Zdenka Mihelič 23.06.2008 13:54 2117 0

Na današnji dan, 23. junija leta 1859

se je rodil slovenski planinec in kartograf Alojzij Knafelc, oče slovenske planinske markacije

Njegova označba planinskih poti, ki jo je iznašel; rdeč kolobar okoli belega polja (Knafelčeva markacija) - je bila uvedena leta 1922.

Izdelal je tudi več planinskih kart (med njimi leta 1910 enega naših prvih planinskih zemljevidov Julijske Alpe) in pisal članke o planinstvu.

Alojz Knafelc

(Novo mesto, Šmihel, 23.06.1859- Ljubljana,26.04.1937)

Alojz Knafelc je bil planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Končal je dva razreda takratne gimnazije. Vojsko je služil v Ljubljani v letih 1880 – 1883. Leta 1884 je dobil pri železnici službo risarja pri gradnji železnice Hrpelje – Kozina. Leta 1906 je bil premeščen v Beljak od tam pa v Trst, kjer je bil do leta 1915. Leta 1916 je zopet prišel v Ljubljano. Leta 1917 in 1918 je preživel na Češkem v Krkonoših. Upokojen je bil leta 1922 v Zagrebu. Leta 1918 je v Ljubljani na Orlovi ulici kupil hišo in se v njej po upokojitvi stalno naselil do svoje smrti.

Takoj po ustanovitvi se je včlanil v Slovensko planinsko društvo. Pomagal je pri ustanovitvi Ziljske podružnice SPD s sedežem v Beljaku. Od ustanovitve do odhoda iz Beljaka je bil njen tajnik in blagajnik. Planinarjenja se je lotil načrtno in ostal temu načrtu zvest vse življenje. V planine je hodil predvsem sam. Prve poti je začel označevati v Zajzeri.

Ko je leta 1906 prišel v Trst se je pridružil tamkajšnji podružnici SPD. Načrtno je obiskoval Zahodne Julijce in markiral marsikatero pot. Leta 1923 je na novo prepleskal Aljažev stolp. Takrat je bil na vrhu šestdesetič. Dobro je poznal tudi Fruško goro in bolgarske planine.

Na občnem zboru, 4.marca 1922 je bil izvoljen v Osrednji odbor SPD in v njem ostal vse do svoje smrti. Posebno se je udejstvoval kot načelnik markacijskega odseka. Od leta 1928 pa je bil tudi gospodar koče pri Triglavskih jezerih, za katero je očetovsko skrbel. Nanj še danes spominja plošča na skali ob jezeru.

Risarska spretnost mu je pomagala pri risanju grebenskih zemljevidov (Julijske Alpe (leta 1910), Tržaška okolica in Blejsko jezero z okolico (leta 1911). Narisal je tudi železniško karto Jugoslavije (leta 1925). Pisal je razne članke v Planinski vestnik. V njem je objavil veliko planinskih spominov. Zanimal se je tudi za fotografijo. Razen objektiva je celoten fotoaparat izdelal sam. Svojo voljo in spretnost v vseh stvareh je pokazal 11.09.1900, ko se je pri triglavski kapelici poročil prvi par in sicer pipar Korenčan in Jelica. Knafelc je bil cerkovnik, ministrant in fotograf.

Da bi se ustvaril v markacijski dejavnosti enoten sistem označevanja, je SPD koncem leta 1921 organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je Alojz Knafelc. Na sestanku v zadnji sobi nekdanje Narodne kavarne v bivši Gosposki ulici je bilo sporazumno z skalaši in Knafelcem sklenjeno, da bo bodoča enotna oznaka na planinskih poteh - rdeč kolobar z belo piko in smerna tabla, kakršno je predlagal Knafelc. Knafelc je pripravil tudi enotna navodila za markiranje potov, ki jih je objavil v julijski številki PV leta 1922 in leta 1924 še v samostojni publikaciji.

Že spomladi leta 1922 je začela potekati akcija za označitev vseh naših gorskih poti z novo markacijo in smernimi tablami. Bilo je to pred Sokolskim zletom v Ljubljani. Ob sokolskem zletu je bil namreč pri Zvezi za tujski promet osnovan odsek za vodstvo Sokolov po zletu v naše gore. Pod Knafelčevim vodstvom so skalaši prevzeli nalogo markiranja potov z novimi znaki. V pomoč so jim bili tudi številni člani SPD, ki so z vso zavzetostjo opremljali planinske poti. V dobrih 2 mesecih so bile vse glavne poti opremljene z novo markacijo in tablicami.

Poleg markacij je skrbel tudi za kažipotne table. Te je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam. Sam je tablice tudi zanesel na predvideno mesto in jih tam tudi pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic z zaporednimi številkami. Seznam se končuje leta 1936 s številko 466.

Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, enostaven, opazen in razpoznaven. Tekom desetletij je postala Knafelčeva markacija nekak simbol slovenskega alpskega prostora. Z Zakonom o planinskih poteh, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2007 je njena oblika in uporaba tudi zakonsko urejena.

Za svoje delo markacisti prejmejo priznanja, ki so ravno tako poimenovana po njem. In sicer za večletno delo na planinskih poteh Knafelčevo priznanje, za življenjsko delo pa Knafelčevo diplomo.