Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zeleniške špice

 

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Greben Zeleniških špic nad
Repovim kotom


Srčastolistna mračica


"Kosmati" del Zeleniških špic


Podoba ...? Vsak bi našel svojo.


Na grebenu; zadaj Staničev vrh


Predhodnika


Čez številne roglje


Wulfenov jeglič


Nebeška lestev


Proti Največjemu špicu


Pazi! Žaba! 

 
Okno pod Najvišjim robom


Zeleniške špice izpod Srebrnega
sedla

 

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

petek, 30. maj 2008, ob 05:40, Gorazd Gorišek, ogledov: 9185

V votlini pod Staničevim vrhom.

Gorniška potepanja: Sestop s Staničevega vrha naj bi bil eden najzahtevnejših delov prečenja Zeleniških špic. In res. Nekaj časa sva kar malo nejeverno gledala navzdol in iskala prehod. Po vodniku sodeč, bi morala kar naravnost navzdol, a nama to ni prav nič dišalo, pa tudi obljubljenega klina za spust nisva našla.

Na znamenitem grebenu Kamniško-Savinjskih Alp

Grebensko prečenje Zeleniških špic se nama je že kar nekaj časa smukalo po glavi. Ker sva prejšnji večer prišla z Visokega Rokava bolj pozno domov, je bila tura z izhodiščem v bližnji Kamniški Bistrici kot naročena. Dobre pol ure vožnje in že sva hodila.

Kamniški dedec - začetek grebena Zeleniških špic.Avto sem seveda ustavil pri Domu v Kamniški Bistrici. Še do konca asfalta nisem hotel. Vse z namenom »čisto iz doline do vrha«. Nekaj sem se sicer izgovarjal, da je zaradi pozne ure (bilo je že pol desetih) na Jermanci že vse zasedeno, a me lepša polovica ni jemala prav resno.
Mimo Galerij sva vklopila "turbino" in bila V Klinu najbrž res prej, kot če bi se pripeljala naokrog. Na odcepu za Repov kot sva zagledala podrto drevo, na katerem je pisalo: »Pot ne vodi na Kamniško sedlo«. Pohvalno. Nesreč je bilo zaradi te zmote že več kot dovolj.
Po levi poti sva zakorakala proti slikovitim tolmunom. Ob stezi je bilo veliko pomladnega cvetja. Pri tolmunih sva poiskala potko, ki naju je pripeljala v grapo pod Staničevim vrhom. V njej je bil še sneg, ki je omogočal lahkotno vzpenjanje po odličnih stopinjah. Cepin je bil nepogrešljiv del opreme. Mimo zanimivih skalnih spak sva bila kmalu na vrhu grape, kjer nama je prehod med rušjem nakazal nadaljnjo pot.

Staničev vrh.

