se to že ne bo zgodilo. A se. Nekaterim se. Padajo in umirajo vrhunski alpinisti, začetniki in srednji razred.
Plezanje je zabava, užitek obvladovanja telesa in težkih gibov, ki daje občutek svobode, sreče, neskončnosti in enosti z vesoljem. Lahek, breztežen; z občutkom, da premaguješ gravitacijo, se širiš v prostor. Ampak gravitacija je kurba. Čaka, neizprosna, na svoj trenutek, ki bo plezalčev šibki moment.
Ali je bilo vredno? Nič ni vrednejšega od življenja. A kakšno bi bilo to življenje brez plezanja, sten, praznine pod nogami, s soncem obsijanih plošč in razov; dolgih dostopov in zoprnih sestopov; preklinjanja vremenske napovedi, veselja, ki ga deliš s prijateljem, ko v dolini spijeta pivo ali ko se zvečer na vrhu gore znova čudita barvam zahajajočega sonca – vsem fizikalnim razlagam navkljub? Prazno, nekaj bi manjkalo, nekaj, kar bi morali iskati nekje drugje. Messner je nekoč dejal, da za Everest ne bi dal niti mezinca. Jaz sem veliko skromnejši. Za K2 bi dal polovico levega mezinca.

»Polet«

Urbanove oči za lečami očal so se mi zdele večje kot običajno. Nekaj trenutkov sva nemo strmela drug v drugega. Nato je spregovoril s suhim glasom: »Jaz bi brez težav plezal kot prvi.« S stisnjenim glasom sem odvrnil: »Saj vem, ampak jaz ne bi mogel za teboj.« »Kaj pa naj potem? Pokličem GRS?« Po krajši pavzi sem z ubitim glasom iztisnil iz sebe: »Pa daj.« Med tem kratkim dialogom sem pritajeno stokal in iskal položaj, v katerem bi me manj bolelo. Rebra in križ. Zlasti križ, kjer me je ostro zbadalo in butalo. Ležal sem pod balvanom, v katerem je bil štant, postrani na boku, po nagnjenem pobočju bi počasi drsel navzdol, a sem se z nogami vkopaval v trdo zmes peska in zemlje. Medtem je Urban že vzpostavil stik s centrom: »… Boli ga v križu … ja, lahko premika noge … ne, ne more stati pokonci …« Za trenutek sem se izgubil v lastnih mislih in preklinjal neudobni položaj. Bila sva nad kaminom, ki se je razširil v veliko kotanjo z nagnjeno široko polico in se zgoraj nad nama spet zožil v odbijajočo, razsuto, že na pogled krušljivo oranžno rdečo skalo. Pod levo steno, tako se mi je zazdelo, so bila tla bolj ravna. Rekel sem Urbanu, da bi mi bilo morda tam bolj udobno. »Najprej se obleci. Začelo te bo tresti.« Iz mojega nahrbtnika je izvlekel oblačila in mi jih pomagal obleči. Srajco, brezrokavnik in vetrovko. Nato mi je sezul plezalnike, mi obul nogavice in nizke čevlje. Tako opremljen sem se splazil pod steno, s katere sem padel. Tam je bilo le za trohico bolje. »Koliko je ura?« »Pet in petnajst.« Madona! Zdaj bi morala že sestopati, vendar sva v srednjem delu stebra, v tistem prostranem pokončnem peskovniku, izgubila orientacijo in iskala smer, tako kot dva mulca iščeta v pesku izgubljeno frnikolo. In če jaz ne bi spregledal klina, in če najina kompozicija ne bi obtičala, ker se je zataknila vrv in Urban ni mogel ne naprej ne nazaj, bi jo našla precej prej. Med plezanjem sva zabila samo dva ali tri kline, zatikala sva le zatiče in metulje, da nisva izgubljala časa.
Urban je v bičevem vozlu prilagodil dolžino vrvi, s katero sem bil pripet v stojišče, ki sta ga sestavljala dva stara klina. »Kaj so pa rekli?« sem vprašal. »Da bodo prišli, kakor hitro bo mogoče. Boš kaj pojedel? Popil?« Naredil sem nekaj požirkov in pri tem nagnil glavo nazaj. Sranje, tole nad nama. Zagledala sva se v temne oblake, ki so se grozeče zbirali na oni strani Mojstrovke. Če jih ne bo kmalu, naju ne bodo mogli danes pobrati. Nevihta in dolga, mrzla noč v steni tudi za zdravega nista prijetni, kaj šele za nekoga v tako bednem stanju, v kakršnem sem bil jaz. Sicer sva imela vsak svojo astro folijo, vendar ne vem, kako se obnese, ker mi jo v praksi še nikoli ni bilo treba uporabiti. Minute so se vlekle in raztegovale, kot da bi čas stopical na mestu. Pogledoval sem proti Urbanu, a na njegovem obrazu nisem opazil znamenj panike. Tale Urban je vedno tako umirjen, zbran, nikoli ne popizdi, tudi preklinja ne, kar mi gre včasih rahlo na živce. Fair, pošten do zadnjega vlakna. Skratka, prijatelj, na katerega se lahko zaneseš. Ko sem ga mnogo dni pozneje vprašal, če je bil kaj paničen, mi je ravnodušno odvrnil, da ne, ker tudi jaz nisem bil.
Opazno se je stemnilo, oblačna gmota nad Avstrijo, kjer se je na dolgo pobliskavalo, se je približala. Morda se mi je samo zazdelo, da je veter prinesel nekaj dežnih kapelj? Kje je ta helikopter? Če bo neurje prišlo pred njim, bo hudo. Reševalci v takem ne bodo tvegali, neumno bi bilo to pričakovati od njih.

