Planinski vestnik 1948 – dr. France Avčin: prva ponovitev Čopove smeri v Centralnem stebru

Planinski vestnik, 1948, stran 281-291

Dr. France Avčin:

Čopova smer v Triglavski steni

(Centralni steber)

Konci prstov se še niso zacelili od vseh ranic, ki so jih zarezale ostrine skalovja na Centralnem stebru v Triglavski steni, ko že prijemljem za pero. Dolžnost je, ki me sili k temu, tovariška dolžnost do Čopovega Joža. V družbi prijatelja inž. Dolarja mi je uspelo po Joževih stopinjah preplezati eno najdrznejših plezalnih smeri v naših gorah, vsekakor pa najdrznejšo od vseh, kar se jih vzpenja čez Triglavsko severno steno. Toda ni to, kar bi hotela povedati alpinskemu svetu doma in za mejami. Za mnogo več gre. Midva sva le skromna ponavljalca, prava začetnika napram našemu velemojstru v skali, Čopovemu Joži. Namen tega članka je eden in edin: pokazati Jožo v luči, ki naj pravilno osvetli njegovo delo in njegovo skromnost. Kajti alpinska dejanja, ki jih je Joža izvršil v Centralnem stebru, so izredna dejanja izrednega človeka. Tako borno sedaj malo težje junačili tam za Aljaževim domom pred obličjem Stene, ponavljajoč Jožev steber kar z očmi in jezikom, češ: ,,E, če je Joža s petimi križi in z netrenirano Pavlo povrhu prišel preko, že ne bo kaj tako posebnega vse skup.

Tudi naj bo ta članek izpopolnitev E. Lovšinove reportaže o tej turi, priobčene v Planinskem zborniku 1945, str. 157, ki jo more pisatelj pripovedovati le po tem, kar je izvedel iz ust včasih kar preponižnega Čopovega Jože. Midva sva pa videla na lastne oči in otipala z lastnimi prsti. Zato meniva, da sva tudi z vso pravico poklicana povedati kar misliva.

Joža nama je pravilo svojem vzponu in iz teh neurejenih pogovorov sva si sestavila približen opis smeri. Joži je šlo za to, da nekdo res objektivno oceni njegov steber. Sam ga namreč niti ni mogel, kajti okoliščine, v katerih sta ga z Jesihovo Pavlo ukrotila, so bile tako izjemne, da mu to sedaj rada verjameva. Drugič pa so ga mikali mnogi klini in vponke, ki jih je moral svoj čas pustiti v steni. Ta roba je dandanes za plezalca dragocena. Pa še star daljnogled, rešpetlin na eno oko, nama je položil na srce, če ga, ubežnika, kje zalotiva.

S temi pičlimi aduti v rokah sva odšla v Vrata. Dne 18. avgusta zjutraj je bilo ob treh nebo mračno. Močan jugozapadnik se je zaganjal v dolino in preganjal zvezde z motnega neba. Že sva upala, da bova lahko spala naprej. Nič ni bolj sproščujočega, kot če zjutraj pred težko plezarijo, ki se je vsaj na tihem — kar priznajmo — malo bojiš, zaslišiš enakomerno bobnanje dežnih kapljic na strehi. Vendar ni vreme krenilo nikamor, ne na boljše, ne na slabše. In tako sva ob štirih vseeno odšla proti Steni z dogovorom, da se obrneva, ako bi vreme kazalo slabe namene, in sicer pred vstopom v Slovensko, ali na Gorenjskem turncu, najpozneje pa vrh Centralnega stebra, kjer se ta izgubi v oni silni, gladki in prevesni skalni trikotnik med Gorenjsko in Prusik - Szalayevo smerjo.

Toda vreme je držalo. Ko sva ob petih kar nenavezana hitela čez Tumovo smer in naprej po Zlatorogovih stezah v Nemško, se megleni jeziki fena čez Luknjo in Stenarjeva vratca niso ne daljšali, ne krajšali. Ko sva ob osmih že drugič zajtrkovala na Gorenjskem turncu, se je pričela kazati celo Škrlatica. To je odločilo: vsaj vrh stebra zlezeva! Od tam še vedno prideva nazaj, če ne drugače, pa po vrvi.

Daro je hodil spredaj z ježem samih klinov in vponk za pasom. Zadaj pa jaz, kot po navadi z zajetnim oprtnikom., s hrano in pijačo za dva dni, z rezervnim železjem, anoraki in pomožno vrvjo; vmes pa naša preskušena nylonska vrv. Kakih 40 metrov nad Gorenjskim turncem sva krenila po polički na desno. Kmalu sern na tleh zapazil ostanke oprtnika, ki se je bil bogsigavedi kdaj in komu poslovil z Ladje v Gorenjski. Odrezal sem košček jermena v spomin in vsilila se mi je neprijetna misel, kakšen bi bil lastnik, če bi obenem s svojim oprtnikom premeril ono strahotno višino pod Ladjo. Toda že sva stala v mali škrbinici vmesnega stebriča med Gorenjsko in Centralnim stebrom. Videla sva, da do njega ne gre drugače kot navzdol po dva metra niže ležeči poševni polički.

