Janez Pikon: Območje severno na robu Uskovnice, ter visoko nad Dolino Voje se imenuje klinasto zaključeni predel gorske doline, ki pa skriva še marsikaj. 
Gozdni predel Zatrep, nekoč gorski pašnik ali manjša planina domačije iz vasice Studor v Bohinju je že dokaj zaraščen in precej strm gorski svet. Z Loma in Uskovnice nadaljujem severozahodno proti predelu Zatrep in Dolini Voje. Sončna lega in vzdrževana hišica ohranjata skrivnostno območje v prijetnem spominu vsakega popotnika. Precej ravninski del se nadaljuje tudi po prehojenemu travniškemu predelu Uskovnice. Široka in tudi dobro prevozna gozdna pot pelje prečno po skoraj povsem ravnem terenu. Pogled v visokogorski svet izgine takoj, ko začnem po gozdnem in še vedno ravnem terenu pod predeloma Pšinc in Čiprje, toda višje nad menoj se vso pot dobro vidi gozdni vrh Mesnova glava nad področjem Močile. Nadaljujem in vedno bolj imam občutek, da prihajam na samoten in zelo miren kraj. Pot se zoži in preide v stezo, ki je mestoma markirana vse do Doline Voje in slapu Mostnice.
Koča v Zatrepu, Dolina Voje, Uskovnica
Prispem na Zatrep (povdarjeni a) in opazim lepo hišico z vrtom na edinem ravnem travniku. Nižje pod potjo je že precej zaraščeno, čeprav je bil to včasih Odolnekov rovt, ki so ga pred vojno še kosili in tudi pasli živino, po vojni niso več skrbeli zanj in ga prodali.
Dom na Vojah, slap Mostnice na Vojah, Doma na Vojah
Po krajšem pogovoru z lastnikom nadaljujem nižje poti slapu Mostnice v Dolini Voje. Sedaj se steza strmo spušča zahodno in kmalu slišim, kasneje tudi vidim slap Mostnice. Mogočen slap v teh dneh ne dovoli, da bi se približal ograji, kajti močno pršenje vode in vlaga ne dovolita ogleda od blizu. Po Dolini Voje je že precej toplo in prav pride vsaka senca med potjo. V koritih Mostnice je hladneje in tudi prijetnejše, saj je z mogočnimi tolmuni in tokovi Mostnica danes veličastna. Nadaljujem do Hudičevega mosta in naprej do Stare Fužine, kjer je konec moje današnje poti.
Zgodba Zatrep: Po prvi svetovni vojni so se fantje po vrnitvi z bojišč ob kozarcih vina v gostilni Pr' Tomažovcu v Češnjici pogovarjali o dogodivščinah, ki so jih doživljali na frontah po Evropi. Vsi so si imeli veliko povedati o takratnem vojskovanju in tudi drugih prijetnejših doživetjih, ki jim jih je prinesla tujina. Razen molčečega, ne preveč zgovornega, vendar postavnega fanta, ki zaradi rahle šepavosti ni bil vpoklican na fronto in ostal doma ves čas vonje. Silili so vanj, naj jim še on pove kakšno njegovo prijetno doživetje iz časov, ko niso bili skupaj. Pogleduje jih in končno obotavljajoče spregovori kar velike besede. Dejal je »Je sm šov pa vsak konc tedna u Zatrep, am pa to.« Mislim, da je prvi del stavka razumljiv, drugi del (am pa to) je zelo bistroumno postavljena obrazložitev prijetnih trenutkov, ki jih je doživljal vsak konec tedna v Zatrepu, posebno zato, ker v tistih časih na planinah ni šlo brez čednih majerc.
Janez Pikon