Rešitev je prišla tik pred nevihto

V tretje gre rado – z malo začetnico. To ni Rado, ki je prišel v cilj kot tretji, ampak tretji padec po vrsti. Vsak se je končal z zlomom. Prvič, v Skuti, zapestja, v Koglu je šla noga, zdaj pa … nekaj bo že narobe, sicer ne bi tako bolelo. Solidna bera za dvajset let, ne? Danes ne bo epskih sestopov, danes me bodo, če me bodo, naložili in odpeljali … močno upam.
»Slišiš?« Zadržal sem dih in napel ušesa kot zajec, ki je zaslišal pasji lajež. Komaj slišno brnenje se je bližalo in postajalo močnejše. Zagledala sva zeleno piko, ki se je večala. Imela sva dober razgled na Vršič in Erjavčevo kočo. Pika je postala zelen kačji pastir, ki je zaokrožil okoli koče in se bližal steni. Urban je dvignil roke v znak ipsilon. Zdaj je bil helikopter že tako blizu, da sva skozi okna videla nejasne obrise glav. Izginil je za steno, nato se je ropot začel oddaljevati. Osupla sva se spogledala v nastajajočo tišino. Nakazuje se možnost, da bova nocoj postavljena pred trdo preizkušnjo. Če se ne bo vrnil, bom pošteno najebal.
»Poslušaj, spet!« Komaj slišni ropot se je jačal, helikopter večal in se ustavil skoraj nad nama, kjer je začel lebdeti. Skozi vrata je splezal možak v rdečem kombinezonu, tanka nitka ga je začela počasi spuščati. Srce mi je udarilo v divjem ritmu veselja in olajšanja. Reševalec je nihal in se vrtel okoli svoje osi, enkrat je zadel v steno in se spretno odbil. Kmalu je pristal pred nama. Obraza mu nisem mogel dobro videti, ker je bil skrit v veliki čeladi s slušalkami in mikrofonom. Na hitro je pregledal položaj, rekel, naj vstanem, če morem, in že je imel v rokah gurtno, s katero me je pripel v svoj pas. Takrat sem ga zagledal, svoje kladivo z rdečo vrvico in zelenim tokom, ki mi ga je odtrgalo, ko sem obležal v šodru. Adijo, kolega! Dvajset let sva preživela skupaj. Bolje, da tam ležiš ti kot jaz. Je to znamenje, da kladiva ne bom več rabil? Ko sem se fiksiran obešal na moža, ki je prišel z neba, sem se spomnil Okrešlja in Humarja ter zavpil, naj pogledata, če sem res odštantan. Oba sta preverila in pokimala. Videl sem, da je reševalec nekaj spregovoril v mikrofon in izgubil sem tla pod nogami. Zanihala sva v zraku. Nenavaden občutek. Spreletelo me je nekaj tesnobi podobnega, v duhu sem videl podolgovat rdeče-moder zavoj z belo čelado, ki pada v temačno globel zelene doline. Odločno sem pregnal privid in kmalu so me potegnili v helikopter. V kabini je bil še en reševalec, kasneje se je izkazalo, da je zdravnik, ki se je prijazno nasmehnil, me spodbudno potrepljal po rami in vprašal, kaj se je zgodilo in kje me boli. »Ali boste pobrali tudi prijatelja?« sem vprašal. Pokazal je proti pilotu: »On odloča.«
Na Vršiču so me odložili na travo pred Erjavčevo. Helikopter se je takoj dvignil in poletel proti vrhu stebra. Spomnil sem se, da bi bilo dobro poklicati domov. Izvlekel sem mobi in se trudil, da bi govoril čimbolj trdno. »Kaj je?« Metin glas mi ni bil prav nič všeč. »Malo sem padel, hrbet me boli, najbolje, da grem na Jesenice na pregled, da bom siguren, da je vse v redu.« »Saj sem vedela, da bo nekaj narobe, ker se do zdaj nisi oglasil.«
Iz helikopterja je zlezel Urban, nasmejan do ušes. Upam, da se bo spomnil udobnega in hitrega sestopa, ko bova naslednjič sedela pri pivu.