Polička je bila že prva preskušnja najinih ravnotežnih sposobnosti. Od sile natančna je bila, zlasti zame s težo na hrbtu. S klini ni bilo nič, preveč je drobljiva.

V grapi je bilo kar prijetno in zložno. Malo sva lezla po njej, nato pa takoj po udobnih policah na raz stebra. Hitro sva se dvigala čez strme stopnje in skozi zanimive poči. Na manjši glavi naju je pozdravilo prvo znamenje prvopristopnikov: prijazen možic. Tako je šlo kar naprej, dokler nama ni navpična stopnja nad razkošno polico zastavila poti. Ta skok spada v isto geološko plast kot Ladja v Gorenjski, dasi leži poševno nekoliko pod njo. Njen apnenec bo menda pomešan z dolomitom. Zato je skala kompaktnejša in gladkejša, erozija manjša. Skok sva prelezla z desne skozi navpično poč, uporabljajoč stransko oporo, in že sva stala na lepi cvetni gredi. Na levo vodi v prvo, veliko rdečo votlino; nad njo pa že „stena izboči obrvi" v obliki cele vrste balkonskih preves. Sploh je tam gori za prevese dobro preskrbljeno in se bivaku za streho ni bati, le da bi moral sedeti bolj v zraku ali pa megli, kot je to delal naš Joža. Če jih gledaš z onega mesta, se ti vidi pot navzgor precej nemogoča. Z Darom tudi danes priznavava, da bi nama jedva prišlo na misel, poskusiti tam naprej. Toda Joža ima drugačno srce v prsih. Ko sta pred vojno s Tržačanom Comicijem zijala z daljnogledom v one konce, je ta do sedaj največji, žal že pokojni mojster v skali po Joževem pripovedovanju sicer zmigaval, a vseeno dopustil možnost: „Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš, al ga ne greš!"

In Joža ga je šel „provare". Iz jeze in zaradi stare obljube, v starosti 52 let na prvo turo po štirih letih okupacije za bodočo žico in tudi za litrčki cvička pri „Sokolu" v Ljubljani, s tovarišico brez treninga, ki ga tudi sam ni imel. Samo njegovemu nezmotljivemu, gamsovskemu orientacijskemu pranagonu, železni moči in vzdržljivosti rok jeseniškega kovinarja, njegovi ogromni plezalski praksi in pa pravi gorenjski trmi gre hvala, da sta dve človeški bitji takrat preplezali, tako ali tako, smer, s katero se morejo pri nas meriti le najtežji vzponi najdrznejših.

Nama je bilo seveda lahko. Vedela sva, da je kljub povsem nemogočemu videzu človek le prišel tam preko. Vedela sva, da tiči tam gori vrsta klinov, zabitih z Joževim kladivom, pa še nekaj vponk v njih. Imela sva vsaj približen popis. Bila sva prilično v treningu in — sit venia verbo tudi zame — napram Joži še mlada. Vsega tega Joža ni imel. Šel je s svojimi silami v neznano.

Ker se je še vreme odločilo za najin podvig, sva ob pol poldne začela. Se prej pa sva se vrh omenjene rdeče luknje pošteno najedla nalašč za take prilike hranjene slanine in se napila tako, da mi je bilo pozneje kar slabo. Daro je nataknil moje sijajne, na Rjavini preskušene tenkopodplatne plezalnike, jaz pa sem ostal zvest svoji lastni konstrukciji pol čevlja, pol plezalnika s profiliranim gumijastim .,Vibram"" — podplatom.¹ Niti enkrat me ni izdal na tej svoji in moji veliki preskušnji. Zmašil sem še njegovo, mojemu slično gumasto obuvalo v svoj nesrečni oprtnik, pa hajde, Daro!

Kmalu sem slišal tleskniti prvo vponko. „Krepak previs s tremi klini", je javljal tovariš izza vogala. Se krepkejši poteg, pa je stal nad njim v slični, a manjši luknji. Sledil sem in na tem mestu prvič občutil, kaj se pravi težak oprtnik v Jožetovem stebru. Kako sva ga potem še klela!

Nima smisla, da bi vse, kar je sledilo, nadrobno opisoval. Za plezalce dodajam itak tehnični opis, ki ga Joža ni dal, ker ga ni mogel dati zaradi vseh trodnevnih težav, ki sta jih s Pavlo morala prestajati in prestati. Mesta, ki se vrste, so divje zadeve. Zahtevajo ne le solidnega znanja, temveč včasih tudi vse človekove moralne in fizične moči. Videla sva v kamen zbite stope, delo Joževega kladiva. Videla sva mesto, kjer se je odkrušil cel bolvan in je Joža padel. Videla sva kline, ki jih kar nisva razumela. ,,Sam sem se komaj vpel, kako le jih je Joža zabil...?" se je čudil Daro. Visela sva med nebom in zemljo, tako da mi je Daro venomer javljal svoj občutek, da Bistrica tisoč metrov pod nama izvira naravnost iz njegovih hlač. Bila so mesta, kjer ne pomaga nobena vrvna tehnika, temveč samo najpreciznejše plezanje, združeno z najmočnejšo voljo in skrajno mirnostjo. Videla sva na najneverjetnejših mestih divne male cvetke in glavice belega planinskega maka so zmajevale nad nama!

