Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Visoki Rokav

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Slečnik.


Srčastolistna mračica.

V kaminu nad ozebnikom.
Nad ozebnikom.


Veliki Oltar z Visokega Rokava.


Rokavski greben in Škrlatica. 


Vednozelena gladnica. 


Pirenejska vijolica.

 
Ruševec in ...


... njegova "nevesta"?


Komatar. 


Avrikelj.


Okroglolistni mošnjak.

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

petek, 23. maj 2008, ob 05:40, Gorazd Gorišek, ogledov: 6489

V kaminu nad ozebnikom.

Gorniška potepanja: V jutranjem svitu sva se na Poldovem rovtu odločala,  ali bi šla mimo »dvojke« ali čez Brinovo glavo. Izbrala sva prvo možnost, ki nama je sicer manj povšeči, toda prevladal je razum. Prečnice na drugi poti so lahko v snegu zelo zahtevne.

Kraljestvo živali pod najvišjo brezpotno goro

V jutranjem svitu sva se na Poldovem rovtu odločala, ali bi šla mimo »dvojke« ali čez Brinovo glavo. Izbrala sva prvo možnost, ki nama je sicer manj povšeči, toda prevladal je razum. Prečnice na drugi poti so lahko v snegu zelo zahtevne. Kasneje sva videla, da je bila skrb odveč, saj so bila prisojna pobočja kopna že visoko nad Brinovo glavo. Med vzponom po grapi Rdečega potoka sva občudovala pomladno cvetje. Čez pot je hitel tudi planinski močerad, prva žival, ki sva jo videla ta dan, a nikakor ne zadnja. Studenec pod Skalo (Mali Matterhorn) je že pošteno zasut s kamenjem, ki se je do tod prikotalilo z obsežnega melišča pod Šplevto. Skalne ostrice, ki res spominja na slavni vrh nad Zermattom, tokrat nisva ugledala, saj je vsenaokoli gospodarila megla, ki ni obetala razgledov. K sreči sva pot poznala, tako da z orientacijo nisva imela težav. V votlini s koprivami sva za trenutek počíla. Nad njo se je začela strnjena snežna odeja.

Šplevta.

