Gea, Gorazd Stražišar - Pri izbiri poti moramo biti previdni, saj nam, gorskim kolesarjem, ni dovoljeno voziti, kjer koli si želimo.
Gorsko kolesarstvo je med nami že več kot trideset let. Toliko je že preteklo, odkar so v Ameriki nekateri zanesenjaki s prirejenimi kolesi začeli voziti zunaj urejenih poti. In rodil se je MTB (mountain bike) ali primernejše – gorsko kolesarstvo.
Gorsko kolesarstvo se mi zdi celo bližje pohodništvu ali (v nekaterih oblikah) planinarjenju kot samemu kolesarstvu. V večini primerov namreč osvojimo vrh, pa naj bo to bližnji grič ali težko dostopna gora, ki nam potem, glede na naše sposobnosti, omogoči zanimiv spust z vrha.
V kolesarskih parkih se naučimo pravilne vožnje skozi nagnjene zavoje. Fotografija: Dejan Ogrinec
Podobno kot izlet v gore tudi gorsko kolesarstvo ni samo hoja in naprezanje pri vzponu. Je odkrivanje neznanega, je občutek svobode in priložnost, da si tudi sam s seboj. In v takšni družbi prideš do zanimivih ugotovitev ter se lahko marsikaj »pogovoriš«.
Pri osvajanju vrhov in odkrivanju novih poti, tako navzgor kot tudi potem navzdol, nas po navadi ne žene sla po rekordih. Ne gre za to, da čim hitreje prepeljemo pot, ampak za to, da na tej poti čim dlje uživamo. Seveda pa ima ta, zdaj že zelo razviti šport tudi tekmovalni naboj. Razdeljen je v kar nekaj kategorij, ki so se iz osnovnega krosa, ki je tudi olimpijska disciplina, razvili kasneje. In prav spust je ena najatraktivnejših in najbolj znanih zvrsti.
Prijazno do drugih in narave!
Zadnje desetletje se je gorsko kolesarstvo zelo razširilo, kar ne preseneča, saj imamo v naši deželi idealne možnosti za gojenje tega športa. Naši hribi niso prestrmi za kolesarjenje in nič koliko poti vodi po njih. Poleg tega nam podnebje in raznolika klima omogočata kolesarjenje vse leto; tudi pozimi nam Primorska ponuja veliko poti, če nas le mrzla burja ne prežene.
Pri izbiri poti moramo biti previdni, saj nam, gorskim kolesarjem, ni dovoljeno voziti, kjer koli si želimo. Zato je najbolje, da na izlete, ki zajemajo tudi obljudene planinske steze, ne gremo na lepo sončno nedeljo. Te steze osvojimo med tednom, saj takrat ni priložnosti, da doživimo neprijetne poglede občasnih pohodnikov. Res je seveda, da je pogosto krivda tudi na naši strani, saj nekateri gorski kolesarji ne poznajo zakona in osnovnega bontona ter izsiljujejo prednost na poteh, ki niso namenjene kolesom. Po dolgoletnih izkušnjah pa vam lahko zagotovim, da lepa beseda skoraj vedno lepo mesto najde. Pozdrav mimoidočemu bo po navadi preprečil hudo kri. Sestop s kolesa in prijazno čakanje, da gredo pohodniki mimo, se vedno obnese. Poleg tega pa ne pozabimo: vedno pazimo, da ne škodujemo naravi, njenim prebivalcem in okolju, po katerem se vozimo.
Po ozki stezi v dolino. Fotografija: Martin Plevnik
Na žičnico s kolesom?!
Z razvojem kolesa in opreme ter tehnike vožnje je marsikateri hrib postal primeren za vožnjo z gorskim kolesom. Na srečo je malo tistih, ki pririnejo ali celo prikolesarijo na višje, težko dostopne hribe. Mladi se namreč vedno bolj odločajo za zvrsti gorskega kolesarjenja, pri katerih napor pri vzponu ni potreben. Bojazen, da bo v gorah kolesarjev preveč, je zato odveč. S pojavom kolesarskih parkov, ki so namenjeni samo spustom, saj nas žičnica popelje na vrh, so se odprli primerni poligoni za vse. Tu se lahko kolesarji naučijo različnih tehnik spusta, skokov, trikov in še marsičesa, za kar so naravni poligoni neprimerni in prenevarni. So pa kolesarski parki primerni tudi za začetnike, saj je po navadi kar nekaj prog in objektov namenjenih njim. Poleg tega je vedno več tečajev tehnik vožnje, podobno kot na smučiščih, kjer vas učitelji na prijeten in zabaven način uvedejo v smučarske veščine.
Visokotehnološka kolesa
Kakor se je pojavila želja po zahtevnih vožnjah navzdol, tako so se tudi kolesa prilagajala potrebam in zahtevam kolesarjev. Z razvojem materialov, procesov izdelave in komponent, ki sestavljajo gorsko kolo, je potekal tudi razvoj gorskega kolesa. Tu se je v nasprotju s cestnim kolesom, ki ga pravila v razvoju zelo omejujejo, pokazala vsa domišljija in inovativnost konstruktorjev. Danes skoraj ni več gorskega kolesa, ki vsaj spredaj ne bi imelo vzmetenja. Hidravlične disk zavore so tudi že nekaj vsakdanjega in polnovzmetena kolesa počasi prevzemajo primat v višjem cenovnem razredu. Še nedolgo tega je bilo precej polemik o tem, ali so vzmetena kolesa potrebna, ali »guncanje« ne pobere vse energije in podobno. Kot da bi vsi dirkali za tistih nekaj sekund razlike, ki se tako ali tako pokažejo samo na trdi, urejeni podlagi, kot so ceste, kamor pa gorsko kolo niti ne spada!
Na naravni podlagi so »polnovzmetenci« v veliki prednosti. Močni okvirji, ki omogočajo hod zadnjega dela kolesa preko 20 centimetrov, tako kot sprednje vilice, so prevzeli prvo mesto v ekstremnih oblikah gorskega kolesarjenja, ki vključuje tudi skoke v globino. In to resnično v globino, saj tisti, ki znajo, in tisti, ki si upajo, letijo tudi deset metrov globoko in več. Dolžine skoka so tako že blizu motorističnim.
Sama geometrija kolesa in položaj telesa na kolesu sta se prav tako spreminjala z razvojem. Od začetnega gorskega kolesa, ki je bilo namenjeno predvsem vožnji v strm klanec, tako ni ostalo kaj dosti. Danes so to polnovzmetena kolesa z lahkimi in močnimi okvirji, vrhunskimi prestavami in zavorami in bore malo so podobna 30 let starim pionirjem tega športa.
Več v junijski številki revije GEA
Gorazd Stražišar