Teg vrvi je imel veliko besedo. Umetne stopnje in škripčevi potegi bi nama lahko marsikaj olajšali, pa sva jih v zagonu, v nekakem transu, v katerem sva zmagovala ta mesta, kljub vpeti pomožni vrvi kar prezrla. Saj jih tudi Joža ni uporabljal! Tako je šlo kar naprej, ves čas pomalem z leve na desno navzgor, tako da sva na povratek po vrvi v primeru skrajnosti komaj smela misliti. Končno sva po dveh dolžinah vrvi dospela do vrste crnih, iz doline dobro vidnih votlin, zarezanih v sredo navpičnega skalnega trikota med Gorenjskim in Prusik - Szalayevim stebrom. Toda posebna pot je vodila tja: drobcena poč in nekaj takih nerazumljivih klinov v njej. Oprt s podplati v steno in podprt s preračunanimi tegi vrvi iz mojih rok, si je Daro pomagal preko in je izginil v prvi votlini. Eden od Joževih klinov se mu je celo izdiral, toda bil je že na višjem in je izdajalca kar s podplatom potisnil nazaj.

Sledil sem mu s svojo stokrat prekleto krošnjo. Ves sam sem ostal. Le par rumenokljunih kavkic je vreščalo v zraku, najbrže iz strahu za svoja, do tedaj nemotena gnezda. In pa dolga bela vrv mi je pravila, da je na drugem kraju močna roka močnega tovariša. Ne vem več, kako je tam. Le to vem, da sem izpenjal vponko za vponko, da sem hodil nekje po zraku, da me je nesrečna teža na hrbtu grdo vlekla v globino. Vrv mi je le omejeno pomagala, kajti preveč v stran je vodila. Bil sem že blizu rešitvi, ko je nenadoma nekaj škrtnilo nad menoj, prst mi je vrglo v obraz in teža na hrbtu je poskrbela, da sem zanihal par metrov pod sosedni previs. Po vrvi pa je v zarjaveli Joževi vponki prijazno prižvenketal oni klin, ki ga je bil Daro „zabil" nazaj kar s podplatom in ki sem nanj kljub opozorilu pozabil. Stranski poteg ga je izvlekel iz špranje! Vse to kot nalašč na najbolj izpostavljenem mestu Julijskih Alp.

„Drži, potegni", mi je siknilo skozi zobe. Lovil sem se a konci prstov male vzbokline na plošči in se s skrajnimi silami dvignil za pol metra. A oprtnik ni dal. Omahnil sem nazaj, enkrat, dvakrat, trikrat. Poizkusil sem splezati ob vrvi — kje pa, stena ni telovadnica! Roke so postajale trde od krčev, v luknji pa je od strašnega napora klel in ječal tovariš. Dolgo je trajalo, da je razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Samo težo je zlahka držal, toda dvigniti me proti trenju vrvi v vponkah in čez previs, to presega se take človeške moči.

Položaj je bil dokaj žalosten. Če bi si bil preje pripravil Prusikove zanjke na glavno vrv, bi šlo kar lepo in brez naporov, mojih in Darovih. „Vrzi oprtnik, pod steno ga itak dobiš", mi je blisnilo skozi možgane, ,,če se ta klin popusti in če ne prideš brž k njemu, je vsega konec". Že sem hotel to izvršiti, ko sem se spomnil na sličen položaj v družbi Vinka Modeca, v bolgarski Maljovici, le da je bilo takrat vse namerno. Poskusil sem to zadnje. Daru sem dopovedal, naj pazi na vsako povelje. Vlegel sem se skoraj vodoravno na levi bok, z gumijem sem poiskal malih grblin na plošči, trde prste levice sem stisnil podse v male opore: Dülferjevo prečenje, a brez Dülferjevega sedeža, kar v tegu vrvi. Tovariš je deloval kot stroj in centimeter za centimetrom me je dvigala rezultanta iz sile nog in tega vrvi. Končno je vponka hlastnila v rešilni klin na levi, vsa krčasta leva dlan je segla vanjo, obupen poteg in rešen sem bil. Počil sem. Še par hlastnih gibov in stal sem pri Daru. Izčrpana sva bila do skrajnosti. Ni važno, kaj sva počenjala midva, toda da je Joža poleg sebe čez vse to bojno flotilo samih „Ladij" spravil še Pavlo, res da nekdaj sijajno in odločno plezalko, a zaradi nesrečnega svoječasnega padca in vsled pomanjkanja vsakega treninga tudi fizično nedoraslo, to je in ostane uganka ne le njima, temveč tudi nama. Za te pol dolžine vrvi sta rabila ves dan! Le znana naravna inteligenca, moralna sila in brezpogojno, tudi na smrt pripravljeno tovarištvo Čopovega Joža so zmogle toliko dejanje. V tem sva si edina in to podpiševa z obema rokama. Kdor bo še lazil po Joževih in najinih klinih tam gori pod nebom, bo vse to rad priznal in potrdil, če bo le količkaj iskren.