Diagnoza, retrospektiva in pogled naprej

V ordinaciji je bilo prijetno toplo. V gatah sem ležal na ozki postelji, pokrit z rjuho, okoli mene pa kup plezalne opreme in oblačil. Zdravnik, ki me je z ekipo in vozičkom, na katerega so me položili, sprejel na strehi bolnišnice, kjer smo pristali, je na zaslonu računalnika ogledoval rentgenske slike. Takrat mi je rekel hello, jaz pa njemu živjo. Mislil je, da sem Anglež, ker sem imel še vedno na glavi čelado, na sebi pa pas z vso kramo. Od zaslona se je obrnil k meni: »Dobro ste jo skupili. Na levi strani sta zlomljena 8. in 9. rebro, v ledvenem delu pa dve vretenci, L1 in L4. Morda bo potrebna operacija, to bomo še videli.« Žaluzije na zunanji strani okna so bile tesno skupaj, tako da nisem videl ven. Sem pa videl, kako so se krivile v močnem vetru in slišal udarce težkih dežnih kapelj in zamolklo grmenje. Bil sem zadovoljen, da sem na suhem in ne pod tistim balvanom, dva raztežaja pod vrhom smeri. Vesel sem bil zaradi Urbana, ki je bil tudi na varnem. Četudi morda zdajle koraka po cesti proti avtu, ki sva ga pustila pred Kočo na Gozdu, je rešen. Potem mi je povedal, da je štopal.
Bolečina je postala topa, enakomerna, skoraj znosna. Verjetno je bil to učinek injekcije, ki sem jo dobil na Vršiču med ležanjem na travi. A je rekel dve rebri? Hja, to bo nekaj časa bolelo, tako pravijo vsi, ki so to doživeli; čakaš, da se zaceli, pa mine. Vretenca? Na hrbtenici. Pomigal sem z nogama. V redu. Diagnozo sem slišal, razumel, verjetno ni nič tragičnega, ker je zdravnik govoril z ravnodušnim glasom, kot bi omenil, da je bila tudi danes zjutraj žemlja lepo zapečena in hrustljava. Takrat se še nisem povsem zavedal, da to pomeni zlom hrbtenice, da se je kljub smoli s tistim oprimkom srečno končalo. Bi pretiraval, če bi rekel, da mi je uspel še en close escape² , da sem se ponovno rodil? In to se mi ni zgodilo prvič.
Tisti grif! Edini oprimek v dosegu desne roke, razkošen. Sem bil jaz v teh tisočih ali milijonih let prvi, ki ga je zagrabil? Bi ga moral bolj preizkusiti? Saj sem ga, kot ponavadi. Ni votlo zvenel, ni se majal. Pa sem ga prijel najprej z desnico, obe nogi postavil na trenje, ga zgrabil še z levico in obremenil … Tedaj je moj angel varuh pogledal stran. Nekaj ga je zmotilo, brhka planinka, mobilnik, politična situacija, črevesje … vrag si ga vedi kaj; tudi tam zgoraj je vedno več šlamparije. Pred menoj je