o pomoči Pavli Jesih, ki je ob prvenstvenem vzponu ostala v vršnem delu Centralnega stebra – 21.2.86 poslal Pavletu Šeguli
Joža Štolcar
Ladja 6c Medvode
61215 Medvode |
Ladja, 21.2.86 |
Spoštovani!
V roke mi je prišla knjiga "Gorska rešev. služba" pri Plan. zvezi Slovenije, 1912-1982.
Na osmi strani pišete, naj bi napake in vrzeli popravili. Oglašam se, ker sem na 65. strani prebral, kako je potekalo reševanje Pavle iz stene.
Takrat sem bil navzoč, pa bom opisal kako je bilo. Zaposlen sem bil kot progovni delavec pri Sekciji za vzdrževanje proge na Jesenicah. Iz pisarne je prišla uslužbenka in povedala, da je iz Železarne Gregor Klančnik povedal, naj grem takoj v Vrata. Tam sta v težavah Joža in Pavla. Odšel sem domov, vzel dvajsetmetersko pletenico, tri prusikove zanke, dva karabinerja in nekaj klinov. Zelo me je skrbelo, kako bomo reševali. Kaj sem jaz ubogi samohodec proti Jožu. Saj nisem bil posebno vešč manevriranja z vrvmi. Res sem veliko plezal, a vse le sam.
Na Turkovi planini je na vereji slonel stari Polda. Povedal mi je, da sta Pavla in Joža v takem kraju kjer še nikoli nihče ni bil. Naprej pa ne gresta več. To je še povečalo mojo skrb. V mraku sem prišel v Aljažev dom. Tam sta že bila Tomaž Ravhekar in Janez Gorjanc. Oba moja dobra znanca, zlasti Tomaž pa tudi odličen plezalec. Kar odleglo mi je.
Zjutraj smo zgodaj vstali. Pospravili v koči. Zunaj je takrat odjeknil strel iz vojaške puške. Tomaž je dejal, da si je pač kakšen ustaš ali četnik iz obupa ker ne more preko meje vzel življenje. Taki slučaji so se takrat dogajali.
Prav zaradi tistega strela, je morala uboga Pavla prebiti še eno noč v steni.
Nadeli smo si nahrbtnike, da odidemo, takrat pa je vstopil Joža in se zgrudil po tleh. Pobrali smo ga, mu dali vode in medu pa je takoj bil dober. Povedal je, da je Pavla zelo žejna, naj vzamemo veliko pijače s seboj. Te pa nismo imeli. Bil sem najmlajši z dovolj kondicije. Ostal sem v koči, skuhal čaj, zaklenil kočo in odhitel za trojico.
Drugih reševalcev ni bilo. Ne vem, kdo naj bi Cirilu dejal, da sta bila tudi Maks in Drago pa še nekateri...
Hitel sem proti Luknji. Pričelo je deževati. Čudil sem se,da onih ne dohitim. Po tleh pa sem sledil,hojo. Megle so se leno vlekle, nikamor se ni videlo. Bolj sem hitel, bolj sem se čudil, da jih ne dohitim.
Enkrat se je pretrgalo, za hip, takrat som opazil Pavlo v steni. Po Bambergerjevi sem bil hitro na Plemenicah. Tam sem šel na rob, malo je posijalo sonce in spet sem zagledal Pavlo. Pričel sem jo klicati. Odzvala se je le na prvi klic. Verjetno je spoznala po glasu, da nisem pravi Joža.
Takrat pa so se od spodaj oglasili ostali trije. Ker jih nisem dohitel so šli prav počasi, potem pa še vedrili. Vedeli so, da je v mojem nahrbtniku vsa oprema za reševanje. Ko so me zagledali so seveda pohiteli. Meni ni šlo v glavo, da so zadaj, saj sem jih vendar sledil. A oni so šli po levi, jaz pa po desni stezi. Šele ob snidenju na vrhu je Joža povedal, da je takrat ko smo mi slišali tisti strel trentarski divji lovec ustrelil gamsa in odhitel z njim proti Luknji. Sledil sem njega,ne pa njih.
Na stebru se nismo mogli zediniti, kje naj se spustimo navzdol. Povedal sem Janezu,da se s Plamenic vidi Pavlo. Odšel je tja in nam z dogovorjenimi znamenji nakazal pravilno smer.
Čudili smo se kako je Joža mogel sam izplezati, pa Je dejal, da ni bilo prav nič težko. Tako gosta megla, da je bila, da je vanjo zabijal kline. Ko sem nižje doli na tleh našel klin sem to zavpil Jožu. Odgovoril je, da je njegov. Eden tistih, ki ga je zabil v meglo. Ko je ta izginila je pa seveda padel na tla. Nas je skrbelo kako borno Pavlo spravili ven. Joža je pa bil spet stari hudomušni Joža.
Pričela nas je loviti noč. Odšli smo jo prebdet v staro italijansko kasarno.
Zjutraj sva se s Tomažem spustila no stebru navzdol. Zmenila sva se, da jo on naveže, potem pa jo "na ho-ruk" potegnemo navzgor. S tem pa ni bilo nič. Pavla se ni pustila izvleči. Le varovana je lepo sama izplezala.
Tomaž je videl, kako sem prejšnji dan in vso noč žrl – kaj če Pavla umre. Čutil sem se krivega, da je morala biti Pavla eno noč več prav zaradi mene v steni. Prišepnil mi je, za "ho-ruk" bi pa morala biti Pavla vsaj še eno noč v steni. Trpela pa je. S konservo je lovila kapljice, ki so padale čez previs. A kaj, ko se je vsaka v tisti plitki posodici raspršila.
Med našim reševanjem je prišel gori tudi Jaka, Jožev nečak. Na vrhu nas je slikal. Slika je objavljena v knjigi "Triglav gora in simbol." Slika je zanimiva ker se na Tomaževih kvedrovcih lepo vidijo žeblji "kroparji". Takih čevljev danes ni videti več.
Jaka in Joža sta s Pavlo počasi sestopala s Pavlo po Bambergovi v dolino. Mi trije pa smo odhiteli naprej. Pavla je pozneje vsakemu od nas podarila Lovšinovo knjigo o Triglavu. Knjige so bile brez posvetila. Meni je to pozneje prišlo kar prav. Iz Amerike je prišel na obisk ženin stric. Knjiga se mu je zelo dopadla, pa sem mu jo dal.
Jaka je tudi po eno tisto sliko z vrha dal sedaj že pokojnima Janezu in Tomažu. Jaz sem bil pa za dve leti premeščen v Bosno med tem pa je Jaka sliko nekam založil.
Škoda, da je Pavla v tej humani družbi umrla v žalostnih okoliščinah.
Joža Štolcar
z družino
Prepis je kar se da
avtentičen: popravljenih je nekaj tipkarskih napak, predvsem dodani presledki za ločili ... in
natipkano je tisto, kar je bilo dopisano z roko; obdržali pa smo
zbito obliko originala, brez povečanega presledka med odstavki; izpuščen pa je zadnji odstavek, z
neplaninsko vsebino.