Delo, 14.02.2004, Šport – Urban Golob, intervju: Pred dobrim mesecem se je vrnil iz Južne Amerike, kjer je s soplezalcem Alešem Koželjem preplezal novo smer v južni steni Aconcague
Tomaž Humar po Aconcagui snuje nove načrte
Himalaja na vrhu želja
Ljubljana - Pred dobrim mesecem se je Tomaž Humar vrnil iz Južne Amerike, kjer je s soplezalcem Alešem Koželjem preplezal novo smer v 2500 metrov visoki južni steni Aconcague. Po seriji uspehov v Himalaji, kakršnih bi mu lahko zavidal vsak še tako uspešen himalajski plezalec in nato po hudi poškodbi, je Humar lani moral priznati premoč narave in južne stene Nanga Parbata. Toda s to novo smerjo v Aconcagui se je spet vrnil skozi velika vrata.
Za vami je spet lep uspeh, preplezali ste novo smer v J steni Aconcague. Ste se odločili za to goro in steno zaradi njunih himalajskih dimenzij?
Predvsem zaradi tega. Aconcagua je prava himalajska gora, čeprav je v Južni Ameriki. Ni sicer tako zelo visoka, čeprav ima skoraj 7000 metrov, ima pa 2500 metrov visoko južno steno. Zanjo sem se tudi odločil, ker je najboljši čas vzpona po južni steni ob koncu leta, ko se v naših hribih ne da početi kaj pametnega, ko ni razmer ne za slpove na za večje stene. Predvsem pa me je J stena Aconcague vedno zanimala zaradi vsega, kar so v njej preplezali brata Podgornik, Slavc Svetičič in še nekaj drugih Slovencev.
Lahko opišete značilnosti tega vzpona?
Stena je v levem delu, kjer sva z Alešem preplezala smer, pravi zid. Ima precej slabo skalo, kar mi je pisano na kožo, ker to poznam iz domačih sten, zaradi dimenzij pa zahteva dobro poznavanje himalajske logistike. Ne moreš je preplezati »na horuk«, kar še lahko narediš na primer v Alpah. Zahteva zelo dobro preučevanje stene in prehodov med seraki in pri tem mi je, z vsemi razpoložljivimi informacijami zelo pomagal Peter Podgornik, ki je steno preplezal v začetku osemdesetih let. Zanimivo je, da se vse do letos ni nihče podal v steno levo od njihove smeri, razen Slavca Svetičiča, ki pa je splezal »Sončno linijo«, ki pa je bolj greben. Verjetno je problem tudi v ledeniku pod steno, ki se je v zadnjih letih tako spremenil, da se čez njega skoraj ne da več priti do stene. Posebej ne do njenega levega dela, kjer poteka najina smer, in ki je bistveno bolj strm.
Nenazadnje pa je značilnost vzpona tudi ta, da sem jo preplezal s soplezalcem. To je bil moj prvi vzpon v navezi po šestih letih in z Alešem Koželjem sva se odlično ujela. In lahko rečem, da je srečo lepo deliti.
Gora je s svojimi 6959 metri tako visoka, da zahteva tudi dobro aklimatizacijo.
Tudi aklimatizacije sva se lotila po himalajsko. Ob lepem vremenu čim več plezati na okoliških višjih vrhovih, v slabem vremenu pa delati v baznem taboru, namesto da bi lenaril v šotoru. Najvišje sva bila na Miradorju, okoli 5600 metrov visokem hribu v precej vetrovnem vremenu, v glavnem pa sva plezala po okoliških stolpih, da sva se privadila na slabo kamenino.
Pod steno sta bila popolnoma sama...
Ja. Drugih odprav ni bilo, midva pa tudi nisva imela nobenega spremljevalca. Lepo se je bilo lotiti nekega vzpona na prvinski način, kjer si sam odvisen od sebe.
Omenili ste že vreme in spremebe ledenika pod Aconcaguo. Že deset let intenzivno plezate po vsem svetu. Ste v tem času opazili posledice klimtaskih sprememb?