zahreščalo. Zahrbten, potuhnjen glas, kot bi prihajal iz notranjosti gore. Takoj mi je postalo jasno, kaj se dogaja, rešitve ni bilo. Pred oči mi je padel temen zaslon, pospešeno sem začel padati. Začutil sem rahel sunek, izpulil sem svoj klin, nato še enega, šibkejšega, ven je šel stari klin. Ker ni bilo težav z aerodinamiko, sem po desetmetrskem poletu s hrbtom treščil na gredino kot slabo izdelana raketa modelarskega krožka. Iz prsi se je dvignil val vročine in se izlil v usta. Kri? Ne. Zaslon se je razsul, zagledal sem sive stene, a le za hip, kajti potegnilo me je v preval nazaj … in še enkrat … in še nekajkrat, dokler me ni ustavila napeta vrv. Obležal sem, otrpel, v ušesih je glasno šumela tišina. Pogledal sem navzgor proti Urbanu, ki je zaustavil moje salte. Hotel sem se pobrati, pa me je ostra bolečina prikovala na tla. Spravil sem se na kolena in komolce in se začel nagonsko, kot žival v brlog, plaziti po strmem melišču proti prijatelju, ker sem hotel biti zraven človeškega bitja. Ob sebi sem zaslišal aaarrrgh, aaarrrgh, aaarrrgh … Ponavljalo se je z vsakim mojim premikom. Ne da bi obrnil glavo, sem poškilil proti desni, vendar tam ni bilo nikogar. Dojel sem, da je to moj glas.
Za menoj sta dve operaciji, čaka me še ena. In potem okrevanje in pobiranje. Kajti pobral se bom, čeprav ne dobesedno v smislu Crossove trditve; v steber se namreč ne nameravam vrniti. Mislim, da imam krušljivih sten dovolj. Bom pa telovadil med svedrovci. In ko me bo srce vleklo nazaj v krušljivo lepoto, upam, da bosta moja trdna zaveznika razum in spomin na to, kar sem prestal. Pa še nekaj me moti. Odkar plezam, trdim, da je to moja zasebna zabava. Pri prvih dveh padcih je ostalo v mejah zasebnosti. Soplezalec Damjan Slabe, strokovnjak za prvo pomoč in bližnjice, mi je zlome tako dobro imobiliziral, da sem lahko sam sestopil. Pri tej nesreči pa sem prekoračil črto zasebnosti, mar ne?

Ne vem, kako bi napisal tole, da ne bi zvenelo kot gola formalnost. Nemogoče mi je z besedami izraziti svojo hvaležnost, kajti prekleto dobro se zavedam, da brez njih morda ne bi pisal teh vrstic. Iz srca se zahvaljujem vojaški helikopterski posadki in obema gorskima reševalcema, ker so naju 28. 7. 2007 rešili iz Hudičevega stebra v Prisojniku tik pred nevihto.

1. William Shakespeare, Kralj Lear, V, 3.

2. Situacija, v kateri se nekdo za las izogne nesreči, ki bi se sicer tragično končala.

Mire Steinbuch