Takole sva se čudila in modrovala v oni luknji, pod katero pade vse gladko in prevesno v enem samem skoku prav do skalaškega vstopa. Medtem so se jele moči s pomočjo sladkorja počasi vračati v roke. Krči so popuščali, mišicam se je obnavljala prožnost. Nadaljevala sva. Sledil je kamin, ki visi na ven in ki se da najlažje preplezati z obrazom na ven, kamin, proti kateremu je znani izstop iz Prusik - Szalaveve smeri po Darovi oceni komaj prijetna vaja v telovadnici. Za njim je prišla velika streha, ki jo je Joža svoj čas nekje obšel, kot je pozneje pravil. Midva pa tega nisva vedela in Daro se je je lotil kar naravnost. Trije klini in čudno zvijanje med precej krepkimi besedami so mu pomagali, da se je z desne strani povzpel nad njo. Stvar pa se zdi hujša, kot je, kajti klini bi padec lepo prestregli in pod njimi je kaminska grapa, ne pa odprta stena. Moj oprtnik se je pa čez taka mesta odslej lepo vozil na pomožni vrvi, kljub izgubi dragocenega časa, ki jo tako manevriranje povzroča.

Svetu nad streho je Daro z ozirom na vse prejšnje prisodil komaj kakih 10 do 15 stopinj naklona. V minuti sva bila v velikanski votlini. Na vodoravni blatni plošči je čepel možic, sirota ves moker, v njem pa listek iz beležnice z napisom: „Nova smer, dne 28. VI. 1945, Joža, Pavla" in še enkrat „Pavla". Navaden listek, a kolikega junaštva je bilo treba, da je prišel na svoje sedanje mesto! Pridejala sva mu svoja podpisa, da ne bo več tako sam. Poleg imen in dneva sva napisala samo še najino najiskrenejšo misel v onem trenutku: „Slava Čopovemu Joži za to smer!"

Pet popoldne je bila ura, tema pa se je obetala še pred pol osmo. Dobri dve uri sva tedaj še imela časa, da uideve iz stene. Razcefrani, fenasti oblaki so bolj in bolj prodirali nad Vrata. Prav v najini visini se je plazil njih ravni spodnji rob. Za naprej je najin popis rekel dobesedno: „Zgornji del je opasen. Iz lope, v kateri misliš, da je okno, prečnica pod previs, ki ga zdelaš hrbtno. Nato skrajno levo, v navpično poč (zdrava, lahka), 100 metrov in na varno." Toda lope so kar tri, prečnic in previsov nič koliko. Daro je v priskutni mokroti obplezal vse mogoče, toda ne sledu, ne sigurnega znaka ni bilo nikjer, pa naj sem še tako čital listek z opisom. Povrhu naju je še volhka megla počasi zavila v svoj motni plašč.

Končno sva vzela pamet v roke: „Verjetnosti ni mnogo, da se znajdeva in se pretolčeva še nocoj", sva sodila, ,,in noč lahko prinese vse mogoče. Če jo pa že morava prebiti v steni, je bolje, da odnehava takoj in se pošteno pripraviva na najboljšem mestu".

Po vrvi se je Daro spustil iznad zgornje lope in skupno sva zlezla v votlino z možicem. Mrka megla je prejšnjo dražečo globino pod nama zamenjala z mirno, neprodirno sivino. Možica sva začasno in s primernim spoštovanjem deložirala. Njegovo malo ploščad sva si zravnala za ležišče. Viseče kamenje nad nama sva obtolkla raje sama, da ne bi ponoči izvolilo pasti na najini speci butici. Pojedla sva in navlekla vse cunje naše. Kot sem bil pojave volnenih kopalnih hlač nad vse vesel, tako me je naravnost vjezila zobna krtačka in čez steno bi jo bil treščil, če ne bi bila tako huda zanjo. Oboje je nekako zašlo v mojo vrečo z železno rezervo.

Pomoževala sva, izpila še požirek tistega parfumiranega špirita, ki ga kupiš, če imaš srečo, pod mnogo obetajočim imenom „marelčno žganje", potem sva pa legla na vrvi, plezalnike, oprtnik, klobuk in spoštovanja vredno kapo nekega univerzitetnega profesorja, ki je to pot na Darovi glavi povsem brez svoje krivde napravila nedvomno svoje najdrznejše potovanje.

Noč je bila mirna in znosno mrzla. Gumasta anoraka sta naju dobro varovala vlage in mraza. Ogromna prevesa naju je ščitila pred zunanjimi vplivi. Luna nad meglo je dajala nekaj svetlobe, baš dovolj, da si lahko razločil fantastične obrise skalovja okrog sebe. Neverjetno mirno in samotno je bilo, pravo zdravilišče za napete živce. Počasno s strehe padajoče kaplje so samoto se podčrtavale.

"La principale vertu du Desert alpin... e’ est justement d"etre un desert!" (Samivel).²

Točno vsako uro naju je zbudil mraz, da sva vstala, potelovadila, privezana za vsak primer na klinu, in popila strogo odmerjeni požirek omenjene ognjene vode, ki sva ji njen okus v teh okolščinah rada odpustila. Nato sva zopet legla na vlažna tla, stisnjena enkrat ,,na žličko", drugič ,,na odlerja"", da je šio manj kalorij v izgubo. Na ta način sva spala več in bolje kot sva upala.

