Nedeljski dnevnik, Skrinja - Irena Mrak: 14. avgusta stojimo na vrhu 7546 metrov visoke Muztagate in po dolgem času spet zadiham s polnimi pljuči;
... telo in dušo mi preplavlja neskončen občutek sreče, iskrive razigranosti in preprostega veselja nad tem, da se v popolnem vremenu lahko zvedavo razgledujem po izjemnih prostranstvih Srednje Azije.
Kdaj je bilo zadnjič tako? Tako svobodno in preprosto lepo? Vsekakor je minilo že zelo veliko časa, vmes pa so bile številne življenjske preizkušnje, ki so zgolj pripomogle k temu, da je bil 14. avgust 2009 še prav poseben dan!
Če so mojo alpinistično kariero v prvem desetletju popolnoma zaznamovali Andi, ji pečat zadnjih devet let dajejo srednje azijska pogorja, predvsem Karakorum. Slednji je zasedel posebno mesto ne le v mojem »alpinističnem življenju« ampak tudi in predvsem v raziskovalnem. Alpinizem sam po sebi mi nikoli ni bil povsem dovolj, vedno bolj me je zanimal kot človekova aktivnost, ki se odvija v visokogorski pokrajini in prav to je bila osrednja tema mojega doktorskega dela, ki se je zaključilo julija 2009. Vprašanja o tem kako alpinizem dejansko vpliva na krhko visokogorsko okolje, kako kar najbolj omejiti njegove negativne posledice v visokogorskem okolju in v kolikšni meri se alpinisti zavedamo svojih dejanj in odgovornosti, ki jo imamo do okolja, so glavne dileme, ki me zaposlujejo zadnja leta. Glavna prelomnica je bil vsekakor moj prvi vzpon nad 8000 m (Gašerbrum II, 8035 m, leta 2004). Slast velikih nadmorskih višin in preizkušanje lastnih meja je postalo osrednje moto mojega alpinizma z izrazitim poudarkom na načinu, kako to dosegam! Komercialne, vodene odprave, ki se vedno bolj uveljavljajo na pristopih ne le na 8000 m visoke vrhe, ampak vse bolj tudi na nižje, enostavno niso v duhu etičnega pristopa na goro, ko si nasproti, pa vendar z roko v roki stojita gora in človek, ki jo spoštuje a želi stati na njeni najvišji točki. Prav zato iščem načine, kako narediti odprave kar najbolj prijazne visokogorskemu okolju in hkrati še vedno omogočati in dopuščati kreativnost in preizkušanje poguma vseh, ki drzno posegajo po najvišjih vrhovih, preplezanih in nepreplezanih stenah in tistih, ki v gorah preprosto uživajo razglede in tišino.
Srednje azijska pogorja zaznamujejo moja poletja vse od leta 2000. Do danes mi je uspelo preplezati kar nekaj vrhov in novih smeri v Nebeškem gorovju (Tjanšan), Pamirju, Hindukušu in Karakorumu. Tako pogorja kot tudi ljudje Srednje Azije so mi zlezli globoko pod kožo in vsako leto bolj imam občutek, da se vračam v svoj drugi dom, v veliko družino, polno topline, razumevanja in preprostega veselja nad vsakim dnem, ki ga prinaša življenje. Poletje 2009 je bilo prav s tega vidika nekaj posebnega.
Načrtovanje odprave je zaradi izjemnih študijskih okoliščin, ki so zavzemale glavnino časa, potekalo bolj tako spotoma, pa vendar premišljeno. Glavni alpinistični cilj je bila gora Rakapoši (7788 m), ki leži nad dolino Hunza v Pakistanu, za aklimatizacijo pa sem izbrala častitljivega Očeta ledenih gora, kar v jeziku Ujgurov pomeni Muztagata. 7546 m visoka gora, ki leži v kitajskem delu pogorja Pamir, velja za tehnično manj zahtevno, kljub na videz lahkemu pristopu pa se je vzpona nanjo potrebno lotiti z vso resnostjo, ki jo sicer zahtevajo sedem in osemtisočaki. Sedaj že ustaljeni navezi z Mojco, se je pridružil še zdravnik Tomaž, ki je sodelovanje na odpravi sprejel kot strokovni in tudi športni izziv – odločil se je, da poskuša priti na vrh Muztagate in se z nje spustiti s smučmi.
Večina odprav pod Muztagato sicer pripotuje iz Kirgizistana, zlasti v preteklosti pa je bil precej uveljavljen tudi dostop iz Pakistana, ki je v zadnjem času zaradi političnih nemirov v tej državi precej izjemen. Naša mala odprava je bila letos edina, ki je iz Pakistana prišla po karakorumski avtocesti (KKH – Karakorum Highway), s seboj pa smo pripeljali tudi pakistanskega kuharja Shujaat Alija, ki je v baznem taboru na 4450 m zaradi svojih kuharskih in trgovskih sposobnosti kmalu postal prava atrakcija.
Kot vsako leto, je bila tudi letos gora precej oblegana, med gorniki pa so prevladovali Avstrijci, Nemci in Francozi. Prav množični obisk nekaterih visokogorskih območij po svetu povzroča, da tako bazni kot tudi višinski tabori postajajo velika smetišča in stranišča, kar ne le ogroža zdravje gornikov, ampak nenazadnje posredno vpliva na kvaliteto okolja v širšem območju gora – in Muztagata ob tem žal ni nobena izjema!
Vzpona smo se lotili po enodnevni aklimatizaciji v baznem taboru, in sicer povsem sami, brez pomoči višinskih nosačev, ki praviloma pomagajo odpravam. S celotnim vzponom smo sledili prepričanju, da le vzpon z lastnimi močmi sledi pravilom gorniške etike. V prvem zamahu smo postavili tabor na 5400 m, s prekrasnim razgledom na Kongur Šan (7719 m) in jezero Karakul, že naslednji dan pa še drugi višinski tabor na 6100 m. Sledil je dan počitka v bazi in nato prvi poskus pristopa na vrh, ki pa se je v slabem vremenu prav klavrno končal na 7300 m. Sestopili smo vse do baznega tabora, trdno odločeni, da v najkrajšem času poskusimo še enkrat. Tako smo že čez tri dni stali na najvišji točki gore, težavnost zadnjih nekaj sto metrov vzpona pa smo v hipu pozabili ob izjemnih razgledih na okoliške gore in puščavo Takla Makan. Še istega popoldneva smo se sestopili v bazni tabor, vmes pa pospravili naša višinska tabora. Tomaž je spust do višine 5000 m (snežna meja) opravil s smučmi, vsi trije pa smo se še isti večer okrepčali z izvrstno večerjo, ki nam jo je pripravil naš Shujaat Ali.
V naslednjih dneh smo se vrnili v Pakistan in našo visokogorsko pustolovščino nadaljevali v Karakorumu, kljub temu pa je prav Muztagata vsakemu od nas pustila poseben pečat. Tomaž je prvič vstopil v t.i. območje smrti nad nadmorsko višino 7500 m, z Mojco sva se dodobra aklimatizirali za nadaljnje vzpone v Pakistanu, meni osebno pa je po dolgih letih prinesla notranji mir in preprosto veselje nad dejstvom, da se 14. avgusta lahko neobremenjeno in zvedavo razgledujem po prostranstvih Srednje Azije in v njih vidim tako neskončno moč in kreativnost narave kot tudi človeka, ki se ji je znal prilagoditi in jo sprejeti takšno kot je.
Irena Mrak
