Gorniška potepanja: Čedce ni več! Vsaj takšne ne, kot smo jo poznali. Bila sva ena zadnjih, ki nama je bilo dano povzpeti se po lovski poti v krnico nad najvišjim slapom v Sloveniji. Nad njo kraljuje severno ostenje Jezerske Kočne z Velikim kupom. Opisa ni v nobenem vodniku ...
Po lovski poti ob Čedci
Čedce ni več! Vsaj takšne ne, kot smo jo poznali. Bila sva ena zadnjih, ki nama je bilo dano povzpeti se po lovski poti v krnico nad najvišjim slapom v Sloveniji.
Nad njo kraljuje severno ostenje Jezerske Kočne z Velikim kupom (2200 m). Opisa pristopa ni v nobenem vodniku. Na pomoč sta nama (kot že velikokrat) priskočila Marijana in Marko, ki sta dodobra raziskala tudi to za veliko večino popolnoma nepomembno, a zelo lepo in težko dostopno goro. Tako sva se lepega sobotnega jutra znašla v Makekovi kočni nad Jezerskim, z upanjem, da tudi nama uspe odkriti od vseh pozabljeni vrh.
Začela sva zelo lagodno po označeni poti k slapu Čedca, ki je (bil) s sto tridesetimi metri najvišji slap pri nas. Povzpela sva se skoraj do slapu, tod pa s pogledi že iskala grapo, ki se od glavne odcepi proti desni. Grapo sva našla, obljubljene potke pa ne, a naju to ni preveč vznemirjalo, saj so se prehodi ponujali kar sami od sebe. Dvakrat jo je sicer zagodlo rušje, ki pa nama ga je uspelo prepričati, da se malo umakne. Na koncu je rušje še prav prišlo, saj so njegove veje zelo pripravne za lovljenje ravnotežja v strmem svetu.
Višje sva res stopila na obljubljeno potko, ki ima očitno začetek nekoliko bolj desno, kot sva mislila. Sprejel naju je redek gozd. Videlo se je, da po tej poti ne hodi veliko ljudi. Ko sva prišla do skalne zapore pod Škofovo kapo, je bil prehod možen samo levo in desno. Desno je bilo sicer bolj vabljivo (beri shojeno), toda slap Čedca je na levi in če sva hotela v krnico nad slapom, sva morala tja. Napeto sva oprezala za prehodom. Na prvi pogled je bilo videti, kot da ga ni.
Izpostavljena polica naju je vodila proti slapu. Občudovala sva ga s popolnoma 
novega zornega kota. Dolgo sva strmela vanj. Kot bi vedela ... Po strmi gruščnati grapi sva se povzpela v lep macesnov gaj, ki ga tudi ni ostalo prav veliko. Potka nad njim ugasne. Prestopiti je bilo treba bistri potoček, ki napaja slap. Žal pa voda ni tekla samo po tleh, ampak je začela padati tudi z neba. Nebo se je zaprlo in izboljšanja ni bilo videti. Ker je bila ura še zgodnja, sva se zavlekla pod previs in sklenila počakati, da si vreme morda premisli. Videlo se ni nikamor. Še do Velikega kupa ne. V prvi uri se ni zgodilo nič, v naslednji tudi ne, nato pa so se megle vendarle začele umikati. Tudi deževati je prenehalo, a spet začelo. Že sva pospravila in sklenila oditi v dolino. Sestopila sva po melišču, ko se je pokazalo sonce. »Greva gor.« Dobro sva se razgledala, našla obljubljeno votlino in tik levo ob njej splezala čez pregrado. Levo od naju so šumeli slapovi ...
Pod vršno zgradbo sva krenila po široki gredini v levo in dosegla melišče, ki naju je pripeljalo do skal pod ramo Velikega kupa (2120 m). Vzpon na najvišjo točko je postregel s krušljivim in izpostavljenim grebenom. Točno višino vrha je takole amatersko res težko določiti. Meni je »vector« pokazal 2205 m, a zračni pritisk se je čez dan že tolikokrat spremenil, da je tudi ta podatek lahko napačen. Je pa vrh zagotovo višji od 2192 m, saj je sedlo med Velikim kupom in Jezersko Kočno visoko 2178 m.
Po precej manj krušljivi skali sva sestopila proti omenjenemu sedlu. Najlažje je čisto po grebenu. Roke so se dotikale grebenske rezi, noge pa iskale majhne stope na desni. Sedlo zaznamuje velika skala, ki je res najbolj podobna kocki. Vzpon nanjo ni čisto lahek, ga pa zelo poživi pomladno cvetje.
Po melišču sva se »odpeljala« navzdol, nad pragom pravočasno zavrla in se po gredini vrnila nad skok. Spet je začelo deževati. Uh, pa ravno sva se veselila suhih skal ob vrnitvi. Ker ni bilo videti, da bo kmalu nehalo, je bila rešitev samo ena. Čimprej dol! Še tako naju je voda kar pošteno zalivala. Nekaj z neba, nekaj pa s previsnih skal nad votlino. A glej ga, zlomka! Ko sva bila iz najtežjega, je dež ponehal. Nisva vedela, ali naj se zjočeva ali smejiva. Seveda sva se smejala – tako se veliko lažje živi.
Nad Čedco so bila še obsežna snežišča. Tistega z varnim iztekom sva z veseljem uporabila za zastonj prevoz. Dodobra sem poslikal ustje slapu.
Prepad je (bil) presunljiv. Lovska pot je bila zahtevna tudi nazaj grede. Izpostavljene in mokre prečnice so zahtevale od naju vso pozornost. Spodaj sva rešila še eno uganko. Našla sva začetek lovske poti in se hkrati vprašala: »Greva pod slap? Ah, ne, dovolj je za danes. Saj ni zadnji dan.« Bil je ...
Prispela sva v grapo pod slapom, se zazrla vanj in kljub prejšnji odločitvi odvrgla nahrbtnika in stekla navzgor. Čisto do tolmuna. Pošteno sva se osvežila.
Zadnjič ...