Kapljanju po najinih truplih se je ob treh pridružila še druga nadlega: raz streho je jela teci voda! Dež, sva; s strahom ugotovila. Še ta preskušnja za nameček! Desetkrat lezeš po Slovenski in Hornovi z raznimi pacienti, pa je vedno najlepše vreme. Tu pa, ko bi tako krvavo rabila toplote, tu pa seveda še ta nakaza! Toda najino robantenje ni prav nič pomagalo, dež je pritiskal bolj in bolj in čez prevese je že pošteno lilo. Kolika sreča, da sva odnehala ob pravem času, kajti sicer bi se namakala kje v prevesah nad nama, prikovana na skalo. Tako sva pa imela vsaj varno streho nad seboj in še eno noč naju tudi ne bi bilo konec, saj Joža in Pavle tudi ni vzelo, pa sta imela še drugačne zadrege.

Čemerne volje sva ob svitu pospravljala najino vlažno in blatno revščino. Pogrela sva malce čaja, ki nama je še ostal. Neverjetno se je prileglo ono malo toplote. Se možica sva posadila nazaj in ob četrt pred sedmo je Daro stopil v kadečo se, zoprno rosečo meglo, to pot tudi on v gumiju, kajti plezalniki so se mu bil v mokroti in ilovici nekako razlezli.³ Zopet sva stikala po policah na levo in na desno. Vse zaman, vse kar odrezano! Končno sva zlezla pod tisto luknjo, ki se zdi, da je rešilno okno in kjer je Pavla junaško prestajala svoj tretji in četrti bivak.

Za poštenega človeka pa res ni v oni okolici. Kvečjemu za skovirja, kot pravi Lovšin, za čarovnico ali pozoja, sva fantazirala midva. Toda Triglav ni Jalovec in z oknom se je celo nezmotljivi Joža pošteno uračunal. Tako je ostal njemu kot nama edini izhod: Zoprna prečnica v oni končni in rešilni previs, ki ga zdelaš le hrbtno, kot je trdil Joža. Pavla je baje hotela obratno, pa jo je odneslo in s tem so ji moči dokončno pošle.

Začela sva zopet resno borbo s steno. Dolgo je Daro iskal, nazadnje je le nekaj zabil, pa takoj zatem se je pričel zmerjati z vsemi bedaki in osli, ki jih je trenutno premogel: zabil je klin četrt metra od Joževega klina! Tako dobro varovalno barvo mu je nadela vlaga pod preveso. Nova vera je prišla; s tem klinom v naju in premagala zaradi bivaka znatno zmanjšano telesno kondicijo: Joža je že lazil tod! Že od nekdaj me navdaja poseben občutek sigurnosti ob imenu Joža. Če smo se srečali v skalah, je vsaj meni — rad priznam — vedno nekam odleglo. Smo že dobri, nič več se nam ne more primeriti, saj je Joža zraven! Pa naj je bilo potem na našem Jalovcu v steni, na švicarskem Zinalrothornu v ledu: nič več tesnobe, Joža jo bo že kako izvozil! Vedno nam je bil vzor premišljenosti in varnosti, a tudi korajže in prevdarnega tveganja. Kaj bi bila dala na onem mestu, da bi se prikazala čez previs njegova angeljsko nakodrana glavica in bi izustila katero od tistih znanih domislic, ki se takega jezičnega dohtarja neusmiljeno vržejo iz sedla!

Toda bila sva sama in sama sva morala dalje. Naš Joža je bil daleč. Vodil in zabaval je slovaške alpiniste nekje po Bohinju. Vse je bilo mokro, blatno in mahovito na oni prečnici. En sam klin za začetek, potem pa nič več. Samo moč prstov te spravi preko. Krčevito drže vrv, sem s strahom gledal, kako je tovariš dvakrat drhtečih nog komaj prišel — nazaj! Tretjič je pa le uspel. V mokrem kotu je s klinom vred zabita v peskasto skalo vponka. Desni komolec potisneš v votlinico in lahko počivaš, za previs! Pod njim je zopet eden od tistih ne veš kako zabitih Joževih klinov. Toda tako ali tako, klin je tam, dober klin, varen klin. Vrv vanj in Daro se je počasi zasukal na hrbet, z nogo se je oprl v streho in se počasi potisnil pod preveso. Z levico je tipal za njo, nad njo, otipal, potegnil in počasi, tezno vstal. Dva klina sta zlezla v dve špranji, ki jima železo očividno ni bilo nepoznano. Če še meni uspe, pa sva menda rešena!