Megla je še kar vztrajala. V Bivak II sva se skoraj zaletela. Nad »Dvojko« se nama je za trenutek odprlo modro nebo, ampak res le za trenutek. Ko sva hodila proti ozebniku in vmes prepodila še nekaj belk, naju je malo skrbelo, ali ga bova sploh našla, saj se sten Rokavov ni videlo. No, tako hudo ni bilo, saj sva spet kmalu našla stopinje v snegu in brez težav prišla k pravemu vhodu. Megla se naju je vsaj malo usmilila, tako da so se stene in grebeni najbolj divjega koščka naše dežele odkrili v vsej svoji lepoti. A v nekaj minutah je bilo spet vse po starem. Megla je prilezla nazaj.
Iz ozebnika v kamin.Skozi ozebnik je šlo kot namazano. Strmina ni bila prehuda, stopinje so bile odlične in sneg dobro predelan. Nekatere »poti« so v snegu res veliko lažje ...
Na Rokavsko škrbino naju je od samega veselja, kako dobro nama gre, prineslo skoraj po zraku. Dobra volja se je nadaljevala tudi tukaj, saj se je odprl prekrasen pogled na Škrlatico in Rokavski greben. Slednji je ozaljšan s številnimi stolpi, ki jim je ljudska domišljija dodelila kar nekaj zanimivih imen (financarji, žandarji,cigare ...). Na škrbini se je začelo zares. Žandarji.Dereze in cepine sta zamenjala plezalna pasova in vrv. Vstopnega kamina ni bilo težko določiti, saj so do njega vodile stopinje. Tudi prestop iz snega v skale ni bil težak. V spodnjem kaminu je skala trdna, nekaj klinov in zank pa tudi pripomore k večji varnosti. Nad njim so naju možici vodili po krušljivi prečnici v desno. Svet je izpostavljen, a obvladljiv.
V nadaljevanju sva preplezala nekaj pragov, se malo »igrala« s snegom in že sva bila pod zgornjim kaminom. Plezala sva levo od njega. Od vrha naju je ločilo le še nekaj minut poplezavanja. Tisti zgoraj nama je naklonil kar lep razgled, saj se je megla toliko razkadila, da se se odkrili Koliko je še do vrha?Rokavski greben s Škrlatico v ozadju, razbrazdana Velika Martuljška Ponca in ponosni Veliki Oltar. Globoko spodaj v Veliki Dnini je sameval Bivak I.
Travniki v Krnici so že zeleneli, a serpentine vršiške ceste nad njo so bile z vsakim zavojem bližje zimi.
V popolnem miru sva užila prijetno urico na vrhu in se nato le počasi poslovila. Sestop sva seveda zastavila po sledeh vzpona, le zgornji kamin sva naskočila kar naravnost in nisva šla po »obvozu«. Ni bilo težko, saj je tudi tukaj čakal klin z zanko. Krušljivi vmesni del je seveda zahteval vso pozornost. V spodnjem kaminu sva »vajo« od zgoraj ponovila in »padla« na sneg Rokavskega ozebnika. Še zadnjič sva se ozrla na Rokavski greben in Škrlatico ter v Kotel pod njima, pogledala steno Srednjega Rokava, se razvezala, skočila v dereze, prijela vsak svoja cepina in sestopila skozi ozebnik. Tako dobro nama je šlo navzdol, težav s coklami ni bilo, da sva spodaj komaj »zadela« ožino. No, tako hudo spet ni bilo, ampak stene Visokega (2646 m) in Srednjega Rokava (2589 m) so res tesno skupaj.
Skromno zmagoslavje na vrhu.Ko je bil ozebnik za nama, bi lahko takoj sestopila do »Dvojke« in naprej v dolino, a dan je bil še mlad, utrujenosti pa tudi še ni bilo. V velikem loku sva prečila planoto Na jezerih ter se pod stenami Visokega Rokava, Velikega Oltarja in Grla znašla na sedlu med Dovškim križem in Šplevto. Ravno toliko volje sva še imela, da sva se povzpela nanjo. Odtod so se nama odprla Vrata in Stena nad njimi. Triglav se je sramežljivo skrival v megli, tako kot tudi »najin« Rokav. Megla mu je čez ramena ogrnila velik plašč in oba, pravzaprav vse tri Rokave sramežljivo skrila.
Sestopila sva čez planoto Na brinju. Šlo je prav odlično. Vsaj dokler je bil na poti še sneg. Ko se je veselje z njim končalo, so nama privabile nasmeh živali. Najprej sva srečala komatarja. Rjavo ptico, kosove velikosti, z belo liso na vratu, ki je veselo prepevala na vejah rušja. Pozneje je na vrhu macesna zažvrgolel še eno kitico ...

Na Šplevti, zadaj Grlo.

Malo nad Brinovo glavo sva doživela še zadnje presenečenje čudovitega dneva. Najprej sva na tleh zagledala veliko »kuro«. Bila je samica, a midva nisva vedela, čigava »gospa« je to. Kmalu sva ga zagledala. Ruševec je sedel na smrekovi veji in neutrudno pel. Ko je zaljubljen, menda nič ne vidi in nič ne sliši. Tako kot ljudje, ki slišijo poleg tega še travo rasti. Tudi naju ni opazil. Bila sva že zelo blizu, ko ... Mislite, da bom napisal, ko je odletel. Nak! Še kar naprej je sedel tam zgoraj. Spremenilo se je samo to, da se mu je pridružilo še nekaj konkurentov za »punco«, ki je čakala spodaj. Doživela sva neprecenljiv trenutek ptičjega snubljenja sredi enega najlepših kotičkov na svetu. Kar stala sva tam, se čudila in čakala, kaj bo. Dolgo je trajalo, potem pa so se snubci razleteli na vse konce in kraje. Upam, da je tudi »gospa« imela kaj od tega ...
Odšla sva do klopce na Brinovi glavi in podoživljala dogodke zadnjih minut. Zapomnila si jih bova za vse življenje!
Vpisna knjiga.Zadnji del poti so olepšali cvetoči avriklji. Na Poldovem rovtu sva družno sklenila, da nama je bil dan kljub megli, ali pa prav zaradi nje, zelo naklonjen. Toliko  novega in lepega ...  Kje sva že pravzaprav bila? Najin cilj je bil zelo zahteven, a dan sva končala nekako takole: «Odprla sva Vrata, vstopila v živalski vrt brez kletk in ograj ter splezala tudi na Visoki Rokav!«

eXTReMe Tracker