Pod Staničevim vrhom sva našla zanimivo votlino. Dekle je zlezlo vanjo in nato komaj prišlo ven z besedami: "To ni moja hiša!" "To ni moja hiša1" Ali pač ...Malo višje sva "pametno ugotovila", da tudi rušje včasih prav pride. A zakaj? Z njegovo pomočjo se lahko potegneš naprej. In to celo zelo učinkovito. Zadnji metri so bili že dobro izpostavljeni. Staničev vrh (1805 m) nama je odkril nadaljevanje grebena, ki se prek številnih rogljev pne proti Srebrnemu sedlu (2115 m). S pogledom proti jugozahodu pa sva objela nižji, predvsem pa »kosmati« del Zeleniških špic, ki se končajo (ali pa začnejo) na Kamniškem dedcu (1583 m).
Sestop s Staničevega vrha naj bi bil eden najzahtevnejših delov prečenjaZahteven sestop s Staničevega vrha. Zeleniških špic. In res. Nekaj časa sva kar malo nejeverno gledala navzdol in iskala prehod. Po vodniku sodeč, bi morala kar naravnost navzdol, a nama to ni prav nič dišalo, pa tudi obljubljenega klina za spust nisva našla. Drugi vir govori o sestopu po skalnem razu in nato levo v steno. To smer sva ubrala tudi midva in z nekaj težavami srečno prispela v škrbino pod vrhom. Nadaljevanje prečenja je bila ena sama pesem prijetnega poplezavanja čez številne skalne roglje. Včasih se sestop s kakšnega »štrclja« ni hotel končati ravno tam, kjer sva si ga zamislila, a sva vedno našla pravo »pot«. Srečala sva tudi precej živali. Planinska pevka.Eno živo (planinska pevka), še več pa okamenelih (povodnega konja, svizca, leva, žabo, celo pujsa iz svinjske »štale« sva zagledala). Tudi gorske cvetlice so nama zelo polepšale pohajkovanje po za mnoge najlepšem grebenu Kamniško–Savinjskih Alp. Vzpon čez Nebeško lestev je bil res nebeški, saj je skala trdna, težavnost pa ni prehuda. Na Največjem špicu (1937 m) se je začelo kujati vreme. Megla je najprej zagrnila Planjavo (2394 m) in silila vse nižje. Kmalu je objela Srebrno sedlo, nato pa še naju. Pustila sva se zapeljati prečnici v levo, ki se je izkazala za past, saj tam za naju ni bilo nadaljevanja. Prišla sva prenizko pod greben, česar pa zaradi megle nisva opazila takoj. Svizec. Ni bilo druge možnosti, kot da sva se vrnila. Ko sva bila prepričana, da zopet stojiva na glavnem grebenu, se je vzpon lahko nadaljeval. Dobro se je izšlo. Samo pod enim "ladijskim kljunom" je zazijal globok prepad, ki pa sva ga lahko obvozila po levi strani. Do Najvišjega roba Zeleniških špic (2127 m) naju je čakalo le še nekaj zahtevnih metrov in "že" sva stala na znani potki, ki semkaj pripelje mimo naravnega okna s Srebrnega sedla. Tod sva pred leti že hodila, ko sva skozi Repov kot pristopila na Planjavo.
Vzpeti se na Najvišji rob Zeleniških špic ni imelo kakšnega posebnega smisla, saj je bila megla neizprosna, a princip je le princip. Če sva zlezla čez ves greben, bova zmogla še teh nekaj korakov do najvišje točke. Toliko pa že imava trdi »betici«! Z vrha sva seveda videla – meglo. Pa kaj bi to. Saj nisva bila prvič tam gori. In verjetno tudi ne zadnjič.

Burserjev kamnokreč.

Na Srebrnem sedlu je veter pihal s tako močjo, da sva se še isto sekundo pobrala navzdol v Repov kot. Tokrat je sedlo res upravičilo svojo »španovijo« s Srebrnim sedlom na Monte Rosi. Mrzlo je že bilo tako kot na dobrih štirih kilometrih ...
Sestopala sva po znanih skalah, ki so bile na nekaterih mestih še pod snegom. Cepini so zopet prišli prav. Skrajno pazljivo sva se spuščala in kmalu »padla« iz megle. Odprl se nama je prekrasen pogled na Zeleniške špice. Spomini so bili še zelo sveži. Ko sva nad tolmuni stopila na pot, nama je vsa skrb padla z ramen. Pri posledicah požara izpred nekaj let sva si privoščila počitek, ki je bil predviden že na Srebrnem sedlu, a je iz znanih razlogov odpadel. 

Eden od slikovitih tolmunov v Repovem kotu.

Dodobra sva se nagledala preplezanega grebena in vsa vesela odšla v dolino. Mimo tolmunov seveda ni šlo čisto gladko, so prelepi. Spodaj sva izbrala desno pot (gledano od spodaj) in se v temačni grapi poklonila kurirju Kokrškega odreda Ivanu Robleku Petru. Ni živel niti osemnajst let ...
Nekaj podrtih dreves nama je skoraj onemogočilo prehod, a sva vseeno srečno prispela na »avtocesto«, ki pripelje s Kamniškega sedla. Še srnjak nama je nekajkrat zalajal v pozdrav.
Pri izviru Kamniške Bistrice sva družno sklenila: «Zeleniške špice, vsaj njihov zgornji, plezalni del, niso nič kaj zelene. Ob najinem obisku so bile še celo malo bele. Tudi za »zelence« niso primerne.«
A odkod potem ime? Spodnji del je zelo zelo kosmat (beri zelen od rušja), kar hkrati pomeni, da ni najbolj primeren za "obdelavo".

Žage pa za zdaj še ni v najinem nahrbtniku …

eXTReMe Tracker