S težkim in zajetnim oprtnikom na hrbtu je ono mesto menda nemogoče. Zato sem spustil vrečo za nadstropje niže in si jo s pomožno vrvjo privezal za pas. Prišel sem preko, dasi ne vem povedati, kako, toda šele, ko sem se spomnil in z robcem očistil od ilovice mastne dlani. Pod previsom pa sem bil pošteno neroden, tako da se je Daru pri varovanju nateklo v hlačnice za celo vedro vode in da je celo njegova poosebljena mirnost že popuščala, Ni čuda, saj je varovanje tam sila težavno in sploh problematično. Sreča božja, da sva tičala v gosti megli in da strašne izpostavljenosti, ki šega prav do vznožja stene, ni bilo videti. Tako sva se po Joževem receptu lahko opirala kar ob meglo. Prav tako sreča božja, da sva imela nylonsko vrv. Navadna, na onem mestu prav gotovo mokra in trda, ne bi tekla skozi vponke; ne vem, kako bi potem prišla tam preko. Sicer bi pa za drugič vedela vse bolje, tudi za to mesto.

Končno sem bil nad previsom tudi jaz. Oprtnik pa mi je hotel posiviti se onih malo las na glavi, predno sem gi privlekel do sebe. Zopet so se obljubljali krči. Večnost je trajalo, predno sta bili obe vrvi v redu in je Daro v dežju lahko napredoval preko širokega prestopa v polici. „Skrajno levo" je bil rekel Joža. Preveč skrajno sva ga ubogala in tovariš je v nadaljevanju po plazni polici prišel v1 tako zadrego, da sta ga pri vsej njegovi moči le dober klin in moj obupni poteg z vrvjo lahko spravila nazaj. Da ta klin ne bi koga zapeljal! Prava smer gre namreč takoj navzgor po navpični, a zdravi in varni poči. Tod je Joža v skrajni sili izplezal po dveh dneh in nočeh živinskih naporov v steni, izplezal sam, prenočil tretjič na Plemenicah, tekel po pomoč, šel z njo takoj zopet nazaj na svoj izstop, splezal navzdol in rešil ubogo Pavlo vseh muk v skovirjevi luknji. Pa se za šale mu ni zmanjkalo volje pri vsem tem. „Sila kola lomi, prijatelj", je bil edini njegov odgovor na dejanje, ki bi zaslužilo najvišje priznanje za osebno hrabrost in tovariško požrtvovalnost.

Res, da je takoj po vojni že penzionirani Joža sam in prostovoljno zopet prijel za klešče, toda Joža je v triglavskih skalah mnogo, mnogo večji, kot v jeseniški žicarni. Zato mu je za jesen njegovega življenja vsekakor treba omogočiti čim več možnosti za vzgojno delo v gorah, da bi se tako zakladnica njegovega alpinskega znanja koristneje izrabljala za vzgojo mladine ter pouk starine.

Izstopna poč se tudi nama ni preveč upirala. Skala je strma, divna. Petdeset metrov krasne pleze, pa se je svet polegel. Na levo in na desno je pod balkoni vodila polica. Že sva hotela na levo, ko je Daro zapazil na desni klin z vponko. Na njem se je bil menda spustil Tomaž Ravhekar čez prevese k Pavli. Se tega izbijeva, da ga prineseva Joži, sva sklenila. Ker sem se v tem kovaškem poslu na tej turi predvsem jaz udejstvoval, sem splezal ono malo metrov do njega. Nekaj mi je pa reklo, naj pogledam se nekaj metrov naprej okrog vogala. Pustil sem klin, zlezel še malo naprej in kar sapo mi je pobralo: grušč, mel, travca, sploh tak svet, kot ,,za Joževo hišo!" Zatulil sem svoje odkritje Daru in jo v šumečem dežju pobral za celo dolžino vrvi navzgor, vesel kot svoj čas Joža nad „Ladjo". Rešena, enkrat za vselej! Za vse na svetu nikoli več, sem sklenil takrat, prav kot nam je nekoč dejal Joža v Zlatorogovih stezah, ko smo nič kaj pametno bulili v te konce, on režečega se obraza, mi pa dolgih nosov, jaz zaklinjaje se, da je ni sile, ki bi me spravila tja gori. No, pa se zarečenega kruha največ poje! Daro je bil cenejši od mene: „Samo za tri mesece Centralnih Alp grem še enkrat!" No, menda nama obema ne bo treba. Sicer sva pa v ceni danes že precej popustila. Se zastonj bi šla nemara še enkrat. Ko pa je tako samotno, tako varno, tako bajno tam gori!

Daro je sledil s klinom in oprtnikom, da je vsaj na koncu malo okusil blagodat njegove teže in lažje opravičil nekatere sitnosti, ki sem mu jih bil zaradi nje povzročil. Pristala sva na onem sedelcu, kjer Gorenjska visoko nad Ladjo tik pred izstopom za hip pokuka v ostenje Centralnega stebra. Zavriskal sem na ves glas in celo Daro je proti svoji navadi spustil slične kanibalske glasove. In glej, iz megle ni prišel odmev, temveč moški in ženski glas! „Nad lusko nekje sva in ne najdeva ven!" Prijatelja Marjana in Alekso je bila ujela stena prav tako kot naju, megla ju ni spustila in vso noč sta morala prezebati v dežju. Sporočila sva jima smer, kolikor sva vedela, pobrala mokro in blatno nylonko in stopila do Bovškega snega, potem pa po Kugvjevi polici h tovarišema, ki sta se baš izvijala iz pošastne megle. Mokri kot miši smo v dežju nadaljevali pot preko Praga v Vrata. Tam se naju je major Pišljar razveselil prav tako kot midva njegovega toplega čaja. Kljub dvema daljnogledoma in dežurni službi pri njih naju nišo mogli opaziti in že je na tihem mislil na rešilno odpravo. Toda kdo naju bi dobil iz te stene razen enega samega, razen Čopovega Joža!