Humar: Seveda sem. Predvsem pa glede na podatke in fotografije, ki so nastale pred dvajset in več leti. Res je, da se je alpinistična oprema izboljšala, ni se pa izboljšala za toliko, kot so se vreme in razmere v stenah poslabšale. Lahko pogledamo samo Eiger v Švici. Danes ima pozimi manj snega in ledu, kot ga je imel včasih poleti. Pod Aconcaguo sva porabila tri dni, da sva odkrila prehod čez ledenik do pod stene in že to je bil kar velik uspeh. Danes je težko načrtovati podvige zaradi nestabilnega in netipičnega vremena. Še posebej v Himalaji. Včasih so bila obdobja lepšega vremena – npr. pred in po monsunu – bolj izrazita, danes pa je vse »podrto«. Čedalje več je uspeh odvisen od sreče, ne pa toliko od pripravljenosti. Tako je bilo tudi v J steni Nanga Parbata lani, ko sem bil najbolje pripravljen do sedaj, pa predvsem zaradi toplega vremena in posledično slabih snežnio-lednih razmer v steni, nisem mogel nikamor.
Sodelujete tudi pri razvoju ne samo novih izdelkov alpinistične opreme ampak tudi preizkušate nove materiale, ki jih razvija tudi npr. NASA.
Sodelujem z nekaj tujimi podjetji, ki prisluhnejo mojim idejam in pripombam. Ponavadi je odziv večji pri manjših podjetjih, ker so bolj fleksibilna. Glede tega novega materiala, ki so ga pogruntali Američani, pa smo vedeli, da se je pojavil in meni se je zdelo, da bi bil dober sestavni material za obleko in čevlje. Prav zdaj odhajam za nekaj dni v Italijo, kjer bomo poskušali narediti nov čevelj za Himalajo, ki bo deloval na principu ventilacije, prezračevanja, ker je znojenje pač največja težava. Radi bi naredili najboljši plezalni čevelj, ki bi bil hkrati tudi najtoplejši. Takšno ustvarjanje mi je predvsem hobi in veselje. Znajo pa sponzorji takšno sodelovanje najbolje ceniti. Ker sem dosti sodeloval v razvoju, so me podpirali tudi takrat, ko sem bil na vozičku in berglah, čeprav bi me glede na pogodbo lahko takoj odpustili. Skratka, rad delam na dolgi rok. Glede novih materialov pa je skoraj vedno tako, da nastanejo v razvoju za uporabo v vesolju.
Glede na to, da ste naredili manjši ovinek v Južno Ameriko nas zanima, ali himalaja ostaja za vas še vedno največji magnet?
Ja, gotovo. Včasih, ko sem začenjal plezat, sem si z avtobusom lahko privoščil kakšen izlet v Julijce, v Francijo pa nikakor ne. Potem sem začel z vzponi v Himalaji, kjer sem bil tudi dvakrat na leto in ker sem vmes delal višinska dela, spet ni bilo časa za Alpe ali kaj podobnega. Zanima me tudi Patagonija, pa Baffinov otok, Kirgizija, pa Antarktika... Ampak Himalaja, pa naj bo to pakistanska, nepalska ali tibetanska, pa še vedno ostaja na vrhu mojih želja.
Znani ste po tem, da zadeve radi izpeljete do konca. Se boste vrnili v J steno Nanga Parbata?
Hja... (Smeh) Takole bom rekel. Konec meseca grem v Kanado, kjer se bom dobro pripravil, potem pa bom videl, kako in kam. Se ne obremenjujem, ampak stvari, ki jih ne dokončam, ostanejo v moji podzavesti za zmeraj in jih poskušam izpeljati. Ne bom pa rekel, da bo ta stena postala moja giljotina. Če ne bom prav čutil, potem v to steno ne bom več šel.
Znani ste po tem, da do konca ne poveste, kam se boste odpravili na naslednji podvig. Verjetno ni upati, da bi nam to zdajle razkrili ali pač?
(Smeh) Ja, moram reči, da sem zelo problematičen za svoje sponzorje in marketing, ki mora potem vso promocijo pripraviti v enem mesecu. To pa je zelo težko in zato se vsem tem mojim sponzorjem, doma in v tujini, še enkrat zahvaljujem in opravičujem. Ampak tak je moj način. Že sama gora, na katero grem, se mi zdi dovolj težaven podvig in zato nimam te psihe, da bi se dva meseca pred odhodom pojavil še na »jumbo« plakatih.
Urban Golob