Tudi Centralni steber je srečno za nama. Kot prečudna pravljica se mi zdi, pravljica, ki pa ni prav nič strašna in me prav nič ne preganja v spanju. Vse je tako bajno in svetlo, če se prestavim nazaj v prevese Joževe smeri.

,,Wir wussten nicht, sind wir noch von dieser Welt!"⁴ (Kugy).

Sloviti švicarski alpinist Andre Roch mi je svoj čas razlagal, da se sele v starosti štiridesetih let počuti moralno dovolj zrelega za najtežje vzpone v gorah. Mislim, da ga sedaj prav dobro razumem. Tako sva je danes vesela, te najine dogodivščine, vesela zase, še bolj pa za Jožo, tako kot je bil tudi on srčno vesel naju, ko sva ga zvečer vrgla iz jasli in mu pomolila pod nos šop zarjavelih klinov in vponk. Vsak enega sva dobila, za spomin, jaz onega, ki me je bil izdal. Pod sliko stene visi sedaj družno z "onim, ki mi je nekoč v Mangartu rešil življenje. Zadnji liter vina na Jesenicah smo popili v proslavo Joževega stebra in tako dolgo smo slavili, da sva kar pri njem prespala.

Sedaj veva in trdiva, da spadajo dejanja moči in tovarištva, ki jih je Joža na tej skrajno težki turi in v silno slabem vremenu izvršil, med najsvetlejša v alpinski zgodovini, ne le v naši, temveč v svetovni sploh. Joža Čop šega z njimi preko naših ožjih meja, uvrščujoč se med nesmrtna imena največjih alpinistov sveta. Kaj vse bi bil naš Joža lahko s svojimi sposobnostmi na alpinskem polju napravil, če bi mu bila dana prilika in sredstva. Toda kdo je imel nekdaj pravo razumevanje za tovrstne talente! Tako je Joža vse svoje premnoge plezalne podvige opravil takorekoč med delom v tovarni: od žareče žice v skale, pa takoj zopet nazaj na šiht! Nenehno je šlo tako in tako teče še danes njegovo življenje.

Marsikdo ima že svojo smer v Triglavski steni. Imamo nacionalne smeri: slovensko, nemško, bavarsko itd. Imamo strokovno „kovinarsko", v resnici zopet Joževo smer. Imamo osebne smeri: Tumovo, Königovo, Jugovo, Zimmer - Jahnovo, Wissiak - Župančičevo, Prusik - Szalayevo in kaj vem še katero. Edino on, ki je rešil še ta največji in zadnji njen problem, pred katerim se vsi ostali lahko poskrijejo, edino Joža Cop, ki je tej naši takorekoč sveti Steni dokončno udaril domači slovenski pečat, edino on da ne bi imel svoje smeri? To bogme ni pravično. Zato predlagava, da se dosedanji Centralni steber reši tega svojega prisiljenega, ne vem od kod vzetega imena. „Čopov steber" naj se odslej naziva in preko njega naj čez najdrznejši del stene vodi ponosna „Čopova smer". Naj ostane vklesano v skalnih čereh Triglavske stene tudi Čopovo ime. Imenuje naj se ta smer po našem največjem alpinistu, največjem ne po gladki in pisani besedi, temveč po moškem alpinskem dejanju. Joža res ni vsem in povsodi po volji in marsikaj je moral že v svoji skromnosti preslišati, odkritega, še več pa zahrbtnega. V tolažbo naj mu bo, da tudi zanj velja ona francoska:
,,On ne jette des pierres qu’aux arbres fruitiers", ali pa srbsko; "Samo pozadi dobra konja se diže prašina!"

Tebi, Joža, pa hvala za božanske užitke na Tvojem stebru. Lepše Triglava ne morem več doživeti.

„Pa bohlonej, k’ smo prjatl!"

Tehnični opis:
Od Gorenjskega turnca ca 40 m navzgor, nato proti Škrbini v desno na stolpiču. Dva metra pod njo naokrog in po delikatni polički v grapo, levo od Čopovega stebra. Po njej in čimpreje na desno na raz; stebra. Po razu in po levem boku do široke police pod navpično stopnjo v stebru. Na desno na raz, navpično navzgor čez strme stopnje in skozi oporno poč na travnato polico. Po njej na levo in gor v zanimivo rdečo votlino (konzerva s podpisi).

Iz votline na desno navzgor okrog roba na drobno poličko. Čez previs (dva klina) in v naslednjo luknjo. Iz nje po ozki poči in čez previs na udobno sedišče nad njim (lopa1 s cvetjem). Par metrov brez klinov, nato dalje po poči do klina. Čez previs na majhno ploščad (dva klina). Okrog 6 m na zeleno stojišče (klin). Tenka špranja na desno navzgor (klini) kakih 15 m, nato malo lažje v najspodnejšo votlino značilne navpične zajede v obliki črke S, dobro vidne iz doline. (V sredini ima nos, dva klina).

Po kaminu do strehaste zagate in čez njo v žleb in po njem v velikansko votlino (možic in bivak). Po polici na levo gori v lahek svet do pod luknje z belo skalo v sredi. (Iz doline se vidi kot okno). Par metrov na levo, nato naravnost navzgor do klina. Prečka (klin) na levo v prekrit kot (klin z vponko), pod preveso. (Pod preveso klin). Hrbtno pod preveso po polički, nato se zravnaš. Po polički na levo, širok razkorak, tri metre okrog roba na dobro stojišče pod navpično počjo. (Konec večjih težav. Nekoliko naprej na polici klin, kine vodi nikamor!)

Po poklini strmo navzgor po dobrih stopih in prijemih za lusko. Nato po zajedi 25 m navzgor in na desno pod prevesami v položen žleb. Po njem v skrotje in lahko v škrbino Gorenjske smeri. Od tod v 10 minutah na Bovški sneg in Kugyjevo polico.

Težavno z več izredno težavnimi in nekaj skrajno težavnimi mesti (6. stopnja, spodnja meja). Plezala 18. in 19. VIII. 1948 ing. Daro Dolar in ing. France Avčin 16 in pol ur od Slovenskega vstopa do izstopa Gorenjske smeri. Za bodoče plezalce bi bil normalni čas 8 —10 ur.

Nasveti: Od prve rdeče lope naprej s čim manjšim oprtnikom, a še bolje brez njega, toda samo ob zanesljivem vremenu. Grandiozna bi bila kombinacija: Skalaška — Čopov steber naravnost (tu manjka vmes direktni zvezni člen) — Čopova smer — in eventualno še naravnost na Triglav s Kugyjeve police z desne. Višina bi znašala blizu 1600 m; to bi bila tako ena najtežjih smeri in obenem najdaljša v Vzhodnih Julijskih Alpah, slično kot kombinacija Königove smeri z grebenom Triglava z leve nad Kugyjevo polico.

Dodatek:
Čopov steber je bil za tem do dne, ko to pišem, ponovljen še štirikrat. Prvič sta ga ponovila tov. Blažina in Škerl in sicer v začetku po Skalaški smeri do Skalaškega turnca, z njega pa vodoravno na steber in po njem navzgor. Tudi od njiju je slabo vreme terjalo mrzel bivak v steni. Njuno mnenje se v vsem strinja z zgornjimi navedbami. Tov. Blažina, plezalec iz Comicijeve plezalske šole v Trstu, primerja Čopov steber z znanim severozapadnim Comicijevim razom na Mali Zinni (Cima piccola di Lavaredo), ki velja za turo prvega reda. Vse težkoče so tam nakopičene na prvih 200 m, tu, v Čopovem stebru, pa na koncu in v silni izpostavljenosti 1000 m. Drugič sta Čopov steber ponovila tov. Ciril Debeljak iz Celja in Rado Kočevar, ki je nedavno ponovil tudi še mnogo težjo Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika nad Planico. Ob najugodnejših razmerah, poznavajoč smer, sijajno trenirana, po vseh naših klinih in brez prtljage sta vso smer preplezala v pičlih 8 urah. Ta čas zato ne smemo šteti za normalen, saj sta rabila čez Slovensko do Belih plati 11 minut (!) in naprej po Zlatorogovih stezah do Gorenjskega turnca komaj 1 3/4 ure, da bi se na vsak način izognila bivaku v steni. Stene niso dirkališča, kajti sicer bomo kmalu morali one naše alpiniste, ki uživajo predvsem v brzinskih rekordih preko šestostopenjskih smeri, opremiti s štopericami.

Nadalje so steber ponovili tovariši Blažina, Krušič, Slavko Koblar in Šilar hkrati v dveh navezah. Njihov čas 11 ur potrjuje pravilnost navedenega normalnega časa 8 do 10 ur. Tudi mnenje tov. Krušiča se povsem strinja z najinim mnenjem o Joži in njegovem stebru.

---

¹ Upamo, da bo ta nova pridobitev že prihodnje leto na razpolago vsem našim alpinistom. Prihranila nam bo ne le neprijetno težo okovank v oprtniku, temveč tudi plezalnike na skoraj vseh turah. Le za skrajno delikatne pasaže jo plezalniki še nadkriljujejo, seveda ne vsaki, temveč samo oni s posebno pleteno polstjo na podplatu.
² Glavna vrlina gorske samote je . . . , da je pač samota.
³ Dasi Joža temu materialu s precej krepkimi besedami prisoja samo eno koristno panogo uporabe, se Daro in jaz z njim lahko samo pohvaliva, tudi v mokrem in spolzkem svetu, kot sva ga imela tam gori. Polsteni plezalnik je dober, dokler ni zamazan, gumi se pa sam in brž očisti.
⁴ Nismo vedeli, ali smo še od tega sveta.